janja mediana
Kolumne

Policijska ura – naj bodo noči raje za užitke

Privilegij, sem pred leti razlagala otroku, je, da jutrišnje Delo berem že danes zvečer, o čemer sem nekoč na tem mestu že pisala.

Privilegij, sem ugotovila te dni, je na nek način tudi to, da se mi že ob drugem kliku na spletno stran Bloomberga ponudi oglas za aplikacijo, v katerem čedna, ne morem reči privlačna, pač pa povprečno čedna mladenka aziatsko-latinoameriškega videza, drži v roki mobilni telefon, na katerem je odprta aplikacija, ki ljudem v Portorožu pomaga, da hitro izgubijo težo, torej shujšajo na hitro, bi lahko prevedli. Zakaj v Portorožu? Ker se nahajam le nekaj kilometrov stran in skoraj zagotovo bi mi v Medvodah oglaševali, da aplikacija pomaga hitro izgubiti težo ljudem v Ljubljani, v Šentjurju pa v Celju ipd., upoštevajoč geolokacijske parametre, česar v teh dneh zaradi omejenega gibanja znotraj statističnih regij ne morem potrditi.

Glede privilegija z večernim Delom sem mislila resno, saj nas je peščica izvedela vse pomembno že dan prej; informacije so vselej pomenile moč, onim, ki so jih znali uporabiti koristno, pa še posebej. Tudi glede privilegija z Bloombergom in podobnimi spletnimi novičarskimi portali mislim resno, saj sem lahko vsak hip seznanjena z najbolj aktualnim dogajanjem v svetu.

Le en krik groze moram spustiti vmes. Ne morem mimo strela v prazno, še več, ne morem mimo povsem zgrešenega ciljanega in personaliziranega oglasa. Ja, hitro so pripoznali mojo lokacijo, nihče pa ni pomislil, seveda, saj tu nihče ne misli, pač pa delajo svoje algoritmi, da si sploh ne želim izgube kilogramov, ne počasi ne hitro. Še več, ker me je prvi val korone pobral malodane do kosti, ne samo da ne želim hujšati, niti ne smem, ker bi že škodilo mojemu zdravju. Že če bi samo zadržala sedanjo težo, bi bil neuspeh, saj bi morala kakšen dekagram celo pridobiti. In meni algoritmi ponujajo aplikacijo za hujšanje, ki je ljudem v mojem kraju pomagala shujšati?!

Žaljivo. Nisem mogla, da ne bi: če v Delu, ki sem ga ravno omenila, na televiziji, radiu ali zunanjih površinah vidim oglas za hujšanje, gre ta mimo mene, zanj sem slepa in gluha, opazijo pa ga zagotovo one druge ali tisti drugi, ki imajo potrebo ali željo po hujšanju. Tu je bistvena razlika med oglaševanjem v tradicionalnih medijih in ciljanim oglaševanjem na spletu. Očitek, da sem pač tradicionalna jaz, ne pride v poštev. Zakaj?

Množično ciljano oglasno sporočilo v izbranih vsebinah ali oddajah je lahko učinkovito za ciljno skupino, ki se najde v občinstvu, osebno ciljano oglasno sporočilo pa je povsem zgrešena naložba v oglaševanje, če je za pripoznavanje ciljane osebe na voljo premalo parametrov. Upam lahko, da pretežni del od velikih denarjev, ki naj bi jih oglaševalci v Sloveniji namenjali oglaševanju na svetovnem spletu, ni vržen stran do te mere, da ljudem z viškom denarja banke ponujajo ugodne kredite, onim s potrebo po finančnih sredstvih pa oglase za naložbe v sklade.

Vmesni krik groze je bil namenjen pomanjkljivostim ciljanega spletnega oglaševanja, kadar in če za to ni dovolj vhodnih podatkov in pravih algoritmov.

Moj prvotni namen pa je izraziti krik groze, stok žalosti, prask strahu, zastoj diha, udarec srca, pogled v daljavo, bezljanje idej, šviganje vprašanj, priklic misli in kaj vem kaj še vse, česar ne znam niti izraziti, ob uvedbi policijske ure. Namenjena pisanju te kolumne na povsem, ampak res čisto na drugo temo, sem naredila salto mortale, kakršne delamo verjetno vsi v novi realnosti (covida-19), ker imam privilegij, da v kolumni izrazim tudi duh časa, če si že algoritmi dovolijo izraziti duh kraja.

Moja prva misel, ko mi je kolega sredi delovnega dne, medtem ko sem bila na telefonih, skypih, viberjih, mejlih, zoomih in še na onih, kjer se menda ne da izslediti in slediti komunikacije, povedal, da uvajamo policijsko uro, se je nanašala na vojno stanje. Takoj nato na strah. Pa prepoved gibanja po deveti uri zvečer, ko šele dodobra zaživim. Pričakovano ne zaživim zunaj doma, me je pa ob novici nočne zapore nemudoma prevzela želja po razuzdanem žuranju do zgodnjih jutranjih ur. Prepovedan sadež je najslajši, nam je dala vedeti že Eva v raju, kratkotrajni užitek pa se prelevi v najhujšo kazen, izgon iz raja.

Vse do moje generacije in še krepko starejši policijske ure še nismo doživeli. Meni zbuja strah, ker se imenuje policijska. Po vsej verjetnosti je zanjo zakonska podlaga. Če bi jo poimenovali dolge noči za vroče užitke ali čas za povezovanje družine ali pa čas samo zase ali pa tudi ure za razvoj osebnosti ali ure za biti jaz ali ure za zdravje, bi zvenelo veliko bolj prijazno in nihče se ne bi ustrašil, kot se jaz, ki ob besedi policija začutim bolečino v prsih zaradi preštevilnih kazni za prehitro vožnjo. Je pa res, da bi tako prijazna poimenovanja prepovedanega nočnega gibanja zunaj doma lahko prizadela mnoge tako, kot je mene spletni oglas za hujšanje, policijska ura pa ima bolj ali manj enak pomen za vse.

Kaj o uvedbi noči za vas osebno menijo državljani Slovenije, pa ste medtem že lahko videli na 24UR in prebrali na 24ur.com. (vir: Mediana Pulse).

Kolumna je bila izvorno objavljena v 473. številki Marketing magazina. 

Intervju

Monique Zytnik
05. 10. 2024

Umetna inteligenca je lahko izjemno koristno orodje tudi, ko gre za interno komuniciranje…

Trenutno je v ospredju generativna umetna inteligenca. Nedavna Gertnerjeva študija je razkrila, da se 94 odstotkov vodij komuniciranja z vsega sveta…

zz
05. 10. 2024

Pum Lefebure, soustanoviteljica oblikovalske agencije Design Army iz Washingtona, bo…

Naročniki, ki jih izberete danes, postavijo temelje za tiste, ki jih boste dobili jutri. Ne gre za to, kdo lahko plača, gre za to, kdo vam bo…

gž
02. 10. 2024

Z oblikovalcem Gregorjem Žakljem smo se pogovarjali o trendih na področju oblikovanja.…

Naši avtorji