Svet brez stabilnosti … Kakšno komunikacijo potrebujemo zdaj?

V času trajne negotovosti, prepletajočih se kriz, umetne inteligence, dezinformacij in vse težjega boja za zaupanje se namreč spreminja tudi vloga komunikatorjev.

Katja Krasko Štebljaj, programska vodja Dneva PR, je šest govork in govorcev letošnjega programa povabila k razmisleku, kakšno komunikacijo zahtevajo nove razmere in kaj lahko komunikatorji že danes počnemo drugače. Vsem je zastavila isto vprašanje: Živimo v svetu brez stabilnosti – v času trajne negotovosti, prepletajočih se kriz, dezinformacij, umetno ustvarjenih vsebin in vse težjega boja za zaupanje. Kakšno novo raven komunikacije zahtevajo takšne razmere? Kaj ta nova raven pomeni v praksi in kaj lahko komunikatorji pri svojem delu že danes počnemo drugače?

Šest različnih pogledov, a presenetljivo podobna rdeča nit: nova raven komunikacije ne pomeni več komuniciranja, temveč boljšo presojo, več poslušanja, jasnejšo odgovornost in predvsem več človeškosti. V svetu, v katerem lahko tehnologija ustvari skoraj vse, bo morda največja konkurenčna prednost komunikacije prav tisto, česar ne more ustvariti namesto nas: zaupanje.

Nadja Čakić, vodja odnosov z javnostmi, Dewesoft

Nadja Čakić

Odprite okna, odprite duri: nov človek prihaja. 

Vsi mehanizmi morajo umreti. 

Novi človek prihaja.

(Srečko Kosovel)

Prvič v zgodovini človeštva izziv ni več v tem, česa vse ne moremo ustvariti, temveč v tem, za kaj bomo to novo moč uporabili. Ko umetna inteligenca daje ustvarjanje na potenco potence, postaja pomembnejše vprašanje, kaj bo tej moči dajalo namen. V takšnih razmerah ne potrebujemo nujno nove ravni komunikacije. Potrebujemo zavezo nečemu zahtevnejšemu: človeškemu v nas. Zavezo našim vrednotam.

Komunikacija mora temeljiti na dejstvih in dokazih. Še bolje, ne le na eni sami raziskavi ali podatku, temveč na celoti spoznanj, ki se skozi čas potrjujejo, dopolnjujejo in tudi postavljajo pod vprašaj. Dejstva so temelj, vrednote pa ne le okras komunikacije, temveč strategija, ki določa smisel. 

Tehnologija lahko pospeši način, kako komuniciramo, ne more pa namesto nas določiti, za čim stojimo. Vračanje k človeku je zato težja in počasnejša pot. Lakmusov test komunikacije naj bo preprost: ali prestane preizkus naših vrednot? V dobi UI je naša največja komunikacijska prednost prav človeškost.

Sharon O’Dea, ena vodilnih svetovnih strokovnjakinj za interno komuniciranje, digitalno delovno okolje in prihodnost dela ter avtorica letošnje odmevne knjige Digital Communications at Work 

Sharon O’Dea

Stabilnosti ne moremo ustvariti ali povrniti. Razmere so strukturne in ne bodo izginile. Spreminja pa se vloga internega komuniciranja. Premikamo se od razpošiljanja sporočil k temu, da ljudem pomagamo razumeti, kaj se dogaja – in od razumevanja komuniciranja kot produkcije vsebin k razumevanju komuniciranja kot infrastrukture: nečesa, kar mora vzdržati pritisk, ostati usklajeno med različnimi kanali in delovati tudi takrat, ko odpove platforma ali je dostop onemogočen.

Tri stvari, ki jih lahko začnemo početi že danes:

-              Bodite stabilizacijska sila. Zagotavljajte pravočasne in neolepšane informacije, tudi če to pomeni reči: »Tega še ne vemo.« Zaposleni organizacije presojajo po njihovih dejanjih, ne po izjavah.

-              Naj bo izvor vsebin viden. Jasno povejte, katere vsebine so nastale s pomočjo umetne inteligence, določite konkretno osebo, ki odgovarja za njihovo točnost, in umikajte zastarele vsebine. Zaupanje se začne krhati potiho – zaradi nasprotujočih si in zastarelih informacij – veliko prej, preden se glasno sesuje.

-              Delajte na podlagi dokazov, ne predpostavk. Načrtno poslušajte, komunikacijske formate obravnavajte kot hipoteze, ki jih je treba preverjati, in dovolite, da spoznanja, ki jih pridobite, spremenijo vaše ravnanje.

Zaupanja, empatije in jasnosti ni mogoče avtomatizirati. Ta naloga – in privilegij – ostaja naša.

