Recept za 2021

Zakaj se reče »filozofija«, mi nikoli ni bilo jasno, ker nima opravka niti s klasičnimi starogrškimi filozofi niti z nam najbližjim sodobnikom slovenskih korenin in svetovnega formata. Torej, moje vodilo je ravno nasprotno. S polno paro, na dvesto posto (beri odstotkov).

Zakaj? Preprosto zato, ker če delaš in si prizadevaš za dvojno odličen rezultat v dejavnosti, v kateri še kako ni vse odvisno samo od tebe, temveč od nešteto objektivnih dejavnikov v času in prostoru, kaj šele od ljudi, kot ene težje obvladljivih spremenljivk, se v najboljšem primeru izide na blizu popolnega, da ne rečem na sto posto (odstotkov).

Mnogi mi dopovedujejo in dajo vedeti s svojimi zgledi, da razmišljam in delujem zgrešeno, v napačni smeri in na splošno narobe.

Prvič zato, ker na poti k popolnosti naletiš na veliko ovir, neznank, se opečeš in narediš tudi kakšno napako.

Drugič zato, ker popolnost ne obstaja.

Tretjič zato, ker stremljenje k popolnosti povzroča stres.

Četrtič zato, ker delati, se učiti, izpopolnjevati se in razvijati s ciljem, da bi vedno znova dosegal popolnost, neizmerno utruja.

Pa to sploh še ni vse. Povzroča nenehno izčrpanost.

Izraža se v stalnem nezadovoljstvu.

Nalaga pretežko breme lastne odgovornosti do samega sebe, za nameček pa sčasoma naloži odvečno težo odgovornosti do pričakovanj drugih, zasebno in poslovno.

Za popolnost nihče ni pripravljen plačati. Ne samo v denarju, tudi v času ne. Popolnost preprosto stane preveč. Redki, res redki znajo popolnost ali vsaj približek popolnosti ceniti in redki, res redki, gojijo spoštovanje do nadpovprečno dobrega, do odličnega. Česar koli odličnega.

Tako svarijo, na nešteto načinov, zakaj je prizadevanje za popolnost nesmiselno, zakaj je odveč in nepotrebno ali celo škodljivo.

Sama še vedno vidim vsaj eno dobro stran prizadevanja za popolnost. Stranske učinke. In stranske produkte, ki nastanejo iz spodrsljajev, zdrsov in napak, ki se navsezadnje izkažejo za boljše rešitve kot tiste, v katere je bilo usmerjeno prizadevanje za popolnost.

Dva tisoč dvajset je ena od večjih napak v kontinuumu bližnje zgodovine, je zlom, je zdrs, je stranski učinek podivjanega razvoja in vsestranske težnje k popolnosti.

Razvoj družbe in gospodarstva je iz leta v leto narekoval višje standarde popolnosti, hitrejši tempo delovanja, premikanja, odnosov, razmišljanja, ustvarjanja. In ni res, da je za vse kriv marketing. Ali borze. Ali kapital. Niti politika, vera, etične skupnosti, rasa, narodnosti. Tokrat je krivec znan. En sam virus je obrnil svet na glavo.

Dobro, bolje, še bolje, hitro, še hitreje, še bolj hitro, prav drveti smo morali. V realnem času, ker se je izkazalo, da se ne da pred časom, je bilo treba ponuditi in izvesti popolno storitev za čim nižjo ceno. Najbolj popolno, za najnižjo ceno.

Marsikaj, kar se je pred trinajstim marcem pri nas zdelo povsem nemogoče ali možno v daljni prihodnosti, je čez noč postalo mogoče. S koraki stran, z drugačnimi prijemi smo prišli do mnogih rešitev. Najboljše, najbolj popolno pa še vedno ne more biti hkrati najcenejše.

En sam virus nam vsem piše recept: popolno bližino in človeško toplino. Drug drugega potrebujemo bolj kot kdaj koli prej. Zadovoljni s sabo, s svojimi zdrsi, iskreno prisluhnimo sebi. In bližnjim. Če bomo znali prisluhniti tudi ciljnim segmentom, bodo pravo mesto našle še blagovne znamke.