Pol stoletja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje

V tem času se je iz Plečnikove hiše v Trnovem preselil na Fužinski grad, kjer je še danes, v inventarno knjigo muzeja pa je bilo do 31. decembra 2021 vpisanih 41.586 predmetov premične kulturne dediščine, ki so vključeni v arhitekturno, oblikovalsko in fotografsko zbirko.

Kot pravijo v muzeju, se lahko Slovenci pohvalimo z zavidljivo arhitekturno in oblikovalsko dediščino in smo med tistimi evropskimi narodi, ki premorejo poseben muzej za arhitekturo in oblikovanje. Naš je eden od najstarejših v Evropi, ustanovljen pa je bil leta 1972. Na pobudo Sveta za kulturo, ki ga je takrat vodil umetnostni zgodovinar dr. Stane Bernik, je muzej ustanovila Mestna občina Ljubljana, prvotno pa se je imenoval Arhitekturni muzej Ljubljana (AML).

Skromni začetki

Prostore je pridobil v hiši arhitekta Jožeta Plečnika na Karunovi ulici v Ljubljani, njegovi začetki pa so bili zelo skromni. V muzeju sta dobila zaposlitev dva stalno zaposlena delavca, ki sta delala dobesedno na Plečnikovih mizah in stolih. Arhitekturnemu muzeju se je pridružil tudi sekretariat Bienala industrijskega oblikovanja (BIO), sicer ustanovljen leta 1963, prav tako z dvema zaposlenima.

Po ureditvi Plečnikove hiše in njegove zapuščine, ki je poleg hiše z ohranjeno notranjščino obsegala tudi velik korpus osebnih predmetov, maket, arhitekturnih načrtov in osebne korespondence, se je leta 1974 muzej z zbirko odprl za javnost. Prvih sedem let ga je vodil Matija Murko, njegovo delo pa je leta 1978 prevzel dr. Peter Krečič, ki je muzej vodil do upokojitve leta 2010. Postavljanje temeljev muzeja se je začelo z urejanjem same Plečnikove hiše in  njegove zapuščine. Vse od ustanovitve je muzej na različnih prizoriščih prirejal razstave s področij arhitekture, urbanizma, oblikovanja in fotografije, prav tako je nadaljeval prirejanje mednarodne razstave Bienala industrijskega oblikovanja. Leta 1987 je v upravljanje pridobil tudi Likovno razstavišče Rihard Jakopič s pomembnimi razstavnimi in depojskimi prostori, ki jih je upravljal do leta 2008.

Selitev na grad Fužine

Leta 1990 je muzej pridobil nove prostore na gradu Fužine v Ljubljani, renesančnem dvorcu iz 16. stoletja, ki velja za prvovrsten spomenik slovenske arhitekturne dediščine iz tega časa. Vanj so se vselili po prenovi leta 1992, muzeju pa ga je uspelo ohraniti ter vanj in v okoliško mestno tkivo vnesti novo življenje.

V letu 2010 je naloge ustanovitelja prevzela Vlada Republike Slovenije. Muzej so preimenovali v Muzej za arhitekturo in oblikovanje in mu spremenili status; iz mestnega muzeja je postal ustanova nacionalnega pomena. V letih 2010–2020 je muzej vodil Matevž Čelik, novembra 2020 pa je direktorovanje prevzel sedanji direktor dr. Bogo Zupančič, ki izpostavlja velik pomen in vlogo muzeja. »MAO je specializiran muzej, ki po eni strani tako kot drugi muzeji po svetu zbira, hrani, raziskuje in razstavlja raznovrstno muzejsko gradivo, namenjeno tako strokovni kot širši javnosti, vendar je po drugi strani še mnogo več. Muzej je v službi družbe in njenega razvoja. Dragocen ni samo za Ljubljano in Slovenijo, ampak tudi širše, saj tuje obiskovalce seznanja z dosežki naših arhitektov, urbanistov, oblikovalcev in fotografov ter nas povezuje z mednarodnim okoljem,« poudarja.

