»Ovire so zato, da jih premagujemo«

Strast do smučanja je Melanjo Korošec (1985) vodila po vsem svetu – in na teh popotovanjih je odkrila tudi ljubezen do marketinga. Po trinajstih letih v Elanu se je pred sedmimi meseci vrnila k svojim mariborskim koreninam in v Marlesu prevzela vodenje strateškega marketinga in inovacij. Njen marketinški prispevek že odmeva, saj je v tem času poskrbela za celovito prenovo blagovne znamke.

Drznost in pogum sta vrlini, ki jo spremljata že od malih nog. Kot komaj 3-letno dekletce je že stala na smučkah, ki so jo zasvojile za zmeraj. Od takrat je stalno iskala priložnosti, da bi se lahko spuščala po belih strminah in na ta način raziskovala prostranosti sveta. Živela je v več državah, od Čila in Španije do Kanade in ZDA, a se je obogatena z novimi poslovnimi veščinami in znanji vedno znova vračala domov in se za več kot desetletje pridružila Elanu. V tradicionalno moški smučarski industriji je kot predstavnica (navidezno) nežnejšega spola tlakovala ledino; bila je produktna direktorica in direktorica blagovne znamke Elan in v tej vlogi prejela številne nagrade za inovativnost, znamčenje in oblikovanje. Novih izzivov se ni nikoli branila, zato ni imela pomislekov, ko je dobila ponudbo, da se pridruži podjetju Marles, kjer je pred sedmimi meseci postala direktorica strateškega marketinga in inovacij. Kot pravi, je za vsako blagovno znamko najpomembnejše, da si zastavi jasno strategijo, saj iz nje izhaja vse –, poslanstvo,  vizija in dolgoročni cilji. Ko je vse to jasno, se tudi zaposleni lažje poistovetijo z vrednotami blagovne znamke in jih prenašajo na stranke. Skrb za stranko oziroma uporabnika pa bi tako ali tako morala biti v središču strategije vsakega podjetja. O vsem tem smo se z Melanjo Korošec pogovarjali nekaj dni zatem, ko so na Sejmu Dom na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani javnosti prvič predstavili povsem prenovljeno podobo Marlesa, pionirja na področju trajnostne lesene montažne gradnje. »Z razvojem strategije blagovne znamke smo postavili temelje za našo prihodnost, ki je usmerjena v trajnostno rast. Nova podoba blagovne znamke je odraz našega DNK, naših vrednot in ciljev, predvsem srčnosti. Razvijamo namreč najlepši produkt na svetu, prostor za srečo naših strank, kar odraža tudi naša nova podoba,« je ob otvoritvi Marlesovega razstavnega prostora povedala novinarjem.

V pogovoru smo se posvetili največjim mejnikom na njeni dosedanji poslovni poti kot tudi njeni novi vlogi, v kateri strateško marketinško miselnost širi med svoje sodelavce.

Japonska je prijetna dežela z izjemno visokim spoštovanjem do soljudi in pozornostjo do detajlov. Ti dve vrlini sta tudi meni zelo blizu. Poleg tega so njihove bele prostranosti resnično osupljive, smučanje pa je v mojem zasebnem življenju največja strast. In tudi zaradi smučanja se vedno znova vračam na Japonsko, čeprav to ni edini razlog. Japonci slovijo po izjemnem dizajnu in edinstveni arhitekturi, kar že od nekdaj spremljam in zame predstavlja vir navdiha.

Odkar pomnim, sem na smučkah. Starša sta me nanje postavila, ko nisem imela še niti tri leta, tako da je smučanje neločljiv del mojega življenja. V otroštvu sem trenirala alpsko smučanje, nato pa presedlala k telemark smučanju, v čemer sem bila tudi mladinska svetovna prvakinja. In prav to je bila moja popotnica za raziskovanje sveta. Ves čas sem namreč iskala priložnosti, kako skozi celo leto smučati še več in to v vedno novih krajih.

