tea gobec
Kolumne

Kaj sploh še delamo tukaj?

Dvigni roko, če delaš v marketingu in kdaj razmišljaš, kako lepo bi bilo biti skrbnik planinske koče. Dvigni roko, če sanjaš o odprtju svoje restavracije ali morda butičnega hotela.

Dvigni roko, če se ti včasih zdi, da je bolje tistim, ki so odšli na Bali učit jogo. Dvigni roko, če se sprašuješ, ali ima več smisla življenje tistih, ki so se odpravili na Madagaskar gradit šole in vodnjake. Dvigni roko, če ti je žal, da je tvoj študij psihologije ostal nezaključen. Dvigni roko, če z družino po tiho načrtujete nakup kmetije in življenje na deželi. Dvigni roko, če tvoj jutranji alarm sproži tudi vprašanje, ali ima to, kar delaš oz. delamo, (še) smisel.

Ideja za to kolumno izvira iz zaznav nekoč tihih, zdaj vse bolj glasnih misli, ki se v obliki čustvenih izpovedi in sarkastičnih šal, med skodelicami kave, kozarci vina in gin tonikov, vijejo po marketinški sceni. Postajajo vse bolj prisotne v pogovorih agencijskih ljudi in zdi se, da se vedno bolj širijo po celotni marketinški sceni. Zato je morda zdaj pravi čas, da se pogovorimo, kako je prišlo do tega, da vedno bolj dvomimo, ali smo na pravem mestu. Tudi če preberete to kolumno do konca, vam moram že vnaprej povedati, da odgovorov žal ne boste našli. Do njih bomo morali priti najprej vsak zase in potem še skupaj.

Sprva sem pomislila, da gre za milenijski »nonsens« mlajše generacije. Svetobolje. Tiranija izbire. Ujetost v star sistem, ki ni več po naši meri. Ampak kaže, da obravnavana tema nima demografskih meja. Stari marketinški mački (in mačke) se zapletajo v iste debate. Ne glede na to, s kom se pogovarjam, mu iz por kapljajo podobni dvomi. Tudi tistim z desetletji kilometrine. In tistim, ki so gradili ali vodili največje slovenske agencije in znamke. Pa tudi tistim s celim kupom sijočih festivalskih nagrad pod pasom.

Ne vem, ali je težava resnično v tem, kar delamo. Zase lahko iskreno povem, da imam rada svoje delo. V to nikoli ne podvomim. Strateško navigiranje znamk, da lahko uspešno plujejo čez spremembe okolja, raziskovanje in razumevanje potrošnika (človeka), iskanje odgovorov na vprašanja, kako razmišlja, na kaj se odziva, in snovanje rešitev, ki mu bodo prinesle pomenljivo (ali vsaj prijetno) izkušnjo ... Vse to je brezčasno in me vedno znova navdihuje. Tudi pri mnogih, ki razmišljajo o zapuščanju panoge, vem, da je podobno. Uživamo v snovanju idej in prelivanju svoje kreativnosti v delo.

Kje je potem problem? Smo samo utrujeni in pred stresom bežimo na jogo ali na Bali? Smo spoznali, da je bolj ali vsaj enako kot 9-5 pomembno, kaj sledi po službi? Nočemo več prihajati domov z migrenami in brez energije? Mogoče si želimo po službi še na kolo? Mogoče nočemo več sovražiti ponedeljkov in živeti za vikende in dopuste? Mogoče smo izžeti in v neprestanem krču, ker kolektivno pozabljamo, da nismo srčni kirurgi in ne rešujemo otrok iz gorečih stavb? Mogoče pa si samo želimo imeti občutek, da smo ustvarili nekaj oprijemljivega in da bo kaj videti, ko bomo pogledali nazaj.

Mogoče lahko v vseh teh dvomih vidimo priložnost in namesto da bežimo ven, spremenimo sistem od znotraj. Do temeljev.

Čeprav se mi gospa Marie Kondo zdi čisto preveč radikalna pri tem, kako hladnokrvno prazni omare, se lahko za začetek po njenem vzoru vprašamo, kaj vse nam še prinaša veselje in kaj že dolgo ne. Tistemu, kar ostane, pa se lahko zahvalimo, da nas je pripeljalo do sem in se nato od tega tudi poslovimo. Morda je čas, da pogledamo celotno strukturo in način našega delovanja, jo prevetrimo, se vprašamo, kaj je še v duhu časa in kaj že dolgo več ni.

Ampak kje bolje začeti kot sami pri sebi? Vprašajmo se, kako delamo s sabo in z drugimi. Medtem ko se ukvarjamo s trajnostjo podjetij in blagovnih znamk, ne smemo pozabiti v tem duhu ravnati tudi z ljudmi. Kako lahko zgradimo bolj zdrave procese, urnike, odnose in nasploh zdrava delovna okolja (in s tem ne mislim brezplačne pisarniške joge ali smoothijev)? Opravljajmo svoje delo dobro, ampak ne za vsako ceno.

In ko si bomo odgovorili, kako delamo, se vprašajmo še, kaj delamo. Spomnimo se, da nismo samo uslužbenci gospodarstva in številk. Če se zavemo moči komunikacije, lahko dobimo nazaj smisel. In pomislimo, da lahko poleg tega, kako in kakšna podjetja ali znamke gradimo, vplivamo tudi na to, v kakšnem svetu živimo. Ker imata kljub poplavi informacij naše delo in komunikacija še kako močan vpliv na okolje. Vse višja je stopnja kolektivne zavesti o tem, da gre svet v neko čudno smer. Zato začnimo, preden na palubi našega Titanika zaigrajo violine, vlagati svoj čas in energijo v projekte za boljši svet. Ne smemo se več zadovoljiti s projekti, ki samo poganjajo motor.

Mogoče si moramo v resnici samo začeti postavljati prava vprašanja. In ko bomo našli še prave odgovore, nas bo verjetno ostalo veliko takšnih, ki nam bo dovolj, če delamo jogo samo zjutraj pred službo in obiščemo Afriko na dopustu.

Opozorilo: Kolumna je prepojena z neutrudnim, skoraj naivnim optimizmom. Po tiho upam, da je nalezljiv.

 

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, december 2022, #498. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.

Intervju

Življenje z znaMMkami
20. 05. 2024

Rubrika Življenje z znaMMkami je ena najbolj branih v MM-u, zato jo objavljamo tudi na…

Najbolj me navdušujejo ideje in znamke, ki se znajdejo na TAM-TAM-ovem Plaktivatu.

Beatrice Cornacchia
18. 05. 2024

»Zame je marketing znanost, zato ima vse, kar počnemo, lokalno analizo, ozadje, vpogled,…

TAK kolektiv
11. 05. 2024

Matic Lenaršič, Jernej Koželj in Janžej Marinč so oblikovalci, združeni v TAK kolektiv.…

Od vedno, tudi pred prevlado trenda trajnosti, smo usmerjeni v najbolj kakovostne rešitve v dani situaciji, s kar se da dolgo življenjsko dobo.…

Naši avtorji