Hej, si okej?

Sreda

Vsako sredo imamo ekipni tedenski sestanek, ki ga začnem z vedno istim vprašanjem: »Kako ste?« Vsakič sem prijetno presenečena, če mi kdaj pa kdaj kdo to vprašanje vrne, in ko se mi je to zgodilo prvih nekajkrat, sem bila v manjši dilemi, kakšen naj bo pravzaprav moj odgovor. Ali bi morala kot vodja, kot glavni motivator in skala, vedno odgovoriti, da sem odlično, čeprav to ne drži?
Seveda ne. Predvsem po letošnjem letu, ki nam je, no, verjamem, da resnično prav vsem, dodobra pretreslo plane. Izjemno hitre spremembe trga, gospodarski pretresi, naravne katastrofe … In posledično seveda dodatni pritiski in stresne situacije v službi, ki usekajo po nas in jih je treba nekako preživeti. Agencijsko življenje je že tako ali tako dokaj neusmiljeno, ne bom olepševala zadev.
Da ne govorim o žongliranju med starševstvom in službo, ki je zame letos prvič še en svojevrsten izziv (na to te resnično nihče ne more pripraviti).

In kaj zdaj?

Res pa je, da vodja vseeno, kljub občasnim slabim dnevom, večinoma mora biti okej. Če ni, bo izjemno težko poskrbel za svojo ekipo, sploh, ko pride do večjih sprememb. Priznam, nisem najboljša v spopadanju s stresom. Zato te moje vrstice ne bodo čudežni nasvet, kako zmagati v vsaki situaciji, z veseljem pa delim nekaj tehnik, ki mi pomagajo na poti do lažjega prebijanja skozi dneve in posledično do razumevanja, kaj moja ekipa potrebuje od mene, da dosegamo zastavljene cilje.

Ker je konec dneva pomembno, da znamo vodje kljub padcem poskrbeti za svojo ekipo in posameznike znotraj nje in skupaj ponovno dosegati nove vzpone. Moje razpoloženje in pristop zagotovo močno vplivata na ekipo, zato je bistveno, da ostanem motivirana tudi ko so časi težki. To ne pomeni, da probleme ignoriram ali se pretvarjam, da je vse v redu, se pa zelo trudim, da ohranjam pozitivnost, iskrenost in iščem rešitve skupaj s celo ekipo. Ena od mojih navad, ki je čisto preprosta, je, da zares vsako jutro v pisarno pridem nasmejana, pa če je za mano še tako huda neprespana noč.

Tako kot jaz potrebujem močno vodjo, seveda moja ekipa potrebuje mene. In ko mislim močno, mislim tudi takšno, ki si dovoli pokazati svojo človeškost, čeprav je občutek ranljivosti v vodstvenih vlogah še vedno velikokrat tabu. Mi je pa všeč, da se v zadnjem času to sicer zelo hitro spreminja. In ranljivost gre z roko v roki še z eno pomembno lastnostjo vodij – Simon Sinek redno poudarja, da je empatija ena od ključnih komponent uspešnega vodenja. Prav ta empatija, za katero si drznem reči, da je pri meni kar visoko na lestvici kompetenc, mi omogoča, da bolje razumem svojo ekipo, njihove izzive in kako jim lahko pomagam.

Recept, ki to ni

Preteklo leto je bilo nedvomno obdobje skorajda vsakodnevnih presenečenj, večini podjetij načrti niso šli po začrtani poti, prišlo je do situacij, na katere nimamo vpliva, če pri sebi prištejem še materinstvo, lahko rečem samo – kapo dol. Kljub temu nam je namreč uspelo veliko dobrega, četudi je bilo včasih videti nemogoče. Da sem dosegla to miselnost, ki jo imam danes, sem si pomagala z nekaj točkami, ki jih delim tudi z vami:

• Prilagodljivost pri planiranju – načrti in vizija so pomembni, a prilagodljivost je ključna. Biti pripravljen na nepredvidljivo in se hitro odzvati na spremembe je po mojem mnenju bistveno.

• Odkrit dialog z ekipo – redno spodbujanje odkritih pogovorov znotraj ekipe. S tem se ustvari prostor zaupanja in krepi inovativnost ter reševanje problemov na konstruktiven način.

• Osredotočenost na močne točke – osredotočam se na krepitev močnih točk, tako pri sebi kot pri svoji ekipi. To povečuje mojo in njihovo samozavest in motivacijo ter vodi do boljših rezultatov.

• Pohvale in uspeh – ne glede na to, ali so mali ali veliki, se vedno skupaj veselimo svojih uspehov, delimo med seboj dobre prakse in povratne informacije zadovoljnih naročnikov.

• Vztrajnost in učenje iz napak – vsak neuspeh jemljem kot priložnost za učenje. Čeprav je mogoče ta občutek včasih nekje daleč stran. In je prekleto dobro, ko ugotoviš, kaj vse se lahko naučiš iz napak. Zato jih do neke mere tudi podpiram – če jih ni, ni rasti.

In še ena zares bistvena stvar, ki nam jo vsi zunanji opazovalci ponavljajo, pa jo premalokrat upoštevamo: vzemi si čas za počitek in odklop, pa če je še tako težko. Meni misli begajo sem in tja non stop, ampak vem, da je treba po določenem času zategniti ročno. Če so baterije prazne, nimaš absolutno nobene možnosti, da motiviraš sebe, kaj šele ekipo.

Daj, povej … si ok?

Že odkar razmišljam o tej kolumni, se mi v glavi vrti komad Jana Plestenjaka, zato sem si za zaključek sposodila del besedila, čeprav nisem njegova huda oboževalka (res nisem!). Naj gre še vam malo po glavi in naj vas ne bo strah reči ne naslednjič, ko vas to kdo vpraša. Ključnega pomena je biti iskren zase in z ekipo in to vključuje tudi priznanje, ko nismo v najboljši formi. V takšnih trenutkih se odpre prostor za tisto pravo povezanost in skupno rast, ki potem takole, ob začetku novega leta, prinese pravo mero zadovoljstva in optimizma za nove podvige.
Čin čin, imamo to!

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin #511-512. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.