BereMMo: Roboti, samodisciplina in zdrave navade

Giulia Caminito: Voda v jezeru ni nikoli sladka

Mladinska knjiga Založba, 2023

Giulia Caminito (1988) je mlada italijanska pisateljica, ki je z romanom Voda v jezeru ni nikoli sladka (v izvirniku je izšel leta 2021, v slovenščino pa ga je prevedla Daša Perme Jurjavčič) naletela tako na navdušenje literarnih kritikov kot tudi bralcev. Prvi so ji namenili prestižno italijansko literarno nagrado campiello, drugi pa so njeno pripoved izbrali za najboljši italijanski roman. Očitno so se zlahka poistovetili z zgodbo, ki govori o brezizhodnosti mladih generacij italijanskega podeželja. Glavna protagonistka romana je najstnica Gaia, ki živi v nezavidljivih družinskih razmerah. Njena razborita, vztrajna in nepopustljiva mama Antonia nosi hlače v družini, saj je Gajin oče po nesreči na gradbišču ostal prikovan na invalidski voziček in se vdal v usodo; pravzaprav vegetira kot rastlina in se le izjemoma vključuje v družinske zadeve. Antonia ima iz prejšnjega zakona sina Mariana, ki nekaj časa še živi z družino, potem pa se tudi zaradi nesoglasij z očimom odseli. Gaia in Marian se zelo dobro razumeta, zato je njegova selitev zanjo precej pretresljiva. Poleg njega ima še mlajša brata dvojčka, ki zahtevata veliko Antonijine pozornosti. Mama je do Gaje zelo stroga in ji poskuša v glavo vcepljati načela, s katerimi se Gaia nikakor ne strinja – ne more razumeti, zakaj se revna dekleta ne bi smela pritoževati in se zavzemati za svoj prav, temveč biti ponižna in se zavedati, kje je njihovo mesto. Njene ambicije so namreč veliko večje in ko postane žrtev medvrstniškega nasilja, na plano pride njena temnejša plat. Fizično namreč obračuna z nasilnežem, kar ji da samozavest in zavedanje, da se odslej ne bo nikomur več pustila poniževati. To se izkazuje tudi v odnosu z njenimi prijateljicami – čeprav v njej vlada velika želja po pripadnosti, postane nepopustljiva do njih in jim težko odpušča njihove napake. (Pre)zgodaj spozna tudi bolečino, ki jo zada smrt ljubljene osebe, saj ena od njenih prijateljic naredi samomor, druga pa umre zaradi levkemije. Sooča se tudi z ljubezenskimi preizkušnjami in izdajstvi, ki zarežejo globoko v njene srce in zaradi tega tudi sama postane bolj kruta do svojih bližnjih. Čeprav je Gaia s svojimi najstniškimi težavami v ospredju romana, pa se avtorica v njem dotakne tudi številnih drugih tematik, ki razgaljajo kruto realnost najnižjega družbenega razreda, od nasilja moških nad ženskami do zastrupljenosti okolja, zaradi česar se povečuje pojavnost raka in drugih bolezni tudi med otroki. »To ni biografija, avtobiografija, pa tudi avtofikcija ne, temveč zgodba, ki je povzela drobce številnih življenj in iz tega poskusila stkati pripoved, zgodbo o letih mojega odraščanja, o bolečinah, ki sem jih le obplula, in tistih, ki sem jih pretrpala,« o romanu, ki vas bo resnično potegnil vase, zapustil pa z mešanimi občutki, pravi njegova avtorica.

Kazuo Ishiguro: Klara in Sonce

Beletrina, 2023

Kazuo Ishiguro (1954) je poleg Harukija Murakamija zagotovo eden od najbolj znanih pisateljev japonskih korenin – sicer ga opredeljujejo za britanskega pisatelja, saj že od svojega petega leta živi v Angliji in tudi piše v angleškem jeziku. V slovenščino so bili doslej prevedeni trije njegovi romani, in sicer Ostanki dneva, po katerem je bil posnet tudi istoimenski film, v katerem Anthony Hopkins odigra eno od svojih najboljših vlog, Ko smo bili sirote in Ne zapusti me nikdar, ki je prav tako zaživel tudi na filmskem platnu. V prevodu Andreja E. Skubica lahko zdaj v slovenščini prebiramo tudi njegov zadnji roman Klara in Sonce, ki je v izvirniku izšel leta 2021, ko se je tudi uvrstil v širši izbor za prestižno britansko literarno nagrado booker.