Po naravi sem zelo predana in iz vsake izkušnje in priložnosti se poskušam naučiti  čim več. Smučanje v Južni Ameriki za tekmovalca pomeni izjemen trening, ki ti pomaga, da si boljši od konkurence. Ker sem želela več trenirati tudi v poletnih mesecih, sem preučevala različne možnosti in ko se mi je ponudila priložnost za delo v Čilu, sem jo tudi brez pomisleka zagrabila. Takrat sem se sicer že začela zavedati, da bom kljub dobrim rezultatom počasi morala zaključiti s tekmovalnim delom in da je napočil čas za gradnjo druge kariere. Res je, v tistem resortu sem bila učiteljica smučanja, pri čemer pa so mi kot študentki ekonomije ponudili tudi skrb za upravljanje družbenih omrežij hotela.

Tako je, to je bilo leta 2006, ko moj krog kolegov še ni vedel, kaj je Facebook, mi pa smo že aktivno vodili profil na njem, poleg tega pa smo se veliko ukvarjali tudi s pisanjem blogovskih prispevkov. To smučarsko središče je bilo v družinski lasti in njegova lastnica, ki je na Harvardu opravila MBA, je v nas mladih, ki smo bili sicer učitelji smučanja, prepoznala tudi druge lastnosti, zato nas je spodbujala, da prevzemamo tudi druge naloge. To, da te nekdo kot mentor vzame pod svojo perut, ti ponudi priložnost in te usmerja, da lahko delaš nekaj, kar ni še nihče pred tabo, je neprecenljivo. In prav zaradi tega si prizadevam, da to tudi sama omogočam mladim, ki so del mojih ekip.

V Čile sem se torej vsako sezono vračala štiri leta zapored, od junija do septembra. Vmes sem našla nekaj časa tudi za raziskovanje te fantastične države z zelo toplimi in odprtimi ljudmi. Zelo so gostoljubni in čeprav nimajo veliko, so nas peljali naokrog, tako da smo Čile doživeli od severa do juga, od Patagonije do puščave.

Ko sem se vpisovala na fakulteto, sem vedela, da si želim oditi na študentsko izmenjavo, pri čemer sem hotela tudi sama izbrati, kam bom šla. Zato sem se z vsemi močmi zakopala v študij, da sem bila med boljšimi študenti. Samo najboljši namreč lahko izbirajo, drugi pa zgolj pobirajo ostanke. V Čilu sem se že naučila osnov španščine in sem znanje jezika hotela še nadgraditi in se zato odločila za Španijo. Ob koncu drugega semestra v Španiji pa je prišla nova priložnost za bilateralno izmenjavo. Izbirala sem med Kitajsko in Kanado in se odločila za slednjo, tako da sem v četrtem letniku odpotovala tja. Študij v Kanadi na Queens School of Business je bil zelo praktičen, dejansko so nas pripravljali za resnično poslovno okolje, dobili smo zelo oprijemljiva znanja in veščine, saj so nas prav zares vrgli v vodo. Čeprav smo se »igrali«, smo simulirali dejansko poslovno okolje. To je bila zame resnično dragocena izkušnja, ne samo to, da si povsem sam na drugi celini, kjer si odvisen samo od sebe in  novih poznanstev, ampak tudi z vidika znanja, ki so nam ga predali.

Imela sem kar nekaj študentskih zaposlitev in pravzaprav sem se začela kaliti na področju odnosov z javnostmi. Delala sem na DARS-u, kjer me je pod svoje okrilje vzel Pedja Ašanin Gole. On je tudi »kriv«, da sem pristala v marketingu in da sem celo zamenjala fakulteto – naprej sem bila namreč vpisana na mariborsko pravno fakulteto, saj me je pravo tudi zanimalo, a sem spoznala, da me ne navdihuje tako kot marketing, zato sem študij nadaljevala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Takrat sem bila sicer zelo usmerjena v tujino, saj sem naša poletja rada preživljala na snegu. Pogosto sem smučala v Aspnu in prav v Ameriki sem tudi spoznala svojega bodočega šefa, Luko Grilca, ki je bil takrat direktor produktov v Elanu. Vprašala sem ga, ali ve za kakšno priložnost zame v Ameriki, in mi je odgovoril, da tam ravno ne, da pa takšen profil, kot sem jaz, iščejo doma, in mi rekel, naj se mu javim, če se vrnem v Slovenijo. Čeprav nisem imela tega namena, sem se po spletu okoliščin nekaj mesecev zatem dejansko vrnila domov, mu poslala mail in bila čez nekaj dni že na prvem fokusnem sestanku z mednarodno distribucijo.

