»Ne morem zanikati, da sem velik ljubitelj hrane«

Tokrat gre za »najbolj prizemljeno vegansko kuharico« z naslovom Repa in krompir, v kateri je »poveganil« recepte nekaterih najbolj tradicionalnih slovenskih jedi. Z gurmanom, ki življenje (in hrano) zajema z veliko žlico, ljubezen do hrane pa ga je združila tudi z ženo Nežo, smo se pogovarjali o njegovih kulinaričnih začetkih, blogerstvu kot poslu in veganstvu kot trendu.

Saša Šketo obiščemo v njegovem kulinaričnem studiu v ljubljanskem BTC, ki ga je vzpostavil leta 2018. Takrat se je njegovo sodelovanje s podjetji namreč že razraslo do te mere, da je potreboval prostor, ki mu bo lahko nudil vse potrebno za razvoj receptov in njihovo foto- in videoprodukcijo. V studiu, kjer se mu je pred dobrima dvema letoma pridružila tudi žena Neža, ki v prvi vrsti skrbi za stiliranje in raziskovanje novih jedi, ki jih snujeta s Sašom, nas vedno nasmejani kulinarični bloger sprejme s polnim krožnikom slastnih veganskih piškotov, narejenih iz sladkega krompirja in čokolade (mimogrede, recept zanje najdete v njegovi najnovejši kuharski knjigi Repa in krompir). Kaj drugega od njega niti ne bi pričakovali, saj se je med vodilne slovenske kulinarične blogerje zavihtel prav zaradi sladic.

»Slovenci smo pri preizkušanju novih receptov precej konzervativni in večinoma kuhamo to, kar nam je že poznano. Pri sladicah pa si pustimo več ustvarjalne svobode in navdih radi iščemo v receptih. Zato sem tudi sam začel že pred dvanajstimi leti začel objavljati recepte za sladice, najprej za presne, s katerimi sem naletel na zelo lep odziv javnosti, nato pa še za sladice z malo ogljikovimi hidrati, ki so med mojimi sledilci še danes zelo priljubljene,« nam na začetku pogovora pove Sašo Šketa.

V kulinaričnem studiu se je Sašu Šketi pred dobrima dvema letoma pridružila tudi žena Neža, ki v prvi vrsti skrbi za stiliranje in raziskovanje novih jedi.

Rad eksperimentira s hrano

Sam je sicer že od leta 2000 vegetarijanec, pred približno desetimi leti pa se je s tedanjim dekletom odločil, da zaradi boljšega počutja poizkusita antikandidno dieto, ki je pripeljala do presnega prehranjevanja. »Do takrat sploh nisva kuhala, potem pa sva spoznala, da si bova morala sama začeti pripravljati hrano, če bova hotela čim bolje poskrbeti za svoje zdravje. Tako sem prešel na popolnoma presno prehranjevanje in v letu dni izgubil kar 30 kilogramov,« pripoveduje. Toda po enem letu takšne diete je ugotovil, da zanj dolgoročno ne bo vzdržna, saj je preveč omejujoča. »Sem pač prevelik gurman,« se nasmeje. Čeprav občasno še uživa mlečne izdelke in jajca, pa njegova zdajšnja prehrana večinoma temelji na rastlinski osnovi. »Rad eksperimentiram s hrano in poskušam 'poveganiti' številne jedi,« pravi.

Po štirih knjigah, Seksi pite, Seksi presne sladice, Seksi lahke sladice in Dobra hitra hrana, ki jih je izdal v samozaložbi, je tako nedavno pri Cankarjevi založbi izšla že njegova peta, »najbolj prizemljena veganska kuharica«, ki jo je naslovil z Repa in krompir. »Sam nisem najbolj naklonjen veganskim nadomestkom, ki jih je na trgu že polno, a je njihova prehranska vrednost bolj skromna. Na trgu je tudi ogromno trendovskih veganskih kuharic, pa tudi Instagram, Pinterest in druga družbena omrežja so preplavljena z veganskimi recepti, a gre večinoma za smutije in veganske sklede, sam pa sem želel bralcem pokazati, da lahko v rastlinski različici pripravimo tudi številne tradicionalne slovenske jedi.« Med več kot 80-imi recepti, ki jih v knjigi razdeli po letnih časih, boste tako med drugim lahko našli kislo repo z matevžem, štruklje z bučo in žajbljem, žlikrofe s šparglji in artičokami, krompirjeve svaljke z zeliščnimi drobtinami, zelenjavni bograč, sarme z ajdovo kašo in gobami, pa seveda tudi različne sladice, od pustnih krofov, veganskih kremnih rezin in jabolčnega štrudlja z ingverjem do orehove potice (recept zanjo najdete na zadnjih straneh te revije). Vse v veganski različici, seveda.

