Mojih top 5: Luka Bajs

Bruce Springsteen – The River

»Doma smo imeli vedno veliko LP-plošč. Prvih deset let mojega življenja so bile tam bolj kot ne del pohištva, stalne spremljevalke, ki pa se jih ni veliko premikalo ali dotikalo, razen takrat, ko se jih je mama lotila s krpo za brisanje prahu in pri tem vedno pri sebi govorila, zakaj jih vendar počasi že ne odnesemo v klet. Potem pa jih je oče nekega dne odrešil tišine s tem, da je domov prinesel novo iglo za gramofon. Sprva sem malo z distance opazoval njegovo navdušenje, v naslednjih dneh pa me je (verjetno iz dolgčasa) premamilo zanimanje, kaj vse se skriva na tistih črnih ploščah. In ena prvih je bila The River Brucea Springsteena. Na naslovnici njegov prazen pogled, na plošči pa pesmi, polne zgodb. Po mojem mnenju poleg Dylana najboljši glasbeni storyteller.« 

The Prodigy – Fat of the Land

»Prvi album, ki sem ga kadar koli kupil. To so že bili časi Vive in Vive2, kjer sem nekega dne med nemškim rapom in pop šlagerji zagledal nekaj, kar ni bilo podobno ničemur, kar sem do takrat videl ... in slišal. Bam! Kroše naravnost v ušesa. V tem času sem za rojstni dan dobil Sonyjevega discmana, ki pa je potreboval pravo glasbeno municijo za hojo naokoli. Tako sem z veliko »fehtanja« staršev in truda uspel našparati dovolj tolarjev, da sem lahko zavil v ploščarno v Plavi laguni. Zdaj, ko pogledam nazaj, sem vesel, da starša nista bila tako pripravljena sofinancirati tudi frizure, ki jo je takrat nosil zdaj že pokojni Keith Flint. Večna hvala njemu ... in njima!«

Pearl Jam – MTV Unplugged

»Kljub temu, da moja generacija ni ravno odraščala ob grunge glasbi in v flanelastih srajcah, ampak prej ob skate punku in v baggy hlačah, jo je grunge zelo zaznamoval. Nedvomno tudi zaradi vpliva, ki ga je imela Nirvana in smrt Kurta Cobaina. Pearl Jam je zame dolgo bil neznanka – tisti band, ki je tudi kul, samo ni tako kul Nirvana. No, še kako sem se motil. Nekega dne je očitno nekdo na MTV-ju presodil, da je čas, da potegnejo nekaj iz naftalina in zavrtel celoten Unplugged koncert Pearl Jamov. Usoda je očitno hotela, da sem ravno takrat sedel na drugi strani ekrana in doživel po mojem mnenju najboljši unplugged koncert vseh časov.« 

Future Islands – Singles

»Glasni. Tihi. Čustveni. Agresivni. Temačni. Pozitivni. Normalni. Čudni. Vse to so Future Islands, ki jih poslušam ne samo zaradi glasbe, ampak tudi zaradi same interpretacije glasbe. Samuel Herring je človek, ki ne poje samo z glasom, ampak tudi z dušo in vsem telesom. Prvi album, ki sem ga poslušal, je Singles, ampak za pravo doživetje njihove glasbe priporočam ogled nastopa na Lettermanu. Mislim, da boste po tem lahko presodili, ali so pravi za vas. Jaz lahko samo citiram Lettermana in rečem: »I’ll take all of that you got!«

Tom Misch & Yussef Dayes

»Glasbenika, ki sta bila moje odkritje prve karantene. Za Toma Mischa sem slišal že prej, a mislim, da je v trenutku, ko je začel sodelovati z Dayesom, njegova glasba dobila večjo globino. Idealno za 'emotional rollercoaster', ki ga prinaša delo od doma. Za prvi stik priporočam What Kinda Music, za ostalo glasbo, ki sta jo ustvarjala skupaj, pa pobrskajte po Mischevem YouTube kanalu.«

Bonus track: Mitar Mirić – Ne može nam niko ništa

»Vsak dober album ima tudi 'bonus track', ki je skriti biser albuma. No, ne pravim, da je tale pesem glasbeni presežek, imam pa nanjo nedvomno lepe spomine. Iz časov dela na Pristopu, ko jo je Drago Mlakar redno vrtel ob vseh možnih priložnostih – ob dobljenih pitchih, ob izgubljenih pitchih ali pa kar tako. Good times!«