SEKS prodaja, mar ne?

Pri založbi Beletrina je v drugem svežnju knjig iz nove zbirke Žametna Beletrina izšel tudi knjižni prvenec Kdo je ubil SEKS?, kriminalka, pod katero se je podpisal Andrej Capobianco. Seveda gre za psevdonim, a v mali Sloveniji ni ostalo dolgo skrito, da si ga je nadel Andrej Beloglavec, dolgoletni uslužbenec institucij Evropske unije, ki pa se je po upokojitvi začel posvečati svoji večji strasti – pisanju. Tako piše kolumne za +Portal in revijo El Normal, že dlje časa pa je snoval tudi »politični krimič«, kot njegov knjižni prvenec opišejo pri Beletrini.

»Ideja o kriminalki, kakršno bi si sam želel prebirati, se je v meni rojevala že nekaj let. Na dolgih sprehodih sem veliko razmišljal o njeni strukturi, da bi bilo vse na mestu in da bi bralca v napetosti držala vse do zadnje strani. Potem ko sem strukturo domislil do potankosti, pa sem se lotil pisanja in od takrat do izdaje knjige je minilo kakšno leto in pol ,« je pripovedoval, ko sva se sestala v eni od ljubljanskih kavarn.

Pisanje v slovenščini je zanj kar velik zalogaj, saj je odraščal v Rimu, kamor sta se preselila njegova starša, sicer oba Slovenca, a se slovenskega jezika v šoli nikoli ni učil. Obiskoval je namreč mednarodno angleško šolo in iz ekonomije diplomiral na rimski univerzi La Sapienza. Pri 30-ih letih se je odločil, da malce pobliže spozna državo svojih staršev in v Sloveniji, ko je spoznal svojo ženo, tudi ostal.

»V prvi vrsti sem se želel osredotočiti na samo kriminalno zgodbo in ne toliko na slovensko politiko, čeprav v knjigi namigujem tudi na razdvojenost slovenskega političnega prostora in na našo majhnost,« o svojem knjižnem prvencu pravi Andrej Beloglavec.

No, zdaj ni več skrivnost, da gre zame, saj me je Bojan Požar pravkar razkril na X-u (z nasmeškom mi pokaže novinarjevo objavo o izidu knjige, op. p.). Sicer pa je uporaba tega psevdonima predvsem poklon mojemu odraščanju v Italiji, na katero sem zelo navezan. Italijani so se pogosto lovili z izgovarjavo mojega priimka Beloglavec, zato sem jim pogosto razlagal, da to v italijanščini pomeni Capobianco, kar pa je tam tudi dokaj pogost priimek. Ko sem prišel v Slovenijo in začel pisati za +Portal in nato še za El Normal, novo slovensko revijo, sem psevdonim ohranil, saj sem se predvsem hotel osredotočiti na to, kar imam za povedati in nisem želel, da bi se bralci morebiti obremenjevali z mojo kariero v institucijah Evropske unije.

Pri knjigi pa je malce drugače. Če jo želim promovirati, se ne morem skrivati za psevdonimom.

Res je (smeh). Elena Ferrante se na 60-milijonskem italijanskem trgu veliko lažje skrije kot pa jaz v mali Sloveniji. Psevdonim bom sicer obdržal, a na prireditvah bom knjigo osebno predstavljal.

Naj najprej povem, da namenoma nisem prebral nobene kriminalke avtorjev, ki jih omenjate, dokler nisem končal svoje, saj nisem želel, da bi kakor koli vplivale na moje pisanje. Tudi sicer kriminalk ne berem pogosto, gledam pa kar nekaj kriminalnih serij – True Detective, na primer, je zame vrhunski. Toda po koncu katere od serij sem bil pogosto razočaran, saj mi ni nudila zadovoljivega razpleta. Zato sem pomislil, da pisanje kriminalke ne more biti nekaj težkega – no, še kako sem se zmotil (smeh). Ampak s tem sem dobil nov izziv in med dolgimi sprehodi s psom, ki ga zdaj žal ni več, se mi je v glavi porajala zasnova kriminalke in veliko časa sem posvetil njeni strukturi; kaj se bo dogajalo v posameznem poglavju in kako zgodbo pripeljati do presenetljivega razpleta. Tako sem imel narejene zapiske za vsako poglavje, ko pa sem začel pisati, se je knjiga tako rekoč sama napisala v treh, štirih mesecih. Večkrat sem vstajal sredi noči, da bi si zapisal, kar mi je rojilo po glavi, saj se mi je prevečkrat zgodilo, da se zjutraj nisem ničesar več spomnil.