Jedi brez kokosovega olja ali avokada

»Moj namen ni, da bi goreče širil veganstvo za vsako ceno. Mi pa veliko pomeni to, da poskušam tudi sam ozaveščati ljudi o tem, da ima pridelava hrane izjemen vpliv na okolje,« pravi. V predgovoru h knjigi Repa in krompir tako navede podatek, da skoraj 15 odstotkov vseh človeško proizvedenih virov toplogrednih plinov na svetu nastane zaradi živinoreje. Če bi ljudje popolnoma prešli na prehrano rastlinskega izvora, bi se celoten ogljični odtis, ki ga proizvede povprečen prebivalec, lahko zmanjšal za kar 73 odstotkov. Dejstvo je tudi, da krajšo pot ko ima živilo do naše mize, boljše je to za okolje. Zaradi tega recepti za jedi, ki jih je zbral v knjigi, večinoma vsebujejo sezonske in lokalne sestavine. V njih tako ne boste našli kokosovega olja ali avokada, ki sta sicer oba izjemno priljubljena v veganski prehrani.

Sašo Šketa ob tem ne zanika dejstva, da je veganstvo postalo velik trend in da ga je tudi to navedlo k pripravi veganske kuharice. »Ljudje smo vedno bolj razgledani in izobraženi in čedalje več nas je takšnih, ki se ne strinjamo s stanjem v živilski industriji in želimo živeti bolj trajnostno. Seveda je poleg okoljevarstvenega vidika pomemben tudi vpliv prehrane na zdravje. Veliko ljudi, s katerimi se pogovarjam, poseže po veganski prehrani, ker so netolerantni na laktozo in jajca, kar je lahko tudi posledica pretirano procesirane hrane v prejšnjih generacijah, na kar se naša telesa odzivajo z alergijami. Med mojimi sledilci, ki posegajo po veganskih receptih, je tako veliko fleksitarijancev, ki preprosto želijo živeti čim bolj zdravo in na svoje krožnike vključujejo vse več rastlinskih sestavin, ne da bi se ob tem v celoti odpovedali mesu, ribam in mlečnim izdelkom.«

Ko je bilo kulinarično blogerstvo še v povojih

Čeprav Sašo Šketa že več kot desetletje objavlja recepte na spletnih portalih presno.si in sketa.si, pa lahko od tega živi šele zadnjih pet let. »Leta 2010, ko sem začel objavljati recepte, je bilo pri nas kulinarično blogerstvo šele v povojih. Takrat sem bil kot oblikovalec zaposlen pri Telekomu Slovenije in ob službi študiral vizualne komunikacije na Fakulteti za dizajn. Spletno stran presno.si sem imel le za hobi, na ta način pa sem izboljševal tudi svoje spretnosti na področju oblikovanja za splet. Šele čez nekaj let so mi začeli ljudje pisati in se v večji meri vključevati v komunikacijo z mano na družbenih omrežjih,« se spominja Šketa.

Ko je začela obiskanost spletne strani rasti, s tem pa tudi število sledilcev na družbenih omrežjih, sta se z bratom Simonom, strokovnjakom za odnose z javnostmi, odločila, da poskusita vsebine unovčiti tudi pri podjetjih. Ker sodelovanj med podjetji in vplivneži takrat še nismo poznali na način kot ga danes, so bili njuni prvi poskusi precej neuspešni. »Precej truda sva morala vložiti v to, da podjetjem pojasniva, kaj sploh počneva, saj sketa.si in presno.si nista klasična bloga, na njih le objavljam recepte brez spremljevalnih besedil, na primer o tem, kaj doživljam med pripravo hrane.« Tako je še kar nekaj časa preteklo do takrat, da sta na svojo stran dobila prvega naročnika, podjetje Gorenje, pa potem drugega, Mercator, in tako naprej. »Zelo sem hvaležen vsem podjetjem, ki so nas podprla na samem začetku, da smo lahko skupaj z njimi ustvarjali skupno zgodbo. Brez njih, njihove finančne podpore in vseh marketinških in promocijskih aktivnosti, se zagotovo ne bi razvili do te točke,« meni Šketa.