Kot so zapisali pri založbi, je Klara in Sonce presunljiva distopična alegorija o odkrivanju prijateljstva, ljubezni in človeške narave. V središču zgodbe je Klara, robotka oziroma UP, umetna prijateljica, ustvarjena zato, da bi ljudem nudila družbo in uteho. Spoznamo jo, ko v trgovini skupaj s svojimi umetnimi sovrstniki čaka na kupca, ki bi jo popeljal v svet zunaj izložbenih oken. Klara s svojo eleganco, prijaznostjo in mimiko, tako zelo podobni človekovi, vzbudi pozornost Josie, bolehne štirinajstletnice, ki si jo zaželi za svojo družabnico. Josiejina mama bi si sicer bolj želela robota višje serije, s še naprednejšimi funkcijami, a jo Josie prepriča, da k sebi vzameta prav Klaro. Živita namreč sami, z gospodinjo, saj ju je Josiejin oče zapustil, hčerka oziroma sestra pa je umrla. Šele skozi zgodbo bralec spozna, zakaj je morala umreti in zakaj boleha Josie – obe sta bili namreč genetsko »nadgrajeni«, kar je imelo usodne posledice na njuno zdravje. Klara si prizadeva, da bi deklici pomagala do ozdravitve in se pri tem zanaša na hranilno moč Sonca, ki tudi njo samo napaja s svojo energijo. Med Josie in njeno umetno prijateljico se splete pristno prijateljstvo, pri čemer ne napreduje le Josie, temveč tudi Klara, saj se uči človeških lastnosti, tudi čustvovanja. Njena mama ima namreč zanjo posebne načrte, ki pa se – na srečo – ne uresničijo. Klara je priča tudi ljubezni med Josie in sosedovim fantom Rickom, ki pa ni genetsko nadgrajen in zato v tej distopični družbi velja za manj vrednega. Zaljubljenca imata svoj skrivni načrt, ki pa ga Josiejina bolezen ogroža, in v Klari najdeta svojo zaupnico.

Klara in Sonce je nežna pripoved o provokativni temi – bodo roboti resnično kdaj zmožni človeških čustev? Bodo lahko dejansko občutili ljubezen? Se bodo lahko do popolnosti vživeli v človeka in spoznali globine njegove duše? Čeprav Klara nudi Josie vso svojo »robotsko« ljubezen, pa ta očitno ni vzajemna. Ko Josie ozdravi in se odpravi študirat, umetne prijateljice ne potrebuje več. Odvečni roboti pa končajo na odpadu, usoda, ki je Klari, katero pisatelj naslika tako, da se nanjo prav navežemo, nikakor ne bi privoščili. Ampak človeštvo očitno nima zadržkov zavreči stvari, ki mu ne služijo več – in ja, robot bo za nas vedno le predmet. Pomembna tematika v času, ko se govori le še o umetni inteligenci.

Dr. BJ Fogg: Drobne navade (Majhne spremembe, s katerimi spremenimo prav vse)

Primus, 2023

Navade so železna srajca, pravi slovenski rek. Težava je v tem, ker to velja tudi za negativne navade, tiste, za katere se zavedamo, da jih imamo, pa jih ne moremo ali ne znamo odpraviti ali pa nam preprosto zmanjkuje volje, da bi naredili pozitivno spremembo. Knjig, v katerih vam avtorji svetujejo, kako odpraviti slabe navade in uvesti dobre, na trgu ne manjka; verjetno sta najbolj znani med njimi Moč navade Charlesa Duhigga in Atomske navade Jamesa Cleara (obe imamo tudi v slovenščini; prvo je izdala založba UMco, drugo pa založba MIŠ). Če potrebujete še dodatno spodbudo na poti do spreminjanja navad, pa si zdaj lahko v tudi v slovenščini (v prevodu Jane Lavtižar) preberete tudi knjigo Drobne navade: majhne spremembe, s katerimi spremenimo prav vse, ki jo je napisal dr. BJ Fogg, ameriški raziskovalec človeškega vedenja, ki je na Univerzi Stanford celo vzpostavil laboratorij za človeško vedenje, poleg tega pa je ustanovil tudi Akademijo za drobne navade.

