Kako zdržati pod pritiskom
Zig Ziglar je bil star devet dni, ko je prenehal dihati. Zdravnik je strtega srca njegovo telesce položil nazaj v posteljico. Dojenčka je nato dvignila njegova babica, ga stisnila k sebi in mu začela šepetati v uho.
Aljoša Bagola
Telesce se je zdrznilo in male roke so se čudežno oklenile njenih. Pri petih letih mu je nato umrl oče, dva dni zatem pa še njegova sestra. Da bi pomagal mami samohranilki v času velike ameriške krize, je kot deseti od dvanajstih otrok že pri sedmih letih na ulici prodajal mleko in zelenjavo. Želel je postati letalski pilot, a mu je načrte pri dvajsetih prekrižala ljubezen. Zaljubil se je, se poročil in si ustvaril družino. Postal je prodajalec od vrat do vrat, le da večinoma tako ubobožan, da se je tam, kjer mu je zmanjkalo denarja za bencin, odpravil prodajat po soseski, upajoč, da bo zaslužil za dovolj goriva, da se bo lahko vrnil domov. Ženi je obljubljal, da bo nekoč vse v redu in prav moč njegove pozitivne naravnanosti je bila ključna, da mu je še naprej zaupala. Zato je zaradi izjemnih finančnih in eksistenčnih pritiskov začel tržiti prav to svojo neuničljivo pozitivnost. Postal je eden izmed pionirjev motivacijskega govorništva, ki je goreče zbiral pozitivne zgodbe iz medijev in iz svojih življenjskih izkušenj koval izjemne govore in misli. Njegovo prvo knjigo, ki jo je prodal v dveh milijonih izvodov, je sprva zavrnilo trideset različnih urednikov. Do konca svojega življenja je navduševal ljudi po vsem svetu ter svetoval vrhunskim športnikom, zvezdnikom in ameriškim predsednikom.
Dogodki, do kod nam godi
Vsi smo samo ljudje. Ljudje, ki delamo napake. Ljudje, ki se motimo. Ljudje, ki se trudimo z življenjem, polnim pritiskov. Dogodki nas pri tem ne zaznamujejo samo do kod nam godi, ampak nas lahko pretresejo v globino naše biti. Na nas pa je, da se poberemo. Vedno lahko namreč izberemo, da se poberemo ali da obležimo. To, da obležimo, lahko ublažimo z marsičem – s prikladno vlogo žrtve, z različnimi narkotičnimi, prehranskimi, digitalnimi in farmacevtskimi ublažitvami, ali pa zgolj s priučenim prepričanjem, da pač ne zmoremo. Če kaj, potem Ziglarjeva zgodba dokazuje, da zmoremo premagati marsikaj. Obležimo in predamo se samo, če ne znamo in zmoremo premagati sebe. Poglejmo nekaj korakov, kako na pritisk pogledati drugače:
-
Pritisk je privilegij. Običajno se pritiskom izogibamo v širokem loku. Pritiski prinašajo stalni stres, spodnašajo udobje in zahtevajo odrekanje. Naše »drekanje« čez pritisk je torej razumljivo. A kot trdi Doc Rivers, priznani in s šampionskim prstanom ovenčani trener v ameriški košarkarski ligi NBA, je pritisk privilegij. Čeprav neprijeten, je pritisk dokaz, da si si v življenju nekaj prigaral in upravičeno prispel do točke, kjer lahko sebi in drugim pokažeš, iz česa si narejen. Če se torej priučimo na pritisk gledati, kot da je privilegij, potem smo legije strahov, ki nas nezavedno oblegajo, končno zmožni prepoznati in premagati eno za drugo. Legla skrbi, ki nas pestijo, zmoremo z zaupanjem vase in s pomočjo pravih ljudi okoli sebe pokoriti resničnemu uspehu. Pritisk namreč ne stika za našo bolečino, ampak za našo veličino.
-
Priučena nemoč. Kot pravi Ali Campbell, strokovnjak za nevrolingvistično programiranje, je velika večina naših strahov priučenih. Svoje življenjske nemoči in ujetosti se zato lahko tudi »odučimo«. Čeprav se nam zdi, da so nas kakšne izkušnje nepovratno spremenile, moramo vedeti, da lahko svoje možgane vedno reprogramiramo na bolje.
-
Kastrirajmo katastrofiranje. V nezavednem oviranju svojega uspeha radi pretiravamo v odkritem pričakovanju slabega. Če smo trdno odločeni, da bo nekaj šlo narobe, hote ali nehote poskrbimo, da se bo to tudi zgodilo. S katastrofiranjem svoje možnosti za srečo kastriramo tako, da slabemu izidu vsakič damo prednost pred za nas ugodnejšim. Če razumemo, da naši možgani zaradi preživetvenih programov pretirano stikajo za slabimi informacijami, potem lahko odvečen pritisk omilimo s praktičnimi stvarmi, ki zagotovo zaležejo – s pravilnim dihanjem, pokončno držo in – četudi kdaj na silo – nasmehom na obrazu. Naše mišice bodo sčasoma možgane prepričale, da jim docela verjamejo.
-
Razumimo svoje meje in jih spoštujmo. Včasih sem pritiske naravnost oboževal. Delali so me živega in me, vsaj po mojem mnenju, ravno prav izzivali. A mladostna zagnanost in energija počasi pojenjata in zamenjati ju mora razumevanje, da nismo neuničljivi in da smo dovolj vredni tudi brez nenehnega dokazovanja. Našo pridnost v tej ali oni preobleki mora zamenjati postavljanje meja drugim in spoštovanje meja svojih zmogljivosti. Če pozabimo nase, drugim ne bo mar. Če pozabimo na danes, naš jutri ne šteje.
Kolumna je bila izvorno objavljena v 473. številki Marketing magazina