Nogomet ostaja »družabno lepilo«

Božidar Bulat, športni novinar 24UR, izhaja iz osnovne dostopnosti igre: »Priljubljenost nogometa izvira iz njegove enostavnosti. Potrebuješ žogo ali nekaj njej podobnega, gol ali nekaj njemu podobnega, in že lahko začneš igrati. Pravila so preprosta, cenovno je zelo dostopen. Zaradi tega je to najbolj množičen šport, a hkrati tudi tisti, v katerem vlada največja konkurenca in v katerem je posledično najtežje uspeti. V nasprotju s prepričanjem mnogih predstavnikov etablirane družbe,« pravi.

Hkrati opozarja na globalni doseg nogometa: »Noben drug šport ne generira takšnih množic pred zasloni, in ne povzroča takšne selitve narodov v države gostiteljice velikih tekmovanj.« Po njegovem mnenju dodano vrednost ustvarja nepredvidljivost, saj »so moštva vedno bolj izenačena, rezultati pa vedno bolj nepredvidljivi. To je teren, kjer lahko majhno mesto ali narod, premaga metropolo, velesilo. To je svet, v katerem ne zmaguje nujno tisti z največ denarja.«

Božidar Bulat

Nepredvidljivost gledalce prikuje pred zaslone

Vid Dežman z Arene Sport nogomet razume kot univerzalni jezik in prostor čustev. »Nogomet svojo prevladujočo vlogo ohranja zato, ker je v svojem bistvu najbolj demokratičen šport in hkrati največji oder za človeško dramo. Njegova magija se skriva v preprostosti – za igro potrebujete le žogo in prostor. A prav ta preprostost omogoča najkompleksnejša čustva,« pravi.

Zakaj pa je tako zanimiv za gledalce in televizije? »Ker ne piše le športnih rezultatov, temveč zgodbe o uspehu, ki so dostopne vsakomur. Je edini globalni jezik, ki ga razumejo v vseh kotičkih sveta, ne glede na ozadje ali status. Na igrišču se v devetdesetih minutah zvrstijo upanje, obup, solidarnost in neizmerno veselje. Ta nepredvidljivost je tisto, kar gledalce prikuje pred zaslone. V svetu, kjer je vse mogoče načrtovati, nogomet ostaja zadnje zatočišče pristne napetosti v živo,« je prepričan.

In za televizije rekordne gledanosti niso le številke, temveč dokaz, da nogomet ostaja »družabno lepilo«. Tista stvar, o kateri se naslednje jutro vsi pogovarjamo v službi ali s sosedi. »Največje tekme so danes redki trenutki, ko se svet ustavi, ko vsi hkrati skačemo od veselja ali držimo pesti v napetosti. Dokler bo nogomet ponujal takšna nepozabna čustva in bo igra, ki jo lahko igra vsak otrok na ulici, bo ostal največji spektakel na svetu. Preprosto ni druge stvari, ki bi imela takšno moč,« še pove Dežman.

Vid Dežman

Televizija nogomet razširi v svet

Urban Laurenčič z RTV Slovenija pa perspektivo razširi v družbeni in skoraj simbolni okvir. »Nogomet ni le igra, ki se odvija na pravokotnem kosu trave, omejenem z belimi črtami. Je tok, ki teče skozi vasi, mesta in države, skozi generacije in spomine. Njegova moč izhaja iz ljudi,« pravi. Nogomet opisuje kot socialno gibanje, ki ne potrebuje razglasov ali voditeljev. Rodi se spontano, na prašnih dvoriščih, med betonskimi bloki in na velikih stadionih. V njem ni razlik, ki bi vzdržale dolgo – ne jezik, ne vera, ne meje. In prav zato po njegovem mnenju noben drug šport ne botruje takšnim premikom narodov.

»Ko se mreža zatrese, se ne premakne le rezultat na semaforju, temveč nekaj globljega, nekaj, kar ljudje nosijo v sebi kot tiho hrepenenje po pripadnosti. Videti je mogoče očeta, ki vodi sina čez kontinente, skozi letališča in neprespane noči, da bi skupaj stala med tisočimi in gledala tekmo svoje reprezentance. Ta pot ni razkošje, temveč žrtev, ki jo opravičuje le ena sama stvar: občutek, da si del nečesa večjega. Denar, ki ga oče varčuje mesece ali leta, ni namenjen le vstopnici, temveč spominu, ki bo ostal, ko bodo vsi rezultati že zdavnaj pozabljeni,« pove in doda, da je morda prav v tem skrivnost nogometa. V nobenem drugem športu se ne prepleta toliko strasti in čustev, ki bi bila hkrati tako surova in tako skupna. Veselje, ki se razlije po ulicah, in žalost, ki za hip ustavi mesto, sta dve plati iste zgodbe.

Urban Laurenčič (Foto: Adrian Pregelj)

Pa vloga televizije? »Televizija pa nogomet razširi v svet. To je mogočen tok podob in glasov, ki dosežejo tudi tiste, ki nikoli niso stopili na stadion. Televizija, ta sodobni ogenj, okoli katerega se zbirajo družine in posamezniki, postane most med oddaljenimi kraji in skupnimi trenutki. Ni naključje, da prav ob velikih nogometnih dogodkih beleži najvišje gledanosti. Ljudje ne gledajo le tekme; gledajo zgodbo, ki jo že poznajo, a jo vsakokrat znova želijo doživeti. Tako izgine razdalja med tujino in domom. Stanovanja, bari in trgi postanejo podaljšek tribun, vsak zaslon pa okno, skozi katero se sliši isti krik, ista tišina pred strelom, ista eksplozija veselja ali razočaranja. Televizija omogoči, da se tisti oče in sin, ki nista mogla na pot, vseeno znajdeta v središču dogajanja. Da sedita skupaj, morda v majhni sobi, in za devetdeset minut pozabita na vse, kar ju ločuje od sveta, ki ga gledata. In prav v tem je odgovor: nogomet ni vezan na prostor, temveč na občutek. Televizija pa ta občutek razširi, ga pomnoži in razdeli med milijone, ki v istem trenutku dihajo z istim ritmom. Zato številke niso zgolj merilo gledanosti, temveč odsev našega časa in potrebe. Potrebe po skupnosti, po pripovedi, ki presega posameznika,« sklene Urban Laurenčič.