Kakšna norišnica ali kampanja za dezinstitucionalizacijo

V Sloveniji v zavodih za dolgotrajno oskrbo živi več kot 4000 ljudi. Čeprav niso zaporniki, živijo kot v zaporu: vstajanje, prehranjevanje in osebna higiena ter aktivnosti potekajo v skupinah, po urniku institucije. Takšno življenje ljudem odvzema samostojnost, zasebnost in možnost osebnega in razvoja, saj ne dobijo oskrbe in podpore po svoji meri.

»Ljudje ‘od zunaj’ o tistih za zavodskimi zidovi danes zelo malo vedo, imajo pa veliko predsodkov in stereotipov o njih. Eden takih zelo obremenjujočih in krivičnih je, da so ljudje tam zato, ker so nevarni, kar v največ primerih ne drži. Ljudi pošljemo za zidove preprosto zato, ker potrebujejo več podpore in pomoči, kot smo jo kot družba sposobni ali pripravljeni ponuditi. In pri tem ne mislimo na njihovo dobrobit; odhod za zidove za človeka pomeni, da je izključen iz družbe. Ljudje v institucijah izgubijo stik z zunanjim svetom, dobijo nalepko, ki jih zelo zaznamuje za celo življenje. Če le prisluhnemo komu z izkušnjo življenja v zavodih, bomo hitro izvedeli tudi za marsikatero kršitev človekovih pravic,« opozarja Darja Farasin, soustanoviteljica Muzeja norosti.

V Muzeju norosti opozarjajo na to, da smo kot družba dolžni zagotoviti primerne pogoje za življenje in oskrbo ljudi z dolgotrajnimi oviranostmi v skupnosti. K temu smo se med drugim zavezali s podpisom Konvencije o pravicah invalidov že leta 2008.

Zahtevajo spremembo sistema

S kampanjo, ki so jo pripravili v sodelovanju s številnimi prostovoljci in kreativci z različnih področij, splošno javnost ozaveščajo o problematiki zastarelih načinov oskrbe, od odločevalcev pa s peticijo zahtevajo spremembo sistema, ki pomeni prehod iz institucionalnih storitev v storitve v skupnosti – k praksi, ki jo priporoča stroka in jo uspešno uresničujejo nekatere evropske države.

Na vodenem ogledu obiskovalke in obiskovalce tudi povabijo, da v ustni ali pisni obliki podelijo svoje izkušnje z institucijami za dolgotrajno oskrbo. »Izkaže se namreč, da kljub temu, da jih vztrajno porivamo na obrobje družbe – v stare gradove, oddaljene zavode in zakotne kraje …–, obenem med nami skoraj ni takšnega, ki z dolgotrajno oviranimi ljudmi ne bi imel nobene, vsaj daljnje izkušnje,« pravi Barbara Kotnik, kustosinja pedagoginja, ki vodi večino ogledov gradu.

Na spletu je kampanja osredotočena na peticijo, objavljeno na posebni pristajalni strani norisnica.muzejnorosti.eu. Z zbranimi podpisi želijo na odločevalce pritisniti z jasnim sporočilom, da skupnost pričakuje hitrejše ukrepanje in boljše rešitve.

K podpisu peticije v novembru in decembru vabijo s televizijskimi, radijskimi in spletnimi oglasi ter mini razstavo v Trafiki ob parku v mariborskem mestnem parku, ki bo na ogled do konca novembra. 

Elementi akcije: pristajalno spletno mesto s peticijo, serija video pričevanj, objave pričevanj in fotografij na družbenih medijih, TV, radijski in spletni oglas na platformah nacionalne radiotelevizije, plakati in zloženke