Poslovil se je Vinci Vogue Anžlovar

Vinci Vogue Anžlovar je v 62. letu podlegel bolezni ALS, ki povzroča degeneracijo živčnih celic v možganih in hrbtenjači. Zapomnili si ga bomo kot režiserja prvega slovenskega celovečerca Babica gre na jug, pod njegovo taktirko pa so nastali še številni drugi filmi, med njimi Oko za oko, Poker, Vampir z Gorjancev, Dedek gre na jug in nedavno Tartinijev ključ, pod katerega se je podpisal tudi kot scenarist.  

Sodeloval je tudi pri snemanju številnih oglasov, med katerimi nam bodo v spominu ostali predvsem tisti za Mobitel, ki so nastali v sodelovanju z Agencijo 41 in Violeto Zgonik.

»Ustvarjati sanje je trdo delo« je bil Vincijev pogost stavek

Dunja Budair Prelog, direktorica agencije Brief, je ob smrti svojega prijatelja za MM delila nekaj svojih misli: »V Vincijevem ustvarjalnem opusu je poleg izjemnih filmskih dosežkov tudi osupljiva zbirka nepozabnih in legendarnih televizijskih oglasov. Vinci je vedno znova želel preseči ozko pojmovanje stroke in jo prežeti s širšim pojmovanjem estetike in komuniciranja. S svojo neizčrpno ustvarjalnostjo in prefinjenim občutkom za pripovedovanje zgodb je rušil meje nemogočega. Njegovo delo pušča globok pečat – ne le v svetu umetnosti, temveč tudi v srcih vseh, ki smo imeli čast stati ob njem. In tudi sama sem si utrgala delež privilegiranosti in biti del njegovega sveta. Bil je vraževeren in je sovražil številko 13. Zato si je za svoj odhod izbral številko 1 – omnia in numero et mensura.«

VETER

Hommage à Vinci Vogue Anžlovar

To kar je, je kot veter,

veter prej, zdaj in potem,

veter v vseh oblikah.

Lahko tiho boža obraze rastlin, živali, kamenja,

ljudi.

Piha lahko v lase vrb žalujk

in lase dobrih ljudi.

Lahko tudi buči v votline dreves

in rjove čez vrhove vršacev.

Ko je hudo jezen, veter,

v tornadu vrtinči in uničuje hiše, drevesa,

nosi smrt živemu.

Vinci Vogue Anžlovar je

v vetru v vseh oblikah.

Bil je otrok, ki kleči na zrnih koruze,

v kotu sobe kaznovan in pretepen

zato, ker je, in so hoteli, da ni.

Prebija se skozi življenje v

ljubečem vetru in v viharjih.

Bere, veliko bere, piše, režira, montira,

piše glasbo, se uči slikarstva.

Podre ga veter. Mnogokrat.

Ko bi moral biti odlikovan, ga srečam, taksista v taksiju,

moj bog, taksist s kravato.

Domovanje si je ustvaril v gozdovih

nad Višnjo Goro. S kokošnjakom, mačko, psom in kozami.

Vinci je imel vse rad; tudi živali in kamenje in les.

Kot Jožef tesar si je iz lesa in starega kozolca

zbil hišo, v kateri je živel do zdaj.

Iz ostankov lesa si je ukrojil v bližini hišico,

če bi se morda dalo živeti od turizma.

V enem od viharjev s točo so mu odstrigli šop las,

da bi analizirali, če je sposoben biti oče

svojemu sinu ob nedeljah.

Ob tem ponižanju sem ga prvič videl jokati.

Spet nova nevihta s strelami. Niso ga

hoteli niti za vratarja na televiziji.

Vinci je moj prijatelj. Med največjimi.

Skupaj sva modrovala o vetrovih, o njihovi

moči in razdejanjih. Razsojala sva o tibetanskih zapisih,

o simboliki likovnih podob,

o zagatah v teoriji kvantnih strun,

o sporočilnosti idej, ki sva jih premlevala.

Tik pred koncem mi je poslal scenarij za

film/nadaljevanko o Jalnovih Bobrih,

ljubljanskih mostiščarjih, ki bi jih želel posneti

na Finskem.

In želel je posneti Krst pri Savici.

Ni mogel več.

Veter je potihnil. Zaspal je. Zdaj sanja.

Joj, kako bi rad, da bi skupaj sanjala.

Jernej Repovš