Na MasterChef Slovenija zaradi novih znanj in poznanstev

Veliko prelomnico pa je pomenil tudi njegov nastop v kuharski resničnostni oddaji MasterChef Slovenija leta 2017, kjer je na koncu osvojil sedmo mesto. »Za sodelovanje sem se odločil zaradi želje po širitvi znanja in novih poznanstev. Zelo me je zanimalo tudi zakulisje nastajanja oddaje, predvsem produkcijski del, kar mi je pozneje prišlo zelo prav pri lastni foto- in videoprodukciji. Čez nekaj mesecev, ko se je šov končal, sem se odločil, da dam odpoved in se posvetim zgolj ustvarjanju lastne kulinarične zgodbe. To je bila precej težka odločitev, saj je šlo za varno zaposlitev, a sem se z nekaj prihranki vseeno podal v podjetništvo,« pravi sogovornik.

Odločitve do zdaj ni obžaloval, saj je sodelovanje s podjetji sčasoma le še okrepil. Med podjetji, s katerimi sodeluje dolgoročno, sta poleg Gorenja še Lidl Slovenija in Podravka, pri drugih pa gre za krajše projekte, na primer podporo določeni oglaševalski akciji. »To, da podjetju 'posodim' svoj obraz, zdaj predstavlja že manjši del sodelovanja z njimi, glavnino namreč predstavlja B2B. To pomeni, da recimo za Gorenje ali Bosch razvijamo recepte, lahko tudi v povezavi s fotografijami ali v videoobliki. Na primer, trenutno sodelujemo pri promociji Gorenjevega novega malega gospodinjskega aparata, pri čemer smo zanj že razvili recepte, trenutno pa snemamo še izdelčni video in videorecepte, v katerih bomo izpostavili njegove funkcije. Takšno sodelovanje s podjetji zdaj postaja že naša osnovna dejavnost,« o sodelovanju s podjetji pravi Šketa.

Ko se srečata kulinarika in dizajn

Pri tem kot največjo prednost študija vizualnih komunikacij izpostavlja pridobljeni občutek za vizualni jezik. »Blogerji in vplivneži, ki niso profesionalni oblikovalci ali fotografi, imajo svoj slog, po katerem so prepoznavni, a od njega ne odstopajo. Mi pa lahko zaradi raznolikega znanja slog prilagodimo naročnikom in se njihove predstavitve lotimo veliko bolj načrtno in jim tudi svetujemo, kakšna vizualna ponazoritev bi bila najbolj v skladu s cilji njihove marketinške akcije,« kot svojo prednost izpostavlja Šketa.

Med njihovimi sledilci je sicer 80 do 90 odstotkov žensk. Njihova starost je odvisna od medija. »Na Facebooku so to večinoma ženske nad 45 let, tudi do 65. leta starosti, na Instagramu pa malo mlajše, od 30 do 35 let. Facebook je še vedno naš glavni komunikacijski kanal, saj imamo na njem mesečni doseg tudi do 300.000 ali celo 400.000, medtem ko na Instagramu dosežemo okrog 20.000 ljudi mesečno,« nekaj številk naniza sogovornik. Tudi njihov kanal na YouTubu, kjer imajo mesečno spletno oddajo in objavljajo vsebine v sodelovanju z naročniki, kadar je to del dogovora, počasi, a vztrajno raste.

Naprej tehnika, potem kreativa

Z veliko priljubljenostjo kuharskih oddaj se je v javnosti ustvarilo prepričanje, da je biti glavni kuhar oziroma chef zelo prestižen poklic, pa tudi kulinarični blogerji doživljajo svoj trenutek slave. Pa kulinarični blogerji z »izumljanjem« svojih receptov »skačejo v zelje« izšolanim kuharjem? »Nikakor ne,« z nasmeškom odgovori Šketa, »saj je njihov glavni posel še vedno gostilna. Čeprav nekateri chefi nastopajo v marketinških kampanjah, to ni njihova glavna dejavnost, temveč le podporna.« Poleg tega imajo po njegovih besedah izučeni kuharji drugačne pristope, ki se jih priučijo na gostinski oziroma drugih šolah. »Njihovo šolanje je zelo usmerjeno, saj se učijo ustaljenih tehnik. Šele potem, ko imajo svojo gostilno, se v večji meri prepustijo svoji kreativnosti in izrazijo svojo poslovno žilico. 'Blogerski' pristop je drugačen – običajno na družbenih omrežjih, kot je Pinterest, spremljaš, kaj objavljajo drugi kulinarični vplivneži in to tudi sam preizkušaš, med eksperimentiranjem pa osvajaš tudi tehniko. Tako bi lahko posplošil, da chefi začnejo s tehniko, mi pa s kreativo, nato pa oni nadaljujejo s kreativo, mi pa s tehniko,« ponazarja Šketa.

