Janja Marolt Božič_Marketing magazine
Kolumne

Sledi toku

Vsakič, ko dobim potrditev za kakšno lastno spoznanje v znanstveni literaturi, me teorija nežno poboža. Hkrati pa se vedno tudi vprašam, kako sem lahko prav jaz tako srečna, da uživam pri svojem delu do te mere, da mi je dan vedno prekratek.

Vse pogosteje srečujem ljudi, najsi bodo prijatelji, znanci ali novi obrazi (pa ne tisti iz politike; ali ni zanimivo, da je v Sloveniji izraz »novi obraz« že kar postal top of mind za novince na političnem parketu!?), ki se pritožujejo, kako jim čas beži, kako je super, da je že spet četrtek, kako se je obrnilo celo leto, kot bi mignil. Da ne govorimo o drugem kvartalu letošnjega leta 2020, za katerega se zdi, kot da smo ga preskočili; celo več, kot da ga sploh ni bilo.

Včasih so rekli, da ti čas teče hitreje po tridesetem. V resnici pa se vsak lahko spomni otroštva, ko si se kdaj zaigral za celo popoldne, »padel« v najljubše igrače v svojem kotičku in si kar naenkrat že moral večerjati, pogledati Cikcak in iti spat, kljub prigovarjanju da ne še vendar, zakaj tako hitro. Ali pa se spomnite, kako ste bili na celodnevnem obisku pri najboljši prijateljici, pregledovali sta spominske knjige, izpolnjevali dnevnike, si razkrivali drobne, za vaju velike skrivnosti, po celem dnevu ždenja v dvoje, hihitanja, nepozabnih razkritij srčnih radosti in bolečin ste se upirali, ko ste morali že tako hitro domov. Na čas in prostor okoli ste preprosto pozabili; minil vam je hitreje, kot je dejansko trajal.

Upam, da vam po lepih spominih, ko vam je čas mineval tako hitro, ni treba segati samo v nežna otroška leta in v noro žurersko brezskrbno obdobje. Da se lahko spomnite celo na danes, na včeraj, prejšnji teden, zadnji mesec, ko ste »padli« v zanimiv projekt, v drzen izziv inovacije znamke, v iskanje možnosti razširitve segmenta, v iskanje točke razlikovanja od glavnega konkurenta na novem trgu, v snovanje izstopajoče kreativne ideje ali v kar koli, kar vam posledično prinaša denar in omogoča preživetje ter hkrati predstavlja tolikšen užitek, da ste izgubili občutek za čas.

Pred kratkim mi je prijateljica, ki uspešno samostojno deluje v Londonu, pripovedovala, kako da je končno prišla do točke, ko ji je vse, kar dela v svoji svetovalni dejavnosti, resnično v užitek in da se zdaj prvič počuti v »flowu«. Ameriški socialni psiholog Jonathan Haidt v enem od svojih številnih del pravi, da lahko pademo v tok, kadar smo pri nekem delu, ki ga opravljamo, zelo vešči. V takšnem primeru se nam zgodi, da imamo popoln nadzor nad izkušnjo in popolno odsotnost nadzora.

Vsakič, ko dobim potrditev za kakšno lastno spoznanje v znanstveni literaturi, me teorija nežno poboža. Hkrati pa se vedno tudi vprašam, kako sem lahko prav jaz tako srečna, da uživam pri svojem delu s svojimi ekipami do te mere, da mi je dan vedno prekratek, za kar sem resnično neskončno hvaležna. Ko jaz izgine, smo najbolj jaz, učijo mojstri zena.

Sodobno voditeljstvo daje na papirju in v javnih nastopih večji poudarek kot kdaj koli prej ljudem in trajnostnemu razvoju, ki naj bi se na lestvici ciljev nahajala pred dobičkom ali vsaj vzporedno z njim oziroma tik za omenjenima. Seveda to ne pomeni, da se da novodobna cilja uresničevati brez dobička, lahko pa se ju za ceno manjše zapovedane stopnje rasti.

Na tej točki se postavlja vprašanje potrošništva. Kako še vedno ustvariti potrebo po več, potrebo po novem, boljšem, hitrejšem, sodobnejšem, enostavnejšem, udobnejšem, ugodnejšem, bolj blažilnem, bolj zdravilnem? Ali obstaja možnost, da bi ljudje tudi po drugem kvartalu 2020 ohranili zavedanje, da znajo bolj ceniti to, kar imajo?

V eni od petnajstih raziskav, ki smo jih na Mediani izvajali pro bono v prid javnega dobrega, smo pri 56 do 57 odstotkih odrasle populacije v Sloveniji, enako na Hrvaškem in v Srbiji, ugotovili, da nam je izbruh koronavirusa pomagal bolj ceniti to, kar imamo. Ne pomnim, da smo že kdaj kateri pojav v regiji izmerili s tako enako številko. Le na drugi strani Likertove lestvice se pojavi značilna razlika. V Sloveniji tega, kar imajo, ne ceni vsak peti, na Hrvaškem in v Srbiji pa vsak deseti prebivalec, čeprav je BDP na prebivalca v Sloveniji dvakrat in več višji kot pri južnih sosedih.

Skrajno poenostavljeno sklepanje iz domačih logov in najbližje okolice daje slutiti, da se potrošništvu in stalni inherentni nagonski želji živali – človeka po več in bolje še zdaleč ne piše konec. Kot se ne piše konec velikim, da bi bili še večji. Konec se bolj kot kdaj prej piše okostenelim in nepripravljenim na novosti in spremembe ter, močno upam, tudi tistim, ki povsem zanemarjajo preostala dva sodobna voditeljska cilja. Po drugi strani pa je več in boljše za ljudi lahko tudi bolj zdravo, bolj čisto, bolj pravično, bolj vključujoče, bolj etično, kar bolj zahteva goodvertising kot advertising.

Zdaj je res pravi čas, da si najdete, verjetno pa ste si mnogi že našli, svoje lastno področje delovanja, v katerem vaš jaz najbolj pride do izraza in tudi zato posredno osrečujete vse okrog sebe.

Intervju

a1
24. 09. 2020

Po mnenju Matjaža Vračka, direktorja prodaje zasebnim uporabnikom v A1 Slovenija, se bo…

luka bajs
21. 09. 2020

Luka Bajs, kreativni direktor v agenciji Grey Ljubljana, ki je že drugič zapored prejel…

supernova rudnik
09. 09. 2020

Čez nekaj ur bodo predstavniki Supernove Group tudi uradno položili temeljni kamen, ki…

Naši avtorji