Dejanja povedo več od besed

Jernej Smisl, direktor korporativnega svetovanja v agenciji Pristop, pravi, da so meje dostojnega in sprejemljivega zabrisane, dobrodelnost pa je hitro lahko prepoznana kot zloraba v promocijske namene. Organizacijske vrednote so zato tiste, ki določajo ton komuniciranja. »Lastna angažiranost in poziv k ukrepanju je spodbuda k aktivnosti tudi širšega okolja in je kot takšna dobrodošla. Vendar, manj je v tem primeru več, pretiran obseg/pogostost objav pa sproža neželene učinke. Potrebno je biti spoštljiv do žrtev in njihove osebne stiske, jih ne izpostavljati, zlasti ne najranljivejših skupin, kot so denimo otroci in poškodovanci. Humanitarne in sorodne organizacije gredo lahko korak dlje s ciljem aktivacije širše javnosti, vsem drugim pa priporočamo izjemno konzervativnost ali celo nobene komunikacijske aktivnosti,« je povedal za MM.

»Kot vedno v takšnih okoliščinah mora biti komunikacija jasna in točna«

Po besedah Matjaža Klipšteterja iz agencije Taktik, je komuniciranje podjetja odvisno od vloge, v kateri se v času izrednih razmer znajde: »Če podjetje aktivno sodeluje pri ukrepanju ali nudenju pomoči ob nesreči, je pomembno pojasniti, kakšna je vloga podjetja in kako prispeva k reševanju nastalih problemov. Kot vedno v takšnih okoliščinah mora biti komunikacija jasna in točna. Informacije naj bodo zanesljive in po možnosti podprte s strani neodvisnih strokovnjakov. Podjetje naj vsebine redno aktualizira,« svetuje. Prav tako meni, da za podjetja, ki niso aktivno vključena v reševanje nastale situacije, ni zaželeno, da v takšnih okoliščinah zgolj komunicirajo solidarnost in sočutje: »Tovrstna sporočila naj zadržijo zase. Bolje bo, da solidarnost in sočutje izrazijo z nesebično pomočjo v okviru možnosti in to informacijo delijo s sodelavci.«

»Priporočljivo je ubrati konservativen pristop«

Anja Petrovčič, izvršna direktorica v agenciji Propiar, svetuje, naj grajenje prepoznavnosti in krepitev ugleda ne bosta povod za donacije in ostale družbeno odgovorne aktivnosti. »Pomoč podjetij je nepogrešljiva, vendar je pri komuniciranju le-te, z upoštevanjem emocionalnih razsežnosti katastrofe, priporočljivo ubrati konservativen pristop. Eksterno komuniciranje je sprejemljivo, ko morajo podjetja prizadetim prenesti sporočilo, kako lahko koristijo ponujeno pomoč, v nasprotnem primeru pa dobrodelnih dejanj ni treba obešati na veliki zvon. Hvaljenje na družbenih omrežjih in lobiranje za medijske objave, bo v večini primerov prineslo obratni učinek. Če kdaj, zdaj dejanja povedo več od besed,« je prepričana.