Mojih top 5: Milan Slana

»Mislim, da je bilo poletje 1984, ko je bilo za našo hišo, blizu Mure, vsak dan znova slišati pop-rock in tisti znameniti avizo eMeMCvaj (danes Radio Slovenia International). Bil je brat s kopijo frizure Simona LeBona (DuranDuran) in ogromnim ter zelo glasnim Philipsovim kasetofonom in vsak dan novo sosedo na obisku, meni pa se je zdelo, da je za vse nujna samo dobra muzika. In potem je bil Top40, na Valu202, ko je bila znanstvena fantastika na kaseto posneti/ujeti celoten komad brez nežnega glasu Ajde Kalan (»Vaaal Dvestodvaaaa«), ki je potem spremljala vse lokalne žure in prve poskuse biti DJ. A bil je tudi nedeljski večer leta 1991, ko ni bi bilo več Freddieja Mercuryja. Čuden dan. Bili so Guns'n'Roses ali New Kids on The Block moment, pa 'čupa' zaradi tega, bila je Nirvana in Kurt Cobain tam nekje iz zadnje vrste Hale Tivoli, bili so R.E.M. v istem placu z norim koncertom (kaj pa vem, še vedno enim mojih najboljših), ampak tiste prve človek pač ne pozabi nikoli ...«

U2 – THE JOSHUA TREE

»… moje prve kasete, mojega prvega walkmana. Hvala, teta iz Anglije. Zraven je bil priložen še Under a Blood Red Sky, live album Bona in prijateljev. Joshua Tree je antološki album, brez njega verjetno U2 nikoli ne bi bili to, kar so postali. Album, kjer je A stran odlična (hiti Where the Streets Have No Name, I Still Haven't Found What I'am Looking for, With or Without You), B stran pa za prave fene (Red Hill Minning Town). Mnogi pravijo, da je to njihov zadnji pravi album, ko Briana Ena, znamenitega producenta U2, še ni vleklo v elektroniko (Achtung Baby, Lemon) in je imel The Edge še lase. Čista nostalgija, vam rečem.«

NIRVANA – MTV UNPLUGGED IN NEW YORK

»Kurt Cobain je zaznamoval generacije, grunge pa je za moje pojme zadnja omembe vredna smer, ki kaj šteje v zgodovini rock'n'rolla. Tako je. A album s 14 komadi – tudi tisto sijajno Bowiejevo priredbo The Man Who Sold the World – je tudi hommage neki generaciji, ko so se zdeli čevlji Dr. Martens zgolj za delikvente in je bila tekstilna industrija prvič v resnih škripcih. Kontrapod mainstreamu, ki je postal mainstream. Maistream je bilo biti proti. Če ga to ni ubilo, pa tudi ne vem ... Priporočam, preposlušajte ga znova. Mogoče le majhen nasvet: počakajte, da mine covid kriza ...«

DAVID BOWIE – BLACKSTAR

»Je 25. studijski album Ziggyja Stardusta, gran finale, enega največjih vseh časov. Le kdo drug bi si lahko zapisal lepši nekrolog. Le kdo drug bi se znal posloviti na bolj spektakularen način kot ON. Kako drugače kot s skoraj 10-minutnim naslovnim komadom in 6 minut ter 22 sekund priprošnje za dober sprejem onkraj – Lazarus. In vse to je bilo izdano na njegov 69. rojstni dan, 2 dni preden je odšel. Wow, kocine pokonci. Počivaj v miru. Muzika bo na srečo vedno z nami.«

BILLIE EILISH – DON'T SMILE AT ME

»Če želite razumeti generacijo Z in TikTok, je pač treba poslušati/slišati Billie Eilish. Čudovit vokal – zakaj se mi zdi, da na trenutke slišim Melody Gardot? Streljam mimo, Mitja Petrovič? In produkcija iz dnevne sobe je pač vse, kar je treba vedeti o mladih dandanes. Včasih se pač zgodi takšna zgodba, prvinska, kjer bi si želel, da bi albumi tudi v digitalnih izdajah še imeli B stran. Samo še kakšen 'ključnik' manjka v naslovih komadov. Ampak to zagotovo ni več kul. Tako kot beseda kul ...«

LEON BRIDGES – COMING HOME

»Retro-soul debi Leona Bridgesa zadane tako neverjetno, da se človek vpraša, kje je parkiral svoj časovni stroj – so zapisali uredniki Apple Music. Res je. Odlično sledi retro-hipsterskim linijam, ki jih je pred njim odprla, denimo, Amy Winehouse. Otis Redding bi bil ponosen. Od naslovne skladbe do tiste znamenite River, ki je – poleg Michaela Kiwanuke – zaznamovala HBO-jevo serijo Majhne velike laži s sijajno Nicole Kidman v glavni vlogi. Idealen album za pozorno poslušanje v dolgih vikendih med karanteno s kozarcem odličnega Fedorinega Golega brega v roki. Samo še kamin in drva manjkajo ... In verjetno vikend v Kranjski Gori. Ampak to je pa že druga pesem ...«