Na katerem bregu pa ti raje sediš?

UI gor, UI dol! Dve črki, nad katerima smo še pred tremi leti kreativci precej zavijali z očmi, ampak ne zato, ker v tem novem trendu ne bi videli priložnosti, ampak zato, ker se je zdelo, da se čisto vsaka debata na čisto vsakem panelu več kot vsake druge konference začne in konča pri umetni inteligenci.

Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da smo prešli nekaj mentalnih faz, ki so preko zanikanja, odklanjanja in tudi strahu naposled vodile do sprejemanja in ponotranjanja. Raznorazna UI-orodja so postala del našega vsakdana.

Kot predstavnica generacije mlajših milenijcev, ki je kot najstnica na svoji koži občutila preskok iz analognih okolij v digitalna in ki je bila v osnovni šoli priča pametovanju učiteljev, kako kalkulatorja ne bomo imeli vedno pri sebi (hold my beer), sem zelo presenečena nad dejstvom, kako zelo ne morem dojeti, da se je način našega dela v samo treh letih tako močno spremenil.

Prišli smo od tega, ko je ilustrator potreboval več dni, da je skiciral storyboard, ki smo ga pozneje predstavili naročniku, pa do tega, da lahko to s pomočjo nekaj ustreznih promptov naredimo v »reci piši« enem dopoldnevu.

A na podoben način bi lahko opisovali napredek v kreativi pred razvojem računalnikov in po njem. Vsi, ki smo vsaj eno kratko obdobje svojega življenja namenili binganju serije Mad Men, se lahko spomnimo, da je Salvatore key visuale risal na roke. Kaj takšnega je meni dandanes popolnoma nepredstavljivo.

Sprememba v tehnologiji in načinu dela ni nekaj, čemur želim nameniti to kolumno, ker menim, da je bilo o tem povedanega že preveč. Napredek in spremembe pa so nekaj, kar pelje celotno industrijo naprej in se bodo vedno dogajale. Tokrat bi se želela navezati na nekaj, kar mi je padlo v oči pred nekaj tedni. Morda bo kdo rekel, da sem slepa, če tega nisem opazila že prej, ampak dajmo raje reči, da sem bila najverjetneje osredotočena na kaj drugega.

Septembra je OpenAI lansiral prvo večjo kampanjo za njihov najbolj poznani izdelek ChatGPT in kar je najbolj presenetilo oglaševalsko-marketinški svet, na fotografijah in v videih so realni ljudje, realne lokacije in če to še ni dovolj, kampanja je bila v celoti posneta na 35-mm film. O popolni umetniški direkciji, ki je clean in komunicira lep in sinhron preplet med zgodbo vsakdanjih trenutkov naših življenj in občutkom prisotnosti tehnologije, mislim, da mi ni treba izgubljati besed, saj vizuali o kakovosti zares spregovorijo sami zase.

A prav ta kampanja mi je odstrnila pogled skozi neko drugo prizmo in o naši industriji pomagala odkriti novo perspektivo.

Na eni strani imamo projekte, ki hlastajo po čim večjem izkoriščanju orodij, ki jih ponuja umetna inteligenca. Žal pa ne zgolj na prvostopenjskem snovanju, raziskovanju in ideizaciji, ki ji pozneje sledi t. i. pravi human craft, ampak na povsem izvedbeni ravni. Ker je poceni in hitro in če znaš vsaj malo obračati besede, lahko napišeš prompt, ki ti pomaga do good enough rezultatov. So pa žal ti good enough rezultati zelo generični in velikokrat zelo podobni eden drugemu.

Na drugi strani pa imamo projekte, ki so usmerjeni v kakovost in piljenje pristnih človeških spretnosti. Včasih naredijo celo kakšen korak nazaj in za dosego drugačnih rezultatov posežejo po tehnikah, ki smo jih zaradi hitrega tempa svojega dela največkrat prisiljeni pustiti ob strani; ikonografija, narisana s svinčnikom in pozneje digitalizirana, logotip, ki ga je narisal 7-letnik, in fotografije, posnete na film, so samo trije od primerov zanimivih, a časovno in finančno malo bolj potratnih praks, ki pa v naše delo dejansko vpeljejo dodatno iskrico in polnejše končno zadovoljstvo ter vsekakor pristnejšo zgodbo.

Morda se na prvo žogo poseg po močnem človeškem craftu zdi zamuden in zaradi današnjega tempa tudi težje izvedljiv, a bo to v prihodnosti najverjetneje tisto, kar bo ločevalo kakovost od gole štancarije. Apple bi se zagotovo strinjal z mano.

Pravilen preplet novih orodij s spretnostmi, ki so med nami že desetletja (mnoge tudi več), bo tisti, ki bo zviševal raven kakovosti. Hkrati pa bo razkol med eno in drugo stranjo postajal iz leta v leto večji, kar pa bo najverjetneje pomenilo, da se bo tudi komunikacija blagovnih znamk, ki bodo ostale na good enough bregu, sporočala, da so njihovi izdelki in storitve samo good enough.

KoluMMna je bila izvorno objavljena v MM-u januar-februar #535-536.