Davidov pospešek

Poseben gost je bil britanski princ Edward. V rumenem tisku se je takrat več pisalo in dvigovalo branost z njegovimi zdrsi iz britanskega kraljestva kot pa o princu Harryju in Meghan, ki sta se odločila za svojo pot. Izbrala sta svobodo.

Prejela sem povabila z več naslovov. Tudi zato, ker si s princem res nimam kaj pomagati – vsaj tako sem modro presodila, srečala sem ga pa že dan prej – sem se osredotočila na potešitev radovednosti o naboru drugih udeležencev dogodka, zlasti študentov, prejemnikov mednarodnega priznanja za mlade, MEPI, ali sodelovanja v tem programu. Vsi so me navdušili, vsak po svoje, iz tehničnih in družboslovnih ved, z zdravimi ambicijami in noro dobro osebno energijo.

MEPI je svetovni program za mlade, katerega cilj ni le razvijati »delavca«, temveč celovito osebnost in mlade opremiti z veščinami, znanjem in spretnostmi, tudi iz izzivov bivanja v naravi ali dobrodelnih aktivnosti. Temelje programa je zasnoval doživljajski pedagog Kurt Hahn. Verjel je, da ljudje nosimo v sebi prirojeno dostojnost in moralni čut, ki pa se izgubi v času posameznikovega odraščanja zaradi vpliva družbe. Tematika je aktualna še danes; v svoji mladosti sem enako pozitivno noto uvidela pri taborništvu, le da ga delodajalci niso posebej cenili.

Po koncu uradnega dela dogodka je k meni pristopil David, študent magistrskega programa fizike, tako se je predstavil, ki je s skromno ekipo za MEPI snemal izjave udeležencev. V isti sapi je povedal, da je prostovoljec in da pomaga otrokom iz socialno ogroženih družin z brezplačnimi učnimi urami. Govoril je zelo navdušujoče, hitro, beseda je prehitevala besedo, v ospredje je postavljal mlade, ki bi jim rad pomagal, sprva tako, da slišijo od znanih ljudi (mene?!), da se da uspeti in da za uspeh ni treba oditi v tujino, kar da bo njegov naslednji cilj.

V izjavo me je prepričal brez prepričevanja. Samo z navdušujočimi in iskrenimi željami pomagati drugim. Res je, da sem bila sama že prej naklonjena MEPI; tudi zato smo že pred šestimi leti v Sloveniji izvedli donatorsko raziskavo med mladimi in zaposlovalci, da bi tako enim kot tudi drugim odkrili glavne ovire in obojim olajšali zaposlovanje. Najnovejši podatki kažejo sprejemljivost podjetništva že med 41 % mladih (Vir: Mediana TGI).

Kje se je moja video izjava zataknila ali obelodanila, ne vem in niti ni pomembno. Pomembno je, da je David aktivno nadaljeval svojo pot in me še v drugo prepričal v sodelovanje.

Izhajal je iz svojega trdnega prepričanja, temelječega na bogatih izkušnjah z delom z mladimi – sam pa je študent –, da za mlade v Sloveniji ni dovolj dobro poskrbljeno. Odprl je kakovostno, medijsko podprto javno razpravo. V Primorskih novicah je deset tednov zapored objavljal zgodbe mladih Primork in Primorcev, ki šele začenjajo svoje karierne poti: bodisi na področju vrhunske klasične glasbe na primeru violinista; fanta, ki pravi, da mu ni toliko do učenja, zato se je želel preizkusiti v slovenski vojski; študenta farmacije, ki ima ambicijo povzdigniti politiko na višjo raven; študentke in študenta z nadpovprečnimi podjetniškimi žilicami – eden je kritičen do poteze, da bi študentom ukinili študentske bone, če odprejo svoj s. p., drugi pa se sprašuje o koristih objavljanja javnomnenjskih raziskav; slovenski Greti itd.

Poleg bogatih zgodb desetih posameznikov v obliki črk na papirju in na spletu je David poskrbel tudi za svečani javni zaključek projekta celo pod pokroviteljstvom predsednika vlade v odstopu. 

Na okroglo mizo je povabil zares uspešne posameznike, ki ne »štrlijo« vsakodnevno iz medijev, če pa že, pa je to predvsem zaradi svojih izjemnih uspehov. Več kot navdušil me je doc. dr. Matjaž Humar, ki je na Harvardu prvi v živo celico uspešno vgradil laser, po vrnitvi s Harvarda pa deluje v Sloveniji na IJS. Poudaril je, da je v znanosti pač tako, da več let nekaj raziskuješ, medtem ko rezultati prihajajo počasi, v njegovem primeru pa se je vse zgodilo v enem dnevu.

Tovrstne izjeme so prava redkost. Mladi so od organizatorjev in razpravljavcev resnično dobili močan pospešek in iz naših izkušenj lahko izluščili, da ovir ni, če jih vidijo, da so te samo v njihovih glavah ali med starejšimi sopotniki, ki jih zagotovo ne zlonamerno najprej opozarjajo na prepreke, ne da bi jih opolnomočili v svobodni izbiri. Ali zato oditi v tujino po svobodo ali ostati na varnem doma? Ali prinesti svobodo iz tujine ali pa si jo izboriti doma?

Izbira je resnično ena sama. V danem trenutku. Življenjskih poti pa je veliko. Samo v času ni poti nazaj.

Kolumna je bila prvotno objavljena v 465. številki Marketing magazina