Res je, to je še vedno zelo moška in tudi precej tradicionalna industrija. Sem pa v njej skozi leta – na Elanu sem preživela kar trinajst let – našla svoje poslanstvo, pri čemer sem se zavzemala za čim bolj enotno porazdelitev funkcij med spoloma. Verjamem namreč, da ženske prinašamo drugačen pogled, a stereotipi o nas so v smučarski industriji še kako zakoreninjeni. Še po toliko letih v Elanu se je našel kdo, ki me je vprašal, ali oblikujem ženske smučke (smeh). Da če si torej ženska v smučarski industriji, si zagotovo tam zato, da oblikuješ ženske smuči. To je bil sicer prebojni korak v industriji, saj je bil Elan prvi, ki je postavil tako imenovani »W Studio«, katerega poslanstvo je približati smučanje tudi ženskam in se zavzemati za rešitve zanje.  Nekoč so namreč moški odločali o produktih in komunikaciji za ženske. Če so ženske na razvojnih funkcijah za ženske danes stalnica, pa sem še vedno edina v celotni industriji, ki sem skrbela za produkte, inovacije in razvoj znamke na globalni ravni.

V podjetju sem vedno znova spodbujala kolegice, da so prevzemale nove, zahtevnejše vloge, ki sem jim lahko prav zaradi moje izkušnje nudila oporo, da so osebnostno in poslovno rasle ter se razvijale v odlične mlade vodje. So pa pri tem zagotovo potrebni pogum, trda koža in vztrajnost, česar pa mi nikoli ni primanjkovalo. Ovire so tu zato, da jih premagamo, in na začetku jih niti nisem opazila. Brez pomisleka sem šla v nove zadolžitve in nove korake. Šele zdaj, ko gledam nazaj, lahko rečem, da sem dejansko premikala meje v industriji in da so tudi moji moški kolegi prepoznali moj prispevek, predvsem predstavniki drugih blagovnih znamk. Med svoje pogumne odločitve lahko prištejem, da smo prav v Elanu organizirali prvo srečanje zveze evropske industrije športnih izdelkov (FESI) na temo trajnostnega razvoja. Za eno mizo smo se tako sestali konkurenti in se združili v naših prizadevanjih pri trajnostnem razvoju. Trajnost je velika tema in kar nekaj let smo se le »nežno« pogovarjali o njej, potem pa smo se združili in se dogovorili, da bomo nastopili skupaj ne le proizvajalci, ampak tudi dobavitelji. Samo združeni lahko vplivamo na večje spremembe; le eno podjetje, ne glede na to, v kateri panogi deluje, je premajhno, saj nima dovolj vpliva in le težko pride do prebojnih rešitev.

Gre preprosto za to, kako kot podjetje doživljaš okolje, v katerem deluješ; bodisi kot Elan, ki proizvaja na »sončni strani Alp«, bodisi kot Marles, ki ima proizvodnjo v osrčju pohorskih gozdov. Delujemo v neokrnjenem prostoru in ponosno poudarjamo, da smo iz Slovenije in prav ta ponos nam daje tudi odgovornost. Najprej odgovornost do okolja, da tam, kjer proizvajamo, to počnemo odgovorno. Prizadevamo si za trajnostne prakse, ki terjajo tudi finančne vložke. Stremimo k rabi obnovljive energije,  investiramo v sončne elektrarne z namenom samozadostnosti.  Zelo močno se tudi zavedamo odgovornosti do ljudi, ki v nekem okolju delajo za naše podjetje. To pomeni tudi, da proizvodnje ne selite drugam, temveč jo ohranjate v okolju, kjer so se kalile že generacije naših staršev in starih staršev. In ne nazadnje so tu stranke, ki jim želite nuditi najboljše – najboljše materiale in končne izdelke. To še posebej velja za hiše, v katerih prebivajo naše stranke, zato je pomembno, da jim tudi z izbiro kakovostnih materialov nudimo zdravo bivalno okolje.