Kot uvodoma pravi avtor, je v zadnjih dvajsetih letih ugotovil, da si velika večina ljudi želi uvesti v svoje življenje kakšno spremembo: radi bi jedli bolj zdravo, shujšali, se več gibali, zmanjšali stres, bolje spali; radi bi bili boljši starši in partnerji; želijo si biti bolj produktivni in ustvarjalni. Toda razkorak med dejanskim in resničnim stanjem je prav boleč – v ZDA, na primer, še nikoli ni bilo toliko debelih ljudi, ogromno jih muči nespečnost in izgorevajo zaradi stresa. Povrh vsega nam družba sporoča, da smo za vse krivi sami, ker smo preprosto preveč leni, da bi se lotili uvajanja sprememb. BJ Fogg v nasprotju s tem meni, da krivda ni na naši strani, ampak je problem v našem pristopu k spremembam, in da uvajanje pozitivnih sprememb ni tako težko, kot si mislimo –če uporabimo pravi pristop. In seveda je avtor razvil svojega, t. i. Foggov model vedenja, ki naj bi nam korak za korakom pomagal do tako želenih sprememb in ga na kratko povzema formula: V = MZD. Ali z besedami: vedenje se zgodi, kadar se sočasno srečajo vsi trije elementi MZD (motivacija – vaša želja, da bi določeno vedenje udejanjili; zmožnost, da to storite, in sprožilni dregljaj, ki vas k temu spodbudi). Pri tem postreže s številnimi primeri posameznikov, ki so se soočili z željo, da bi pri sebi nekaj spremenili. »Večina ljudi deluje na podlagi predpostavke, da morajo narediti nekaj velikega – ali pa raje nič. Da bi se znebili slabe navade, odpravili stres ali zaslužili goro denarja, mislijo, da morajo ukreniti nekaj zares radikalnega (...) Pri večini življenjskih sprememb, ki jih ljudje želijo uvesti, velike in drzne poteze v resnici ne učinkujejo tako dobro kot majhne in manj vidne. Če pri vsem, kar delate, uporabljate načelo 'vse ali nič', utirate pot nekoristni samokritičnosti in razočaranju,« je prepričan. Pristop »vse ali nič« torej ne deluje, zato je opredelil korake v načrtovanju želenega vedenja. Ti pa so: 1. Razjasnite si, kaj si zares želite, 2. Raziščite možna vedenja, 3. Poiščite konkretna vedenja, 4. Začnite z majhnim. 5. Poiščite dober dregljaj. 6. Proslavljajte svoje uspehe. 7. Odpravljajte napake, ponavljajte in širite.

Na podobno strukturiran način vas bo postopoma vodil do osvojitve želenega vedenja oziroma vsaj znanja o tem, kako to storiti z resnično majhnimi koraki. Če se zavedate svojih slabih navad – in želite to tudi spremeniti –, vas bo Foggov priročnik zagotovo motiviral, da se lotite njihovega spreminjanja. Dragocena knjiga, ki priča o kompleksnosti človekovega vedenja in vzbuja vero, da ga je moč spremeniti.

Ryan Holiday: Disciplina je temelj (Moč samoobvladovanja)

