Mojih top 5: Valentin Bufolin

»Izbor petih najljubših albumov je za nekoga, ki posluša skoraj vse žanre, precej težka stvar. Tisti, ki me poznate, veste, da se redno sprehajam med različnimi žanrii, ki so velikokrat odvisni od okoliščin ali pa trenutnega kreativnega navdiha. Glasba je moje življenje precej zaznamovala. Odraščal sem ob videospotih, plakatih in vseh možnih kasetah. Pri 14-ih letih sem si takrat s svojim prvim prisluženim denarjem kupil električno kitaro. Po tihem sem od vedno sanjaril, kako bom vihtel šeststrunko po odrih. Sicer sem odre pozneje tudi doživel, a je brenkanje zamenjal mikrofon. Ni kaj, divji časi so bili, polni nepozabnih izkušenj in prijetnih spominov.«

Iron Maiden – Live after death

»Mislim, da se je pisalo leto 1992, ko sem prvič kupil ta dvojni album, takrat dve kaseti. Še zdaj se spomnim rdečega walkmana in tistih okornih slušalk. Kakšni časi in kakšna muzika. Ob pritisku na »play« me je naravnost odneslo. Gre za pravi arhetip tistega pristnega, vrhunsko oddelanega, z energijo nabitega koncerta. Surovo, hitro in z dobro mero »šibanja« po ogromnem odru pred večdesettisočglavo množico. Adrenalin in »žurka«, to je to! Drugače pa album, ki ga ob kakem »allnighterju«, ko je treba še malce stisniti, da se zadeve realizirajo, z veseljem nažgem na ves glas.«

Whitesnake – 1987

»Ena iz časov, ko so bili glavni kupci laka za lase moški ... Šalo na stran, David Coverdale ima glas in stas. Znan je predvsem kot večni romantik, ki je Deep Purplom vdahnil rhythm and blues. Njegovi Whitesnake pa so se povzpeli na sam rockovski piedestal. 1987 je album, ki združuje ene od najboljših glasbenikov na svetu. Med drugim kitarskega virtuoza Steve Vaia, ki remakeu »Fool for your loving«  in albumu navdahne dimenzijo epskih razsežnosti. Virtuoznost na vrhuncu, veliko je dogajanja, a vse je servirano ravno prav, s slogom in občutkom. Solaža v tandemu Vandenberg in Vai pa, ah, idealno za pisanje kreativnih brifov.«

The Cure – 4:13 Dream

»Trinajsti in za zdaj zadnji album fenomenalnih The Cure. Album, ki nas popelje v čudoviti svet sanj. Počasi, sanjavo in z ravno pravšnjo mero tankočutnosti, ki se počasi stopnjuje v crescendo. Album, ki si ga prižgem ob začetku dneva ali pa sredi kakšnega intenzivnega viharjenja, saj me opomni, da se je potrebno kdaj tudi malce ustaviti, zadihati in si dovoliti zasanjati. Naj tudi vas popeljejo pod zvezde ...«

Malice Mizer – Merveilles

»Da, J-rock! Pri nas sicer manj poznan žanr, a ponuja nekaj izjemno dovršenih kompozicij, tako stilsko kot tudi vizualno. Če Japonci kaj znajo, je to umetnost vizualnega, a Malice Mizer je uspelo zložiti izjemen glasbeno-umetniški prispevek, ki alter rocku doda pridih francoske klasike in prvine dance popa. Zanimivo, na trenutke šokantno, a uigrano v pravo avdiovizualno umetnijo. Za poslušati, ko potrebuješ navdih »out of the box«.«

Nick Cave & The Bad Seeds – Henry's dream

»Poetični izliv večnega sanjača, ki ritmično ubesedi pravo kakofonijo prizorov svetinje, smrti, alkoholizma, ljubezni in tudi nasilja. Življenjsko, turobno, tudi umazano, a zapakirano v ljudski slog, ki ga Cave približa posamezniku v njemu razumljiv in sprejemljiv univerzalni jezik glasbe. Zahtevna stvaritev, ki zagotovo ni za vsakogar. Predvsem pa zalogaj, ki ni a prvo žogo. Kljub vsemu, ko akustična kitara udari tisti dirty groove pri »Papa Won't leave you Henry« vemo, kje smo. Turobno kot takrat, ko se ob pisanju revizijskega poročila zaveš, da je ura 23:35 in ti korus govori – naj se dolga, težka pot začne!«

Bonus

»Dvojec Benko in Hladnik, v rahločutno komponiranem, cinema noir navdahnjenem albumu »Musical Accompaniment for the End of the World« mojstrsko nizata črno-bele scene našega alter vsakdana. Pa je res tako alter? Enostavno ga ne moreš nehati poslušati ... Tudi tale štiklc, ki te naelektri in ti naježi kožo!«