Tako v Elanu kot tudi zdaj v Marlesu je trajnost izjemno pomembna tema. Nenehno preverjamo, kaj smo že naredili na tem področju, kateri so naši dosežki, na čem lahko gradimo nadaljnji razvoj. Všeč mi je, da se nikoli nismo zadovoljili z doseženim.

Kljub temu, da smo že ogromno naredili in da smo najbolj trajnostna izbira pri gradnji domov in drugih objektov; pri tem pa mnogo inovacij podjetja izvira prav iz prepričanja delati bolje za ljudi, okolje in dolgoročnost. Vizija podjetja Marles je namreč, da se razvija v globalno prepoznavno znamko za podnebju naklonjeno bivanje – da navdihuje k bolj zelenemu, trajnostnemu načinu bivanja.

Ne samo navzven, izjemno pomembno je, da tudi v interni komunikaciji jasno prepoznamo in izpostavimo dosedanje dosežke,  vse, kar smo že dosegli, a tudi, česar še nismo. Takrat se začne ta velika snežna kepa valiti in trajnostni razvoj postane nekaj samoumevnega, naravnega. Verjamem, da je z vidika trajnostnega razvoja Marles na izjemni poti, saj s samim temeljem svojega delovanja soustvarja bolj trajnostno prihodnost in način bivanja, ki je povezan z naravo.

Čeprav gre za različna področja, pa prav vsa izhajajo iz strategije blagovne znamke. Zakaj smo tukaj, kaj je naš namen, zakaj delamo, kar delamo? Iz strategije izvirata vizija in poslanstvo znamke – in ko je to jasno določeno, vemo, kdo smo kot blagovna znamka. Šele takrat pride do smiselnega znamčenja in se ne pogovarjamo le o tem, ali mi je nekaj všeč ali ne. Znamčenje izvira iz genskega zapisa, vrednot, namena in poslanstva znamke. Če smo kot znamka odprti in dostopni, mora biti tudi naša komunikacija mehka in topla. Če želimo, da je naša vizija klimatsko pozitivno življenje, kar v primeru Marlesa pomeni, da želimo ustvarjati objekte z negativnim ogljičnim odtisom, bomo tudi pri produktnem razvoju delali v tej smeri; ne bomo vgrajevali plastičnega stavbnega pohištva, temveč bomo iskali rešitve s čim več lesa in čim več obnovljivimi materiali. Marlesova ekipa je danes zelo jasna usmerjena v iskanje bolj trajnostnih materialov in zmanjšanje odpada, torej k optimizaciji proizvodnje. Ne le zato, da bomo z manj odpada tudi več zaslužili, temveč tudi zato, ker bodo naši zaposleni na ta način lažje delali, da bo njihovo delo bolj prijetno in posledično bo tudi kakovost izdelkov večja, s tem pa tudi zadovoljstvo strank.

Svojo kariero sem začela v produktnem vodenju in razvoju in že takoj začela iskati načine, kako navdušiti stranko. Še posebej v smučarski industriji sem se zelo zgodaj zavedala, kdo je dejansko tista stranka, za katero delamo. V nekem trenutku sem bila soočena z več ravnmi odločevalcev, samih moških, ki sem jih morala prepričati, kakšne smuči si kot ženska želim kupiti. Začeli smo se pogovarjati z našimi uporabnicami in s povratnimi informacijami, ki smo jih dobili od njih, prišli do odločevalcev ter jih prepričali, da si te želijo nekaj drugega od tega, o čemer sami menijo, da hočejo. Čeprav je danes izkušnja stranke postala nekakšen buzzword, pa smo to v Elanu močno poudarjali že pred štirimi, petimi leti. To je bila že takrat moja vsakodnevna praksa in danes trdno verjamem, da vse izhaja iz uporabnika. In na tem mora sloneti tudi celotna strategija podjetja: kdo smo, kaj delamo, zakaj delamo? In če to delamo z namenom, da je naše ravnanje boljše za okolje, naš planet, in s tem zadovoljujemo želje in potrebe naših kupcev, smo zmagali.

Članek lahko v celoti preberete v Marketing magazinu #514. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.