bagola
Kolumne

Kako delati na sebi

Princ William si je v nedavnem dokumentarcu, ki je nastal v koprodukciji z britansko nacionalno televizijo BBC, prizadeval izpostaviti, kako moški v Veliki Britaniji svoje duševno zdravje ogrožajo tako, da o njem ne spregovorijo.

Raje se delajo močne in si niti za hip ne dovolijo običajne človeške ranljivosti. Iz uvidevnosti do svojih partnerk (ali partnerjev) jim ne zaupajo svojih težav in zmotno sklepajo, da bodo – če bodo svojo bolečino podelili – pred družino izpadli šibki in za slab vzor otrokom.

Brez tlake na jeziku

Bolezen je, ko vse prileze ven. Zato imejmo v planu vse spraviti na plano. To ne pomeni, da načrtno stremimo k bolezni in vztrajamo v njej, pač pa da se vsega razkrajajočega nekje globoko v duši znebimo pravočasno. Zakaj bi jo pred izpolnjenim življenjem vsakič pobrisali, če pa lahko za začetek v sebi pobrišemo prah in ugotovimo, česa nas je sploh strah.
Kot to psi naredijo s kostmi, smo tudi mi vse, kar nas je prizadelo, zakopali. Mislimo, da smo se travmi tako odrekli, a smo vse vzroke za svojo bolečino zgolj položili v stalno hrambo, kjer trohnijo in nam kislijo življenje. Ko smo tlačani svoje potlačenosti, se ne počutimo dobro. Tlaka je naporna in stalna, oddih je zgolj naše jamranje čez jarem. Čeprav zremo v svojo čustveno nesnago, ne spregovorimo in ničesar ne ukrenemo. Namesto da bi bili brez dlake na jeziku, se še naprej predajamo psihološki tlaki. Če želimo biti pri koritu sreče, ne pozabimo, da v tem primeru ne sme ostati nič prikrito. Zato:

1. Raziščimo skrajne meje svoje bolečine. Svojo bolečino prepoznajmo kot posledico globoko zakopanih vzrokov, pred katerimi si zatiskamo oči. Lahko je bil to očitajoči oči, mati, ki rada mlati, nasilnež, ki nas je imel za utež, kdo slinast od sle, sodelavec, ki je vedno zmogel več, razkrečen razkazovalec, razkačen policist, spogledljiva žena, hladen mož, psiček, ki smo ga hoteli in nikoli smeli imeti ... A ker jamrajoči ne zmore prepoznati jarma, se ne spusti v svoje jame in ne razišče skrajnih meja svoje bolečine. Tam tičijo vzroki.

2. Tisti, ki dela na sebi, ni sebičen. Ko smo poškodovani, je pravilno, da se umaknemo vase. Takrat seveda nismo priljudni, zabavni in očarljivi. A edina resnica je ta, da si s tem, da se pogreznemo vase, poveznemo zaščitno čelado na glavo in si okrevanje trdo prigaramo, na dolgi rok ravno najmanj sebično kot lahko. Le tako, da si pomagamo, bomo pomagali tudi drugim. S prizanesljivostjo s svojimi težavami lahko ljudi okoli sebe kratkoročno razbremenimo, a na dolgi rok jim bomo prinesli le bridkost, kaos in pogubo. Irski izrek pravi, da so potočene solze nemalokrat bridke, a nikoli tako zelo kot tiste, ki jih nismo potočili. Zato ne potlačujmo.

3. Uvidevnost ni prizanesljivost. Uvidevnost ni najprimernejša beseda za označevanje prizanesljivosti in dojemljivosti za potrebe in želje drugega. Saj če smo resnično uvidevni, je edini naš uvid to, da razumemo potrebo, da se svoji bolečini posvetimo za vsako ceno. Resnična cena za ignoranco je previsoka: duševne bolezni, razpad zakonov in družin, poslovna škoda zaradi izgorelosti, nižanje stopnje kolektivnega zadovoljstva.

4. Pazimo na skrajnosti. Ne moremo živeti zgolj v smrtnem strahu ali pa notranje mrtvi. Preklapljanje med takšnimi skrajnostmi nam krajino življenja zmaliči, zato moramo pridobiti znanje in moč za zavzemanje zlate sredine. Pri tem pa moramo seveda paziti, da življenje ne odbrzi mimo nas, medtem ko mi z »vaservago« v roki od njega zahtevamo stalno in popolno ravnovesje. Slednje ni mogoče več kot le za kratek trenutek, ki nas izpolni in opogumi. Zveličanje in razsvetljenje so v resnici le tisti drobni in redki fragmenti, ko se zdi, da življenje v ujetosti med njegova silna nasprotja v celoti razumemo in ga sprejemamo takšno, kot je.

5. Zaupajmo, kaj nas daje in nato zaupajmo življenju. Naše misli stalno klopočejo, saj so naši možgani kot da oblikovani za premlevanje, reševanje težav in predvsem za povzročanje novih. Klopotec v vetru pač ne more nič drugega, kot da se vrti. Ko nas vrtinči veter sprememb, o svoji zagati, ujetosti ali možnostih nenehno (in pretežno katastrofično) razmišljamo. Ne znamo jim priti do dna. Zato obupavamo, in ko nas obotavljanje in ohromljenost zaradi strahu pred zapuščanjem območja udobja skoraj spet staneta tega, da se v življenju premaknemo naprej, nam to pošlje svoje sporočilo. Če smo dovolj pozorni, nas ta prišepet v trenutku razreši cepetanja na mestu ali šepanja po poti nekoga drugega. Napredujemo le s predanim delom na sebi.      

Intervju

ŽZZ
25. 03. 2024

Rubrika Življenje z znaMMkami je ena najbolj branih v MM-u, zato jo objavljamo tudi na…

mancakrnel
23. 03. 2024

Umetna vs. človeška inteligenca, to je zdaj (najbolj pereče) vprašanje. Tudi o tem smo se…

Umetna inteligenca ni tako zelo nov pojav. Generične vsebine, generični oglasi, generični ljudje, generično pisanje – to morda najtežje prenašam –,…

Rašula
23. 03. 2024

Z dr. Jeleno Rašula, strokovnjakinjo za digitalni marketing, ki je pred dobrim letom…

»Bati se umetne inteligence je zame tako, kot bi se pred leti bala digitalnega marketinga, ker transparentno pokaže rezultat vseh kampanj in oceni…

Naši avtorji