UMco, 2023

Ryan Holiday (1987) je kljub svoji mladosti znan kot velik motivator, predvsem pa navdušenec nad stoiško filozofijo. Če vas stoicizem vsaj malo zanima, ste zagotovo že naleteli na njegov podkast Daily Stoic, kjer dnevno deli modre misli stoiških mislecev, med katerimi rad izpostavlja predvsem Marka Avrelija, rimskega cesarja, vojskovodjo in misleca. Je avtor dvanajstih knjig; štiri od njih so izšle tudi v slovenščini pri založbi UMco (Ego je naš sovražnik, Ovira je pot, Umirjenost je ključ in Pogum kliče). Zadnja, Pogum kliče, je tudi prva v seriji knjig, v katerih se loteva antičnih vrlin, ki se ji je pravkar pridružila že druga, v kateri se posveča (samo)disciplini. Knjiga Disciplina je temelj, ki jo je v slovenščino prevedel Niki Neubauer, se torej posveča moči samoobvladovanja ali kot pravi avtor: »Poimenujte nekoga, ki je resnično velik in nima discipline. Navedite en velik polom, ki ni bil vsaj delno posledica pomanjkanja samodiscipline. V življenju je bolj kot talent pomemben značaj. In zmernost.« Kako so s svojo sposobnostjo obvladovanja samega sebe navdihovali druge ljudi – in tudi reševali velike politične in družbene probleme –, prikaže s primeri zgodovinskih osebnosti, ki jih še danes občudujemo. To so med drugim že omenjeni Mark Avrelij, kraljica Elizabeta II., igralec bejzbola Lou Gehrig, nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel, borec za pravice temnopoltih Martin Luther King mlajši, nekdanji ameriški predsednik George Washington in nekdanji britanski premier Winston Churchill. Po drugi strani pa s pomočjo nekaterih drugih prav tako slavnih ljudi, kot so Napoleon, Aleksander Veliki, Julij Cezar in kralj Jurij IV., ki se niso znali brzdati, opozori na uničevalno moč nediscipliniranega uma in posledično njihovega ravnanja. Knjigo razdeli na tri dele, saj disciplino obravnava z vidika zunanjosti (telesa), notranje domene (značaja) in oblasti nad seboj (duše). Ko gre za obvladovanje lastnega telesa, verjetno ni bolj discipliniranih ljudi, kot so športniki. Ti s prav nadčloveško močjo vztrajajo pri zastavljenih športnih izzivih (mnogi verjetno ne bomo nikoli pozabili podviga smučarske tekačice Petre Majdič, ki je kljub zlomljenim rebrom prišla na cilj in osvojila bronasto olimpijsko medaljo), pri čemer Holiday še prav posebej izpostavlja Louja Gehriga, ki je bejzbol igral »ob hromečih bolečinah v hrbtu, natrganih mišicah, zvitih gležnjih«.

»Resnično predani ljudje so do sebe strožji, kot bi bil lahko kateri koli drug človek. Zmernost ni posebno privlačna beseda in nikakor ni najbolj zabaven pojem, vendar lahko vodi do veličine. Trdnost, kot v ognju kaljen meč. Preprostost in skromnost. Stanovitnost in samoobvladovanje. Zmernost pri vseh stvareh – razen pri naši odločnosti in nepopustljivosti,« zapiše avtor, ki meni, da se moramo znebiti svojih slabih navad: »Ne glede na to, za kakšno slabo navado gre in kaj je to, za kar se zdi, da vlada vašemu življenju – najsi je družbeno sprejemljivo ali ne –, se morate temu odpovedati. Bodisi, da prenehate, kot bi odrezal, bodisi da poiščete pomoč, te zadeve se morate znebiti – kar koli že je. Vsak, naj je še tako močan, ima kakšno slabo navado, s katero se bori, vendar nikoli ni prepozno, da se odloči in jo premaga.« Kot pravi, se moramo odločiti, da ne bomo sužnji in namesto tega izberemo svobodo – to pa bomo dosegli le s samoobvladovanjem.

Holiday v nasprotju s prej omenjenim BJ Foggom ne ponuja receptov, kako naj v svoje življenje uvedemo večjo samodisciplino, temveč nas k temu navaja s pomočjo privlačnih zgodbic o ljudeh, ki jim je to uspelo – pa tudi tistih, ki so se nepremišljeno predajali svojim razvadam in strastem, ne da bi pomislili, kako bo to vplivalo nanje in ne nazadnje na države ali podjetja, ki so jih vodili. Knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, ki trpi zaradi pomanjkanja samonadzora. Če ne sodite mednje, pa boste vsaj lažje razumeli posameznike, ki jih spremljate na družbenih omrežjih in se ne znajo obvladati pri izražanju svojih čustev.

