MMarketinški začetki: Gregor Lednik

Prvi koraki v Zavarovalnici Maribor

V marketing je Gregor Lednik »zajadral« že med študijem, ko se je najprej lotil političnega marketinga in nato še odnosov z javnostmi. Odnosi z javnostmi so nato za nekaj časa »prevladali« in kot pravi, se je ravno preko odnosov z javnostmi učil tudi dodatnih marketinških znanj. »Nato pa se mi je v takratni Zavarovalnici Maribor ponudila priložnost, da prevzamem vodenje tržnega komuniciranja, kjer smo združili takratno promocijo in odnose z javnostmi.  Predsedniku uprave Davidu Kastelicu bom vedno hvaležen za to priložnost. Ne glede na to, da sem takrat štel šele 32 pomladi, nisem imel veliko časa za razmišljanje in sem sledil besedam Richarda Bransona – »If someone offers you an amazing opportunity and you're not sure you can do it, say yes – then learn how to do it later« (»Če ti nekdo ponudi odlično priložnost in nisi prepričan, da zmoreš, reči da. Učiš se lahko pozneje.« op, p.),« se spominja.

Ko osnovnošolska matematika odpove in spremembe smeri

Prva resna preizkušnja je prišla hitro, in sicer v obliki projekta združevanja štirih zavarovalnic, od tega sta bili dve na Hrvaškem. »Novo, mogočno blagovno znamko Zavarovalnice Sava je bilo treba odlično marketinško in komunikacijsko podpreti, saj smo se zavedali, da napak ne smemo storiti. In tukaj smo se naučili, da mora osnovnošolska matematika odpovedati. No, prisilili smo jo v to, da je odpovedala in da 1+1+1+1 ni bilo enako 4, temveč 1. Zgradili smo enotno kulturo 1400 ljudi, Zavarovalnico Sava postavili na zemljevid zavarovalnic v Sloveniji. Zdaj smo po Brand Tracku druga največja zavarovalnica v Sloveniji, kar je za še ne 5 let staro blagovno znamko velik uspeh,« ugotavlja Lednik.

Poudarja, da ni bilo lahko, ob marsikaterem izzivu so bili pred steno, stopili korak nazaj in naredili pravilne odločitve. Spremembe smeri so vsakdanjost v marketingu, vendar je treba ostati znotraj začrtane vizije in poslanstva. »In v tem primeru je pomembno in potrebno zaupanje – tako odločevalcev kakor ekipe. In prav to, da si moramo zaupati in da mora vsak narediti svoje delo 126-odstotno, je glavno spoznanje »lekcije« združevanja. Ker če tega ne bi bilo, bi verjetno danes na kakšnih »zoomih« ali »teamsih« predaval »How not to do it«.«

Dvoživka v vodi komuniciranja

Omenjena združitvena kampanja je bila za Lednika tudi prelomnica, ki ga je po njegovih besedah kot vrtinec »potegnila« v marketing in marketinški svet. Poudarja, da gre za kampanjo, kjer so v ospredje prvič res postavili ljudi, in kjer se je vsakdo lahko poistovetil z združitveno kampanjo. Od takrat naprej gradijo na ljudeh oziroma na zaposlenih in strankah. »Ti dve ciljni javnosti tako v marketingu kot v komuniciranju postavljamo v središče našega poslovanja. Ko sem videl, da so resnične osebe na snemanju združitvene kampanje uživale, bile dejanski pari in dejanski znanci in se poistovetile ne nazadnje tudi z našo novo blagovno znamko, sem bil marketingar za vedno. S pridihom odnosov z javnostmi. Kar še zdaj ostaja moja ljubezen. Torej – še vedno sem dvoživka v vodi komuniciranja. Tržnega komuniciranja,« je povedal sogovornik.

Kar je bilo včeraj samoumevno, je lahko danes neznano

Lednikov pogled na marketing se skozi čas ni bistveno spreminjal. Se pa je zanj po drugi strani spreminjal marketing in s tem komunikacijska orodja. »Če smo imeli še včeraj nekaj za povsem samoumevno, danes mogoče tega sploh več poznamo ali ne znamo izkoristiti. Zato globok poklon vsem tistim, ki še znajo izkoristiti - tudi zaradi branže, v kateri delujejo - tradicionalne medije do te mere, da »povozijo« spletne medije. Vendar pa tudi tradicionalni mediji brez spletnih danes ne bi več živeli,« ugotavlja sogovornik. Po njegovem opažanju nas poplava informacij in komuniciranja sili k vedno večjemu »prečiščevanju« informacij in samo če resnično izstopaš, te opazijo. »Zato je moj pogled na marketing danes še vedno enak. Bodimo drugačni, stopimo iz okvirjev in opazili nas bodo. Komunikacijska orodja pa so se spremenila in samo na nas je, da jih znamo pravilno izkoristiti. Pa čeprav so za nekatere prastara in ne več vredna uporabe. Morda pa so nekomu ljuba. Pomembno je prav vsako.«