Muzej je prostor in stičišče preteklosti, sedanjosti in prihodnosti

»Vsakodnevno življenje vseh nas se odvija v javnih/zasebnih prostorih in zgradbah, vse bolj smo v tem kapitalističnem svetu obdani s predmetnim svetom, (vizualnimi) informacijami, fotografijami, podobami itn., zato nam ne sme biti vseeno, v kakšnem okolju, kako oblikovanem svetu živimo ali želimo živeti. Arhitekturi, oblikovanju, fotografiji in drugim kreativnim dejavnostim pripisujem velik pomen. Že samo način, kako so stavbe umeščene v prostor, govori o nas samih in naši kulturi. V Fužinskem gradu na robu Ljubljane ob mestni vpadnici in obvoznici, kjer je nastanjen muzej, si bo ob postavitvi stalne razstave možno še v večjem obsegu ogledati arhitekturno, oblikovalsko in fotografsko zbirko ter prisostvovati pri številnih dejavnostih muzeja. Muzej je prostor in stičišče ohranjanja spomina, torej naše preteklosti kot tudi refleksije naše sedanjosti in prihodnosti, v muzeju imamo strokovne debate, se mednarodno strokovno povezujemo, obiskujejo nas otroci, dijaki, študenti, raziskovalci pa tudi starejši in okoliški stanovalci …,« pravi Bogo Zupančič. Ob tem poudarja, da raziskovanje arhitekta Jožeta Plečnika in njegovih del ne sme biti monopolno oziroma v domeni samo ene inštitucije, torej Plečnikove hiše, ampak mora imeti konkurenčne, dopolnjujoče inštitucije. »MAO se je v procesu nominacije Plečnikovih del na Unescov seznam svetovne dediščine izkazal kot alternativna, hkrati pa tudi kot raziskovalna inštitucija, ki je koordinirala sam vpis. S tem dejanjem sta se pomen in vloga muzeja zelo razširila,« je še povedal za MM. 

Razstava Niko Kralj: Neznani znani oblikovalec (2012).

Razstava Stoletje plakata: plakat 20. stoletja na Slovenskem (2015). (Foto: Domen Pal)

Dinamična institucija s številnimi vlogami

MAO je danes tako primer preoblikovanja muzeja v dinamično institucijo z vsebinsko zelo razvejanim programom in številnimi vlogami v sodobni družbi. Dediščino povezuje s sodobnimi praksami na področju arhitekture in oblikovanja, poleg razstavne pa posebno pozornost namenja pedagoški in raziskovalni dejavnosti ter povezovanju z gospodarstvom. Zadnja leta muzej vse več pozornosti posveča povezovanju z drugimi kulturnimi institucijami in z gospodarstvom. Sodelovanja z domačimi in tujimi podjetji ter kreativnim sektorjem na mednarodnem prizorišču so v zadnjih letih še okrepili z ustanovitvijo Centra za kreativnost (CzK).

Večina promocijskih aktivnosti muzeja poteka preko spletnih in družbenih omrežij MAO, BIO, platforme Future Architecture in Centra za kreativnost. »Čeprav se tako kot večina sodobnih muzejev razvijamo v vse bolj hibridno ustanovo in prevzemamo dodatna poslanstva, muzejeva temeljna dejavnost ostaja skrb za dediščino,« pravijo v muzejo. Kot največji izziv v tem trenutku navajajo prenovo prostorov z dokončno obnovo gradu Fužine, ki se bo začela septembra letos in bo zagotovila, da bo nacionalno arhitekturno in oblikovalsko bogastvo ustrezno hranjeno in predstavljeno na stalni razstavi. Septembra bodo pripravili tudi veliko praznovanje ob jubileju.

»Rad imam tiste razstave, ki spodbujajo sodelovanje« 

Direktor muzeja dr. Bogo Zupančič pravi, da so pripravili veliko dobrih in različno velikih razstav, njegova najljubša pa je prav zadnja o delih Jožeta Plečnika. »Vsaka od razstav je bila zanimiva, vsaka nosi v sebi sporočilo ali raznovrstne zgodbe, tudi zgodbo, kako je nastajala. Te se od razstave do razstave zelo razlikujejo. Rad imam tiste razstave, ki spodbujajo sodelovanje med inštitucijami, povezovanje kustosov, za katerimi je skrito raziskovalno delo, novosti, odkritja; pa tudi kakšni učinki in spoznanja, razstave s katalogom ob odprtju razstave ... Morda bi izpostavil prav zadnjo, ki smo jo pripravili v grajski kapeli Fužinskega gradu in je nosila naslov Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka. Pripravili smo jo Tomaž Štoka, Špela Spanžel in moja malenkost, na ogled je bila do 8. maja letos in je prikazovala več kot desetletni proces nominacije, pa tudi rezultat, torej uspešen vpis Plečnikove Ljubljane na Unescov seznam svetovne dediščine. Izkazuje ga zajeten dosje, ki je rezultat dela interdisciplinarne skupine osemnajstih strokovnjakov. Majhna razstava z velikim dosegom; o uspešnem vpisu na Unescov seznam se že in se bo po mojem mnenju še dolgo govorilo. To je bil lanskoletni dogodek leta,« je prepričan.

Foto: Peter Rauch

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, junij 2022, #492. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.