Najprej se nauči elegantno pasti

Zaposleni me z veseljem poslušajo in še raje ubogajo, saj jih s svojim lahkotnim delovanjem in karizmo pritegnem ter neizmerno navdihujem. Ali pa je za mano pot, polna sprotnega učenja, težkih pogovorov in dragih napak. Kaj je res? Prepuščam bralcu, da se sam odloči.

Ni pa skrivnost, da vodenje v hitro spreminjajočem se poslovnem svetu (z izzivi na kadrovskih in svetovno-nazorskih področjih, v vrtincu kriz in drugih ovir) in vodenje ekipe, ki ve, kaj hoče, zahteva veliko več kot samo sprejemanje odločitev in nadzor nad rezultati. Ena od pomembnejših lekcij, ki sem se je naučila v svoji karieri, je, da moraš najprej ustvariti okolje, kjer se ekipa počuti varno. Glavna naloga vodje je tako postaviti strukturo in nato to ščititi vsak dan, vedno znova in enako zagnano. Prav ta struktura nato omogoča, da vsak član ekipe prevzame odgovornost za svoje delo. Ko sama nisem postavila strukture, se je ta ustvarila sama, in izzivi, ki so prišli z njo, so bili precej trši oreh kot dejstvo, da moram biti pri tem početju pač – dosledna. Če pa mi zmanjka strukture, si rada ogledam ali preberem kakšen intervju s Claire Hughes Johnson, nekdanjo direktorico operative pri Stripeu. V enem od svojih intervjujev je na primer dejala, da če daš ljudem okvir in smernice, bodo bolj verjetno sprejeli prave odločitve. Da je to tisto, kar ločuje uspešne vodje od tistih, ki zgolj gasijo požare. Spoznala sem, da moje delo kot vodje ni, da sprejmem vse odločitve, ampak da postavim temelje, na katerih lahko ekipa deluje avtonomno. Hughes Johnsonova je napisala celo dokument, v katerem je opisala svoj način dela, da so lahko novi sodelavci, ko je menjala zaposlitev, takoj vedeli, na kakšen način deluje in kako pristopiti do nje, da bo delo potekalo čim bolj nemoteno. Naša agencija (še) ni dovolj velika, da bi potrebovala priročnik o mojem načinu dela, kar pa še ne pomeni, da pri svojem delu ne stremim vedno k temu, da ekipa ve, kaj je pomembno, da bo podjetje uspešno, in da so pri tem pričakovanja jasna in usklajena. Če ljudje nimajo okvirja, znotraj katerega lahko delujejo, se hitro zgodi, da se odločitve vlečejo ali so napačne. Zato je eno od vodil, ki jih imam, tudi to, da moram biti konkretna – da postavljam jasne cilje, povem, kaj, od koga in kdaj pričakujem, in nato pustim prostor, da ekipa to uresniči. Vedno pa seveda jasno povem, da sem na tej poti kadar koli na voljo, če kdo potrebuje dodatne usmeritve ali potrditev, da gre v pravo smer.

Toda struktura ni vse. Drugo vodilo, ki se ga držim, je to, da moram vedno postaviti odnos pred vsebino. Brez zaupanja namreč ni resničnega napredka. Ljudem bodisi zaupaš bodisi ne. In poleg tega morajo še vedeti, da jim zaupaš, da bodo izpolnili svoje naloge, tudi če pri tem naredijo kakšno napako. Če hočem, da bo ekipa uspešna, ji moram, kot rečeno, zaupati, da bo znala sama sprejemati odločitve, saj če bi nenehno prevzemala njihove naloge ali jih v vsakem trenutku nadzorovala, bi jim onemogočala rast. Brez prostora za napake ni napredka in brez napredka ni rasti, zato je nujno, da je v podjetju kultura, kjer so odnosi trdni in temeljijo na medsebojnem zaupanju.

Zdaj, ko imamo vzpostavljen sistem, kjer je jasno, kdo za kaj odgovarja, in ko imam z ekipo in člani ekipe dober odnos, je tudi iskanje novih članov ekipe precej lažje, saj točno vem, kdo sodi v ekipo in kdo bi to vzdušje najverjetneje porušil. Z jasnim pogledom na to, kaj pričakuješ in katere so ključne vrednote ekipe, točno veš, koga želiš zaposliti. Tudi v času, ko je na trgu pomanjkanje kadra. In pri tem ne smem pozabiti lekcije, ki nas je že drago stala – ne zaposliš drugega najboljšega kandidata, saj tako samo podaljšaš čas do trenutka, ko v svojo ekipo sprejmeš nekoga, ki tudi sodi vanjo.

Če povzamem, kaj vidim kot svojo glavno nalogo, vsaj ko gre za vodenje ekipe – da postavim strukturo, ki omogoča ekipi, da lahko dela najbolje, kot zna, da ji zaupam, da naloge opravlja kakovostno, kar bo agenciji in naročnikom prineslo rezultate, in da ohranjam odnose, ki gradijo dolgoročno uspešnost.

In neznosna lahkost vodenja? Seveda, tudi to pride ... če imaš srečo. A resnica je, da je pot do uspešnega vodenja ekipe vse prej kot hitra ali preprosta. Zahteva veliko učenja, prilagajanja, pa tudi kakšen padec. Kdor misli, da dober vodja postaneš čez noč, očitno še ni bil na sestanku, kjer se ti zdi, da govoriš v prazno. Vodenje je maraton, ne šprint – poln zgrešenih korakov, občasnih spotikanj in, če imaš srečo, trenutkov, ko ti uspe ohraniti ravnotežje. Ampak prav napake so tiste, ki te na koncu izklešejo v vodjo, kot si želiš biti. Pomembno je le, da si se prej naučil elegantno pasti.

KoluMMna je bila izvorno objavljena v Marketing magazinu november 2024, #521. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si