Suzana Perman, vodja odnosov z javnostmi, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani

Suzana Perman

Ko bodo besede poceni, kaj bo še imelo vrednost? Umetna inteligenca lahko že danes v nekaj sekundah ustvari besedilo, zgodbo, podobo ali navidezno popoln odgovor. Pred komunikatorji zato ne bo več problem pomanjkanje vsebin, ampak njihovo neskončno obilje; ne le, kako nekaj povedati, ampak kako biti v vse večjem šumu sploh slišan. Ko bo lahko vsakdo zvenel strokovno, empatično in verodostojno, bodo tudi znaki, po katerih smo nekoč prepoznavali znanje in zaupanje, vse manj zanesljivi. Kako bomo uporabljali orodja, ki nam izjemno olajšujejo delo, ne da bi tudi sami prispevali samo še več »popolnih« odgovorov? Petnajst let sem napetost med zbujanjem pozornosti in ustvarjanjem zaupanja spoznavala kot televizijska novinarka, voditeljica in urednica, danes pa jo živim v odnosih z javnostmi in pri treningih nastopanja. Vem, da dobra zgodba pritegne pozornost, ne more pa sama dokazati, da je resnična in zaupanja vredna. Nova raven komunikacije se bo zato začela pri neprijetnejšem vprašanju: ko bomo vsi lahko prepričljivi, kdo nam bo še verjel – in zakaj?

Matjaž Florjanc Lukan, vodja Klicnega centra 114, Generalni sekretariat Vlade Republike Slovenije

Matjaž Florjanc Lukan

V svetu brez stabilnosti ni več dovolj, da komuniciramo hitro. Komunicirati moramo predvsem verodostojno, razumljivo in človeško. V krizah se vedno znova pokaže, da ljudje ne potrebujejo še več informacij. Potrebujejo pravo informacijo ob pravem času, predvsem pa nekoga, ki jih posluša, razume njihovo stisko in jim zna povedati, kaj lahko naredijo.

V Klicnem centru 114 to doživljamo neposredno v pogovorih z ljudmi, ki v negotovih trenutkih potrebujejo jasne odgovore in usmeritve. Ob poplavah, uvajanju pomembnih reform ali vračanju slovenskih državljanov iz kriznih območij se je pokazalo, da jih ne zanima le, kaj se je zgodilo. Zanima jih predvsem: Kaj to pomeni zame? Kaj naj naredim? Na koga se lahko obrnem?

Zato nova raven komunikacije zame pomeni premik od obveščanja k poslušanju, razumevanju in iskanju rešitev. V času umetne inteligence in dezinformacij bo prav človeški stik postajal še pomembnejši. Tehnologija nam lahko pomaga do informacij, zaupanje pa še vedno gradimo ljudje. In prav zaupanje v svetu vse večje negotovosti postaja najdragocenejša valuta komunikacije.     

Maja Kalan, vodja korporativnega komuniciranja in družbene odgovornosti, Ljubljanske mlekarne

Maja Kalan

Da odgovor ne bi bil preveč splošen, sem se zazrla v lastno organizacijo. Razmišljam takole: lahko nam škodijo dezinformacije, lahko nam s svetlobno hitrostjo širjenja škodijo objave na družbenih medijih, lahko tudi potvarjanje informacij o nas z umetno inteligenco. Proti temu se borimo z odličnostjo pri svojem delu: visoko kakovostjo izdelka in storitve, ki jo nudimo našim potrošnikom in poslovnim partnerjem. Kar pravzaprav ni nič novega.

O komuniciranju pa: pred le nekaj dnevi nas je oplazila reakcija politika, ki je naš izdelek uporabil za agitiranje med svojimi privrženci. V bran so nam hitro stopili kar potrošniki sami in nekaj zaposlenih, naš odziv pa je bil hiter, kratek, trezen in samozavesten – le pika na i tistemu, kar so povedali že drugi. In vnovič se vračam k prej povedanemu: gradnja odporne organizacije je dolgotrajno delo, v našem primeru traja že 70 let. Interna kultura, dobro kadrovanje, stalno usposabljanje sodelavcev od prvega do zadnjega, opremljenost komunikatorja s podrobnimi informacijami, biti v koraku s časom pri uporabi orodij ter vedno biti na preži. To je le nekaj stvari, ki nam pomagajo ohraniti zaupanje.

Rok Zagruševcem, direktor korporativnega komuniciranja, Telekom Slovenije

Rok Zagruševcem

Nova raven komunikacije se začne z zaupanjem. Danes lahko vsakdo z umetno inteligenco v nekaj sekundah ustvari tudi neresnično, a prepričljivo vsebino. Zato je pomembneje kot kadar koli prej, kdo stoji za sporočilom in kdo zanj prevzema odgovornost. Umetna inteligenca je le orodje, človek pa mora ostati vključen v presojo in končno odločitev. Naša prednost so ustvarjalnost, kritično razmišljanje, empatija in sposobnost vzpostavljanja pristnega človeškega stika. UI nas lahko razbremeni rutinskih opravil, da več časa namenimo prav tistemu, kar je najbolj človeško. Komunikatorji moramo zato postati varuhi verodostojnosti, konteksta in odgovorne uporabe tehnologije. Prihodnost komunikacije ne bo pripadla tistim, ki bodo ustvarili največ vsebin, temveč tistim, ki bodo znali ohraniti človeškost in graditi zaupanje.