
Oglase je lažje kritizirati kot ustvarjati
»Še danes bi težko rekla, ali si je marketing izbral mene, obratno ali oboje. Sem pa zadovoljna, da sem se odločila ustvarjati oglase in vsebine, ki jih lahko drugi kritizirajo,« piše Julija Somrak, tokratna koluMMnistka.

Julija Somrak
»Ooo, kje ste ekipa?«
»Evo nas,« odvrnem, »nove hlače, frizura … Pa res zanimiv festivalski program, hud DJ!«
»Že že, saj bo fajn. Ampak, a se spomniš leta ____ (vstavi letnico pred 2013), takrat je b’lo pa na glavo.«
Ne, ne spomnim se. Ker se ne morem.
S cehovskimi kolegicami in kolegi se pogosto zapletemo v žlahtne debate in ker je za nami že kar nekaj let modrosti (smo tako stari, da so bile naše prve skupnosti na IRC-u in forumih – SloReggae forever), smo zlahka nostalgični. Mi smo pa res gledali najboljše risanke in najstniške mejnike med seboj delili še po (OMG) žičnatih telefonih. Tovrstne zimzelene debate raztegujemo od otroštva do študentskih časov. In potem me zmanjka.
Z zavidanja vrednim žarom v očeh pripovedujejo o tem, kako so ga biksali na oglaševalskih festivalih (ekipa Magdalene, vas gledam) in prve oglasne oblike snovali v obdobju, ko sem se sama učila za izpit iz umetnosti srednjega veka v Zahodni Evropi. Na tega imam sicer samo lepe spomine in še vedno otipljivo znanje rokopisnih iluminacij.
Iz tistih časov ne delimo stanovskih spominov, saj me je življenje v oglaševanje zapeljalo po nepredvidljivi poti. Študentska leta (več kot 4 in manj kot 7) sem preživela med dvema katedrama Filozofske fakultete, kjer sem v študijski program sociologije kulture in umetnostne zgodovine združila prepričanje, da bom po svojih zmožnostih spreminjala svet na boljše in lepše. Kaj pa drugega. Med skoki na Radio Študent, kjer sem pridobila najbolj dragocene novinarske izkušnje in spoznala ljudi z nadzemeljsko kapaciteto razgledanosti, popoldanskim urejanjem vsebin Kluba Slovenske kinoteke (s sošolko Ano Šturm, ki je danes izvrstna urednica Ekrana), moderiranjem socioloških razprav v Trubarjevi hiši literature in občasno pripravo člankov za druge medije, je bil marketing nekje na seznamu med to ni zame in morda v naslednjem življenju.
»Bi raje kritizirala oglase, kot pa jih ustvarjala.«
Najbrž sem delila povprečen odnos do komunikacijske stroke, ki je odraz nepoznavanja te in nepriznavanje dejstva, da gre za pomemben del ter odraz družbe.
A kot rada rečem, življenje ima svoj smisel za dramaturgijo. Po spletu okoliščin in poznanstev iz filmskega sveta sem pred dvanajstimi leti pristala v agenciji Renderspace – na oddelku za ustvarjanje vsebin v digitalnih medijih. Nisem poznala kratic preza (prezentacija) ali MR (meeting request), je pa na moji desni sedel oblikovalec, po izobrazbi arheolog, in ošabne predstave o »oglaševalski sceni« so se začele sesuvati. In graditi na novo. Že v rojstnem oglaševalskem letu sem sodelovala pri projektih, ki so se nad vsemi pričakovanji spajali z vrednotami. Ekologija, ženske v znanstvenih vedah, potovalne vsebine. Začel je nastajati kupček projektov, na katere sem ponosna tudi pred mlajšo Julijo (tisto ošabno z dredi in prepričanjem, da se svet spreminja na bolje le z demonstracijami, prostovoljstvom in akademskim delovanjem).
V naslednjih letih je marketinški svet moje življenje obogatil ne le s super ekipami na delovnem mestu, ampak tudi s čudovitimi ljudmi in prijateljstvi v prostem času. In me seznanil s svetom kampanj, ki jih zaradi njihovega poguma in pronicljivosti lahko le na glas zavidam. Dal mi je tudi ogromno znanja, zaradi katerega sem lahko konstruktivno kritična do posameznih marketinških praks in oglaševalskih oblik. Omogoča mi, da iz prve vrste spremljam, kako posamezne kampanje spreminjajo svet na bolje. Ozaveščajo o škodljivih družbenih praksah, rušijo stereotipe in nudijo prostor za izražanje stisk. Opazujem, kako lahko smiselno zasnovana kampanja sproži val pozitivnih sprememb in vpliva na družbo na načine, ki jih nisem pričakovala. Ugotovila sem, da marketing ni le prodaja izdelkov, ampak tudi širjenje idej, vrednot in sporočil, ki navdihujejo in motivirajo. Še vedno pa moram znati razviti koncept, ki bo uporabnike prepričal, da je sesalec mojega naročnika najboljši, brez skrbi.
Pred kratkim me je simpatična skupina študentov in študentk na dogodku Društva za marketing Slovenije vprašala, ali bi se danes odločila kaj drugače, izbrala drug študij. Povedala vam bom, kar sem njim – ne bi. Marketinški svet je unikaten ravno zato, ker s svojo širino dopušča, da svoje korenine poženemo sociologinje, arhitekti, psihologinje, pedagogi, dramaturginje … Tu smo se zbirali ljudje, ki bi v kakšni drugi industriji težje sedeli za isto mizo. No, saj v resnici ustvarjamo vsebine, ki so namenjene raznolikim ciljnim skupinam, zato je to skoraj nujno. Dediščina Filozofske fakultete je utrjen zicleder, humanistična širina in polna glava kulturoloških referenc. Zapuščina nemarketinških dejavnosti pa mreža ljudi, zaradi katerih ne izgubim stika z nemarketinškimi realnostmi.
Na omenjenem srečanju DMS sem povedala, da sem glede na svoje mladostniške predstave o tem, kaj bom ali ne bom, ko bom velika, v zadnjem desetletju pojedla ogromno zarečenega kruha. Pa tudi, da v tem zarečenem kruhu z oglaševalskimi drožmi prav res uživam.
Še danes bi težko rekla, ali si je marketing izbral mene, obratno ali oboje. Sem pa zadovoljna, da sem se odločila ustvarjati oglase in vsebine, ki jih lahko drugi kritizirajo.
Kolumna je bila izvorno objavljena v Marketing magazinu januar-februar 2025, #523-524. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.