Oliver Burkeman: Štiri tisoč tednov (Upravljanje časa za navadne smrtnike)

Učila International, 2023

»Na dolgi rok smo vsi mrtvi.« Tako brez leporečenja začne svoj uvod v knjigo o upravljanju časa britanski novinar Oliver Burkeman, ki je za Guardian dolga leta prispeval kolumno s psihološkimi temami »This Column Will Change Your Life« (»Ta kolumna bo spremenila vaše življenje«). Štiri tisoč tednov iz naslova njegove knjige se nanaša na število tednov, ki naj bi jih imel na razpolago človek, ki doživi 80 let. »Človeško življenje je v povprečju absurdno, strašljivo, žaljivo kratko,« zareže s kruto resnico. Zato še zdaleč ni nepomembno, kako preživljamo – ali bolje rečeno zapravljamo – svoj dragoceni čas, ki nam je odmerjen. »Kot obsedeni se posvečamo prepolnim elektronskim nabiralnikom in vse daljšim seznamom opravil, razjeda nas občutek krivde, ker bi morali narediti več, ker bi morali narediti kaj drugega, ali pa je razlog oboje. Raziskave zanesljivo kažejo, da nismo še nikoli doživljali tolikšne stiske s časom,« navaja. Družba nas sili k vedno večji produktivnosti, družbena omrežja pa stopnjujejo naš strah pred tem, da bi kaj zamudili. »Cele dneve se trudimo 'pregristi skozi' naloge, ki jih je treba 'počistiti', edini rezultat tega pa je, da mentalno živimo v prihodnosti in čakamo, kdaj nam bo končno uspelo priti do tistega, kar je res pomembno – pri tem pa se stalno žremo, da nismo dovolj dobri, da nismo dovolj zagnani, dovolj vztrajni, da bi lahko bili v koraku s hitrostjo, s katero očitno teče življenje.«

Se tudi vi najdete v tem opisu? Če se (in prepričana sem, da se, saj je to pač realnost sodobnega življenja), ima Burkeman pravzaprav samo en nasvet: sprijaznite se s svojo minljivostjo (»šele ko sprejmemo svojo minljivost, lahko začnemo tkati pristen odnos z življenjem«) in sprejmite resnico o lastni nepomembnosti. »Zavest o lastni nepomembnosti prinese olajšanje, kar je razumljivo: spoznali ste, da ste ves čas zase gojili standarde, ki pa jih razumno ni mogoče dosegati. Poleg olajšanja prinaša tudi svobodo, ko vas namreč ne bremeni več nerealistična opredelitev 'dobro izkoriščenega življenja', lahko prosto razmišljate o veliko širšemu naboru stvari, ki se vam lahko zdijo smiselne in jim lahko posvetite življenje.« Avtor bralce tudi vabi, da poiščejo odgovore na pet vprašanj, za katere meni, da so prvi korak na poti k sprijaznjenju s svojim položajem in boljšo izrabo svojega omejenega časa. To so:

1. Kje v svojem poklicnem ali osebnem življenju trenutno iščete lagodje, čeprav bi vam bolj koristilo nekaj nelagodja?
2. Ali si zadajate standarde produktivnosti ali učinkovitosti, ki jih je nemogoče doseči, in se presojate na njihovi podlagi?
3. Na koliko načinov še morate sprejeti dejstvo, da ste, kdor ste, ne pa oseba, za katero si mislite, da bi morali biti?
4. Na katerih področjih življenja še vedno oklevate, dokler nimate občutka, da veste, kaj počnete?
5. Kako bi preživljali svoje dneve, če vas ne bi toliko skrbelo, ali bodo vaša dejanja obrodila sadove?

Oliver Burkeman torej ne ponuja čudežnih formul, kako čim bolje razporediti svoj čas, da boste lahko počeli vse, kar si v življenju želite, temveč bralca tudi s pomočjo spoznanj starih in sodobnih filozofov, psihologov in duhovnih učiteljev spodbuja k razmišljanju, kako spremeniti odnos do časa. Njegov slog pisanja je lahkoten, kramljav in pogosto tudi ciničen do novodobnih gurujev, ki vam poskušajo prodati nasvete, kot je, kako delati 4 ure na teden (pri tem ima v mislih znano knjigo Tima Ferrissa 4-urni delovni teden), tako da je to prav zabavno branje, pa čeprav se ukvarja z resno tematiko.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, julij-avgust 2023, #505-506. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.