WPP pod pritiskom zaradi očitkov o zadrževanju medijskih rabatov

WPP se sooča z več pravnimi postopki, v katerih se pojavljajo očitki o ravnanju z rabati pri medijskem zakupu. Kot poroča Adweek, tri ločene sodne zgodbe povezujejo navedbe o domnevno spornih praksah v nekdanjem GroupM, ki se je maja 2025 preimenoval v WPP Media.

Rabati oziroma druge ugodnosti, ki jih mediji agencijam priznajo zaradi obsega zakupa, sami po sebi niso nujno sporni. Vprašanje je predvsem, kaj o njih določajo pogodbe z naročniki ter ali je naročnik seznanjen s tem, da agencija del ustvarjene vrednosti zadrži zase.

Nekdanji vodilni govori o milijardah evrov

V ospredju je tožba Richarda Fosterja, nekdanjega globalnega izvršnega direktorja Motion Content Group znotraj GroupM. Foster trdi, da je bil leta 2025 odpuščen, potem ko je vodstvo več let opozarjal na domnevno sporne prakse pri medijskem trgovanju.

Po njegovih navedbah naj bi GroupM v petih letih ustvaril med približno 2,59 in 3,45 milijarde evrov poslov, povezanih z rabati in drugimi ugodnostmi, od tega pa naj bi neupravičeno zadržal med približno 1,29 in 1,73 milijarde evrov. Foster trdi, da bi morala ta vrednost oziroma njen del pripasti naročnikom.

WPP navedbe zavrača. Družba poudarja, da sodišče o Fosterjevih očitkih še ni odločilo in da se bo proti tožbi branila.

Kaj naj bi ugotovil Sony?

Primer je avgusta dobil novo razsežnost, ko je Foster vložil dopolnjeno tožbo. V njej se sklicuje tudi na domnevne ugotovitve interne preiskave družbe Sony, enega od naročnikov WPP.

Po Fosterjevih navedbah je Sony po dogodkih na Kitajskem preučil ravnanje WPP pri rabatih. V tožbi je navedeno, da naj bi WPP leta 2024 na Kitajskem naročnikom namenil za približno 94,9 milijona evrov rabatov, približno 302 milijona evrov pa naj bi zadržal.

V dopolnjeni tožbi je opisan tudi model, po katerem naj bi WPP rabate, dogovorjene z medijskimi ponudniki, usmerjal prek posrednikov in jih nato uporabljal pri medijskih poslih z naročniki. Gre za Fosterjeve navedbe oziroma ugotovitve, ki jih pripisuje Sonyjevi preiskavi, ne za ugotovitve sodišča.

WPP je nato zahteval, da se deli sodne dokumentacije, povezani s Sonyjevo preiskavo, umaknejo iz javnega dela sodnega spisa. Med drugim trdi, da gre za zaupne informacije, ki niso bistvene za Fosterjev spor, ter izpodbija način, kako naj bi Foster do njih prišel.

Na Kitajskem trije nekdanji zaposleni obsojeni

Ločeno od Fosterjeve tožbe je na Kitajskem potekal kazenski postopek proti trem nekdanjim zaposlenim v GroupM China.

Nekdanji direktor za naložbe Di Fei je bil marca 2026 spoznan za krivega prejemanja podkupnin od posredniških družb v zameno za usmerjanje dela oglaševalskih poslov k njim. Junija je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen. Njegovi nekdanji sodelavki Yao Lan in Hong Xin sta bili obsojeni na 14 let in pol oziroma štiri leta zapora.

Po poročanju Bloomberga naj bi bile podkupnine, ki so jih prejeli Di in njegova nekdanja sodelavca, skupaj vredne okoli 1,2 milijarde juanov oziroma približno 154 milijonov evrov. Di Fei se je na sodbo pritožil.

WPP v tem kazenskem postopku ni bil stranka. Družba je navedla, da je ves čas sodelovala s kitajskimi oblastmi in da spoštuje odločitev sodišča.

Očitki tudi v kolektivni tožbi vlagateljev

Vzpostavljena je bila tudi ločena kolektivna tožba vlagateljev proti WPP in nekaterim njegovim sedanjim ter nekdanjim vodilnim. V njej vlagatelji med drugim trdijo, da družba ni ustrezno razkrila težav znotraj svojega medijskega poslovanja in posledičnih tveganj za poslovanje.

V dopolnjeni tožbi se pojavljajo tudi izjave nekdanjih zaposlenih ter sklicevanja na Fosterjeve očitke o poslovnih praksah WPP Media. Gre za ločen postopek, Fosterjeva tožba pa je v njem uporabljena kot eden od virov navedb.

WPP navedbe zavrača in si prizadeva za zavrnitev postopkov.

Transparentnost medijskega zakupa znova v ospredju

Primeri znova odpirajo dolgoletno razpravo o transparentnosti medijskega zakupa. Velike agencijske mreže lahko zaradi združevanja proračunov številnih naročnikov pri medijih dosežejo popuste, rabate, brezplačni medijski prostor in druge ugodnosti.

V zadnjih letih se je razširil tudi model, pri katerem agencija medijski prostor kupi v svojem imenu in ga nato z maržo preproda naročniku. Tak način poslovanja sam po sebi ni nezakonit, pomembni pa so pogodbeni pogoji, transparentnost ter vprašanje, ali naročnik ve, kako in iz česa agencija ustvarja dodaten prihodek.

Aktualni postopki bi zato lahko znova povečali pritisk oglaševalcev na agencije glede razkrivanja rabatov, pogodbenega urejanja medijskega zakupa in transparentnosti prihodkov, ki nastajajo pri upravljanju njihovih medijskih proračunov.