Če že imaš sanje, sanjaj na veliko (smeh). Rokopis sem na slepo poslal glavnemu uredniku Beletrine Urbanu Vovku, ki me je čez kakšnega pol leta poklical in me vprašal, ali ima kakšen smisel, da knjigo prebere do konca (smeh) in ali že imam podpisano pogodbo s katero drugo založbo. Pri tem sem imel tudi kanček sreče, saj mora tisti, ki se odloča o izdaji knjige, do nje zagotovo čutiti afiniteto. Urban jo očitno je, saj je tudi sam nogometni navdušenec in verjetno sem zbudil njegovo zanimanje tudi s tem, da se zgodba začne ravno v času finala Lige prvakov. On me je tudi povezal z izvršno urednico Ano Schnabl, za katero je menil, da bi mi lahko pomagala knjigo še izboljšati. Ima namreč povsem drugačen slog pisanja kot jaz, njeni liki so bolj psihološko zapleteni in tudi po jezikovni plati je izjemna, zato je h knjigi resnično veliko prispevala in dosegla raven, ki je jaz sam verjetno nikoli ne bi mogel.

Fiktivni SEKS resnično dviguje prah v slovenskem političnem prostoru, čeprav gre za povsem resno liberalno stranko s povsem verodostojnim programom – in vse se ne vrti okrog seksa, toliko bralcem že lahko zaupam (smeh).  Sicer pa sem se v prvi vrsti želel osredotočiti na samo kriminalno zgodbo in ne toliko na slovensko politiko, čeprav v knjigi namigujem tudi na razdvojenost slovenskega političnega prostora in na našo majhnost, ko se vsakdo pozna med seboj, zato usluge pod mizo niso nič neobičajnega. Ko italijanskim kolegom razlagam, kako v Ljubljani ni nič neobičajnega, da se minister v soboto sprehaja po tržnici, ne da bi ga obdajala kopica varnostnikov ali da bi ga ljudje ustavljali in se želeli pogovarjati z njim, mi težko verjamejo, saj tega v Italiji preprosto ni. 

Poleg tega me v knjigi zanima tudi fenomen porajanja novih obrazov v politiki, ki lahko premešajo štrene, kar je umorjeni protagonistki Lari Šmit dobro uspevalo. Zgodbo sem sicer umestil v čas predvolilne kampanje, ko vse stranke odštevajo čas do volitev in poskušajo druga drugi spodkopavati ugled. Toda resnično sem se trudil, da politično ozadje ne bi bilo glavna tema. Želim si, da bi bralec razmišljal le o tem, kdo je ubil Laro Šmit, ne pa da bi se preveč obremenjeval z družbeno kritičnimi elementi. Ti so sicer prisotni in me veseli, če jih bralec zazna.

Zagotovo v Radu, saj sem kar 26 let prebival v Rimu, v Slovenijo pa sem prišel pri 30-ih letih, ker sem želel spoznati državo mojih staršev, in sem jo odkrival s povsem drugačnimi, »neslovenskimi« očmi. Namen sem imel ostati eno leto, a sem v Ljubljani spoznal svojo ženo, tudi Anito (smeh), in ostal tu, česar pa seveda niti najmanj ne obžalujem.

Nisem želel napisati klasične kriminalke, kjer bi bil glavni protagonist ločen in depresiven moški srednjih let, ampak sem vanjo želel vnesti italijanski humor in upam, da mi je to tudi uspelo.

Sam nikoli nisem bil prisoten na družbenih omrežjih, čeprav se zavedam, da so lahko pomembna pri promociji. Pri tem se bolj zanašam na pomoč založbe, ki je na tem področju zelo močna. Sicer pa si želim imeti čim več nastopov v živo kot tudi intervjujev za medije. Naj vam zaupam, da je Marketing magazin prvi medij, za katerega dajem intervju, zato sem vam zelo hvaležen (smeh).

Najprej bi rad videl, kako se bo prva knjiga odrezala na trgu. Morda bi še raje kot naslednjo knjigo videl, da bi po prvi nastala televizijska serija. To je v bistvu moja skrita želja – no, zdaj ni več skrita (smeh).