Njega samega sicer najbolj navdušuje kombinacija znanj, ki jih potrebuje pri svojem delu, in ne le kulinarične spretnosti, ki se jih je priučil. »Ves čas se učim in bi mi hitro postalo dolgčas, če bi počel le eno stvar. Zdaj pri svojem delu poleg kulinarike združujem oblikovanje, video- in fotoprodukcijo, komunikacijo na družbenih omrežjih in trženje.«

»Ves čas se učim in bi mi hitro postalo dolgčas, če bi počel le eno stvar. Zdaj pri svojem delu poleg kulinarike združujem oblikovanje, video- in fotoprodukcijo, komunikacijo na družbenih omrežjih in trženje,« nam je povedal sogovornik.

Vzornika: Noma v tujini, Jorg Zupan pri nas

Pa ga ne mika, da bi kdaj imel svojo gostilno? »Mogoče kdaj, ampak trenutno ne. Če bi jo že imel, bi si želel nekaj takšnega, kot je Noma (restavracija s tremi Michelinovimi zvezdicami, ki jo v danski prestolnici vodi kuharski mojster René Redzepi, op. p.). Ves čas eksperimentirajo, vsakih nekaj mesecev spremenijo jedilnik, včasih restavracijo celo zaprejo za celo leto, da ustvarjajo nove jedi. Resnično jih občudujem.« Med slovenskimi kuharskimi mojstri pa najbolj občuduje Jorga Zupana, chefa iz restavracije Atelje. »K njemu z Nežo večkrat zaideva. Je zelo prilagodljiv; ko sva ga nazadnje obiskala, nama je brez težave pripravil popoln veganski meni. Zame je on številka ena v Ljubljani.«

Sašu Šketi načrtov za prihodnost ne manjka. Njegova peta kuharica, ki je bila tudi povod za naš pogovor, nikakor ni tudi zadnja; pravzaprav že pripravlja novo, v kateri bo predstavil svoje ideje za preprosta in hitro pripravljena kosila. Poleg tega bi rad razširil kulinarični studio, zato že išče nove prostore, saj bi želel naročnikom ponuditi več možnosti različnih postavitev scene, da se ne bi vse dogajalo le v kuhinji, ampak na primer tudi v dnevni sobi. Obeta si tudi mednarodnega sodelovanja. »Slovenija je sicer za nas še vedno zanimiva, ampak ker delujemo z mednarodnimi podjetji, kot sta Gorenje in Bosch, smo si pridobili že dovolj izkušenj, da bi lahko delali tudi na globalni ravni. Pri tem nimam v mislih 'influencerstva', temveč predvsem razvoj in produkcijo receptov, vključno s foto- in videoprodukcijo,« nam želje za prihodnost zaupa Šketa.

Vztrajati za vsako ceno

In kakšen »recept« bi ponudil nadobudnim blogerjem, ki bi si želeli postati kulinarični vplivneži, da jim ponudb podjetij ne bi manjkalo? »V prvi vrsti moraš dobro delati, brez tega ne gre. Predvsem pa je pomembno, da vztrajaš. Pri meni je trajalo vsaj tri leta, da sem naletel na prvi odziv podjetij. Zdaj je blogerjem to morda malo lažje doseči, saj podjetja rada sodelujejo z mikrovplivneži, ki lahko dosegajo precej boljše razmerje med dosegom in vpletenostjo sledilcev kot uveljavljeni blogerji, pa tudi cenejši so.« Njegov nasvet je torej: vztrajati in ne prehitro obupati, saj rezultati še zdaleč ne pridejo čez noč.

Sašo Šketa rad eksperimentira z jedmi in jih pripravlja v veganski različici. Na fotografiji so veganski žlikrofi s šparglji in artičokami.

Članek je bil objavljen v prilogi KuhaMMo, ki jo lahko prelistate tu.