Življenje v (ne tako zelo) sivi coni na DIGGIT-u

David Zupančič, specializant infektologije, je v času pandemije napisal svoj knjižni prvenec Življenje v sivi coni, ki je v nekaj dneh od izdaje podrl vse prodajne rekorde. Po tem se je odločil ustvariti podkast Umetnost lenarjenja in prav tako postal zelo aktiven na družbenih omrežjih. Lani je izdal še knjigo Znanost mirnega življenja (obe je izdala Mladinska knjiga), ki je prav tako v kratkem času postala ena od bolj prodajanih slovenskih knjig. Tik pred dogodkom, ki bo 9. maja 2024 v Ljubljani, smo z njim spregovorili o medijih, osebni blagovni znamki in zdravniškem poklicu.

Kako bi primerjali medije, kot so knjiga, podkast in družbena omrežja? Kateri od teh kanalov vam najbolj ustreza in zakaj?

Tu bi uporabil staro slovensko modrost: »jabolke in hruške«. Zdi se mi namreč, da so si ti kanali tako drastično različni, da jih ne moremo primerjati. Za dolgo vožnjo in sproščeno širjenje obzorij mi je najljubši podkast. Družbena omrežja uporabljam zelo selektivno, predvsem takrat, ko se želim nasmejati. Knjige pa imajo posebno mesto v mojem življenju in v moji duši. So posebna vrsta telepatije, celo potovanja skozi prostor in čas. Kdor bere, ta živi – in ne le svoje življenje.

Kako se počutite ob tem, da ste v nekaj letih postal zelo znan Slovenec? Ali ste si to predstavljali, ko ste pisali knjigo? Ali vas ljudje na ulici prepoznajo?

To je težko vprašanje. Po eni strani vseeno nisem tako slaven, da ne bi mogel na sprehod po cesti, ne da bi me ljudje vlekli za rokav. Po drugi strani pa je vedno prijetno, ko nekdo, ki ga še nikoli nisem videl, pristopi in pohvali mojo knjigo. In to se dogaja pogosteje, kot bi pričakoval. Tega si med pisanjem nikoli nisem mislil. Pot do prepoznavnosti po navadi vključuje televizijo, na en ali drugi način – nastopanje, petje, igra. Medtem ko tipkaš na računalnik v svoji dnevni sobi, si nikakor ne obetaš obče prepoznavnosti. Sploh glede na to, kako malo ljudi redno bere knjige.

Kako usklajujete kariero v zdravstvu, družino, prijatelje, ustvarjanje vsebin za podkast, vsebino na družbenih omrežjih in še pisanje knjig?

Vsak dan posebej. Minimaliziram aktivnosti, ki mi jemljejo energijo »za brez zveze«. Redkokdaj recimo obsedim pred televizijo. Je pa lažje, ker me vse, kar ustvarjam, tako veseli. Rad pišem, rad se pogovarjam v sklopu podkasta, rad objavljam vsebine na Instagramu. Ko je tvoja dodatna aktivnost tudi tvoj hobi, je usklajevanje časa lažje.

Vaša knjiga Življenje v sivi coni je bila imenovana za naj knjigo Slovenskega knjižnega sejma, vi pa ste bili nominirani za Delovo osebnost leta 2023. Kaj vam to pomeni? Ste kdaj pomislili, da bi pustili zdravniško kariero za seboj?

To je zelo pogosto vprašanje. Se mi pa zdi, da je v osnovi zgrešeno – predpostavlja namreč, da vsak delavec v zdravstvu komaj čaka, da pride neka druga priložnost, da lahko svojo službo zapusti. Ampak v medicino ne gremo na hitro, niti začasno. To ni odločitev brez razmisleka in brez izjemne zaobljube. Za zdravniški poklic se ne odločiš »kar tako, za par let, dokler ne najdem česa lažjega«. Rad sem zdravnik, rad imam medicino in moja služba mi daje globoko zadovoljstvo. Morda bom kdaj iskal kompromise, se zaposlil za polovični delovni čas ali kaj podobnega. Ne bi pa rad odnehal.

Z Davidom Zupančičem bomo govorili na konferenci DIGGIT, ki jo pri MM-u organiziramo 9. maja v Ljubljani. Okroglo mizo bo vodila novinarka Kaja Kovič.