Slovo od Vladimirja Čeha

Vladimir Čeh je začel kariero na Radiu Beograd kot vodja propagande, pozneje pa postal idejni vodja več oddaj in urednik programa. Ob delovanju na radiu je imel v več oglaševalskih agencijah funkcije kreativnega direktorja in partnerja, prav tako je bil dolgoletni predsednik beograjske podružnice IAA, član številnih (globalnih) žirij ter član delovne skupine pri pripravi prvega srbskega zakona o oglaševanju in predsednik Častnega razsodišča UEPS. Je prejemnik mnogih priznanj in nagrad, med njimi tudi za življenjsko delo. Njegovo delo je odmevalo od nekdanje Jugoslavije, Rusije, New Yorka pa vse do Hollywooda. Znan je tudi kot avtor pomenljive provokativne akcije »Naj enaindevetdeseta ne bodo enainštirideseta«, ki nikoli ni bila objavljena.

Ob njegovi smrti je Jure Apih, oče slovenskega oglaševanja, zapisal:

Kdo, mislite, bo direktor prvega jugoslovanskega festivala tržnih komunikacij JFTK v Portorožu, Rus, Srb ali Čeh?

Seveda sem pomislil pred objavo v MM, da bi mi ne prav prijazno domislico lahko Vlado zameril, vendar mi je ni. Pred dnevi, ko sva z Meto Dobnikar odnesla beograjskim prijateljem našo novo knjigo, je bil na Paliluli, kjer so pod Turki Beograjčani edino smeli kaditi, lep večer. Obujali smo spomine na tiste nore mlade dni, ko smo odpirali okna v svet, v blaginjo, v svobodo, ko smo ustvarjali in verjeli, da počnemo lepe in pomembne stvari.

Vlado Čeh je na radiu Beograd skrbel za ekonomsko propagando in osebno vodil najpopularnejšo kontaktno oddajo Ena, dva dvestodva. Bili so drugi časi, komaj izvijali smo se iz revščine in enoumja, in ni bilo prav veliko svobodnih duhov, ki so znali razmišljati drugače. Na newyorškem radijskem festivalu je šokiral z oglasom za Pepsi colo in srbskim guslarjem, ki je na eni sami struni zaigral in zapel Uživanje, radost prava, pepsi kola osvežava, in osvojil zlato medaljo.

Čeprav praviloma v prvi vrsti, zgovoren in prodoren, se posebej rinil na vrh ni nikoli. Bilo mu je dovolj, da je bil zraven, da je vedel in da je dal, kar je lahko. Med Ljubljano in Beogradom je utripal, bil je uspešen, kreativen in kooperativen, predsedoval je združenju, mednarodni povezavi in jugoslovanskemu festivalu. Bil je ime, osebnost in prijatelj. Vse beograjske knjigarne in antikvariate je prebrskal, da bi našel izvod Selitve Miloša Crnjanskega, za katerega sem se zanimal.

Ko se je svet obrnil, ko so se vrednote in smisel zamenjali, se je počasi umaknil. Ozrl se je h koreninam, ustanovil Institut za zgodovino oglaševanja in nam odprl pogled v ustvarjalno potenco naroda, ki je, ko mu je bilo najhuje, tudi najlepše in najbolj pretresljivo zapel. Trilogija in razstave Vojna in plakat; Žena, vojna in plakat in Srbija, vojna in plakat niso bile ne pri nas, ne drugod nikoli presežene.

Bolezen ga ni izpustila z krempljev. Težko je dihal, a nas je bil iskreno vesel. Za roko me je prijel, ko smo se razhajali: Samo eno željo imam – Dođite mi opet.

Gluho odmevajo v spominu besede prijatelja, ki mu še poslednje želje ne izpolnim.