Logotip za milijon evrov in to v Sloveniji 

Na kratko: oblikovalka je pred leti sprožila zahtevo za izplačilo avtorskih pravic za prenovo logotipa Mercatorja. Trdi in dokazuje, da je kot članica ekipe Studia Marketing davnega leta 1995 sodelovala ali celo oblikovala logotip. 

Po več letih pravdanja (spor je sprožila leta 2011) se ji obeta več sto tisoč evrov visoka odškodnina. Čeprav je primer zanimiv tudi za MM in si ga velja prebrati, smo tokrat dvignili obrvi predvsem zato, ker je v članku navedeno, da je Mercator leta 1995 za prenovo – pazite, prenovo – logotipa Studiu Marketing plačal 1.048.000 nemških mark.

Kot da bi danes naročnik agenciji za tovrstno oblikovanje plačal dober milijon evrov! 

Številka, o kateri lahko danes agencije samo sanjajo, večina pa toliko denarja ne zasluži v vsem letu. 

Danes bi agencije za takšno delo dobile med 500 in 10.000 evri.

Redki v industriji se še spomnijo časov pred 30 ali 40 leti, ko je bilo denarja v oglaševanju zares veliko, ampak ta primer vseeno ni običajen. 

»Milijon evrov je noro visoka cena za izdelavo logotipa«

Čeprav ni jasno, kaj vse je Studio Marketing naredil za milijon nemških mark, se akterji, ki so v tistem času že delali v slovenskem oglaševanju, strinjajo, da je bilo denarja pred desetletji več.

Andrej Drapal, nekdanji partner v Pristopu, ocenjuje, da je »od zunaj težko ocenjevati, ali je neka cena pretirano nizka ali pretirano visoka, kljub temu pa je mogoče reči, da je milijon evrov za izdelavo logotipa noro visoka cena ne glede na čas in kraj nastanka.« Ob tem še dodaja: »Z veseljem bi prevzel tako nalogo za desetino cene in našel uglednega mednarodnega oblikovalca.«

»Cene komunikacijskih in oblikovalskih storitev so v zadnjih letih zaradi večje konkurence na trgu res v povprečju padle, a še to le za bolj rutinske naloge. Za strateško izstopajoče, ki zahtevajo vrhunske komunikatorje, specialiste z izkušnjami za znamčenje in vrhunske oblikovalske izzive, pa so cene danes primerljive s tedanjimi,« še doda Andrej Drapal.

Kakšna je sploh še cena človeške ustvarjalnosti?

Jure Apih opozarja, da je »v tistih, za nekatere zlatih časih, ko se je že sesuval samoupravni normativizem in se hkrati bohotil laissez-faire zmagovitega kapitalizma, veljalo pravilo, da je vsaka cena, ki jo je kdo pripravljen plačati, prava«. Strinja se, »da so si v tistih divjih časih nekatere profesije znale izboriti zlate cene«. Ob tem pa opozori, da so »nove tehnologije drastično zrelativizirale ceno človeške ustvarjalnosti in navdiha, da o UI niti ne govorimo«.

»Cene so bile včasih vsekakor višje«

Tomaž Žontar iz Europlakata se spominja, da je v tistem času, v času prenove celostne grafične podobe Mercatorja, delal v Studiu Marketing. Ocenjuje, da so bile takrat »cene vsekakor višje, kot so za podobne projekte danes, je pa res, da je bil Studio Marketing prvi na trgu, ki se je projektov oblikovanja ali prenove celostne grafične podobe podjetij loteval celostno in je naročnik kot rezultat dobil zajeten priročnik z vsemi pravili uporabe osnovnega znaka in dovoljenih barvnih in vsebinskih mutacij«.

Cene projekta ne pozna, dopušča pa možnost, da je bila v ceno vključena tudi odškodnina Gregi Košaku, ki je bil znan po tem, da ni bil prav poceni.

»Znak lahko zriše vsak, sposobnih izvesti kompleksen sistem znamčenja pa ni veliko v Sloveniji«

Vital Verlič, soustanovitelj agencije Futura DDB, pa je ocenil, da so cene izdelave celovitih identitetnih sistemov danes enake ali celo višje kot pred desetletji. Primera Mercator sicer ne pozna.

»Odkup materialnih avtorskih pravic je premosorazmeren z eksplotacijo avtorskega dela. Zato lahko podoba vulkanizerja stane nekaj sto evrov, korporacije pa nekaj milijonov. Na končno ceno prenove najbolj vpliva količina aplikacij, strošek zamenjave obstoječih sistemov označevanja in postavitev večkanalne digitalne prezence,« je razložil. 

Dodaja pa tudi, da »žal prevelikokrat znamčenje enačimo z oblikovanjem znaka. Znak lahko zriše vsak, sposobnih izvesti kompleksen sistem znamčenja pa ni veliko v Sloveniji.«