»Zdravo, sem Alenka in sem pripovedovalka zgodb.«

Jeseni je izdala svojo drugo knjigo z naslovom Druga žena, ki je bila med bralci odlično sprejeta in že v kratkem lahko pričakujemo njen ponatis. »Ponosna in vesela sem, da je zanimanje za knjigo tako veliko. Čudovito je, da se knjiga tako dobro prodaja, saj je to znak, da je res našla pot do src bralcev,« je zadovoljna.  

»Zdravo, sem Alenka in sem pripovedovalka zgodb.« Zgodbe opredeljujejo moje življenje. Na televiziji sem svoje prispevke gradila na zgodbah, v marketinški agenciji svoje delo opravljam s pomočjo zgodb in moja zgodba je tista, ki je prinesla tako velik uspeh moji knjigi Druga žena. Že kot majhna deklica sem naraje poslušala zgodbe, hitro sem začela spraševati ljudi o njihovem življenju in ta radovednost me drži še danes. Ljudje imajo nore zgodbe. Izjemne! Le vprašati jih moraš. Običajno me pustijo odprtih ust. Kaj vse ljudje nosimo s seboj! Od presunljivih do čudovito lepih zgodb. Samo vprašati je treba ...

Seveda. Oboje. (smeh) Pišem, odkar pomnim. V osnovni šoli sem začela pisati za šolski časopis, učiteljica slovenščine me je pri tem zelo spodbujala. V petem razredu osnovne šole sem napisala spis o tem, da bom novinarka. »Gobčna in frfotava,« sem zapisala.

Kmalu sem pisala vsak dan, med drugim tudi dnevnike. Zajetnih osem zvezkov dnevnikov sem napisala v času najstništva, polnih bolečin in solza. Solza za fanti, seveda. (smeh) V osmem razredu sem, namesto tistih sošolcev, ki jim pisanje ni šlo najbolje, napisala dvajset spisov, ki smo jih poslali na nagradni natečaj in dobili nagrado Jugoslovanskih železnic in šli na izlet v Pulo z vlakom.

Pisanje je postalo del tega, kar sem. Sodelovala sem na številnih literarnih natečajih, brala svoja dela na prireditvah in pomagala prijateljem pri pisanju. V gimnaziji v Brežicah sem imela veliko srečo, saj je bila moja razredničarka učiteljica slovenščine, ki je zelo spodbujala moje pisanje. Verjela je v to, da bom nekoč pisateljica. Ko sem izdala prvo knjigo z naslovom Čez mavrico, je prišla na predstavitev in me močno objela. Že pri 18. letih sem začela pisati za lokalni časopis, za katerega sem pozneje pisala kolumne. Pisateljska pot se je kar tlakovala. Pozneje sem postala kolumnistka treh slovenskih revij, pisati sem začela tudi na svoji spletni strani alenka.si.

Žilica za pisanje mi je prišla prav v televizijskem novinarstvu in danes v marketingu. Obožujem besede. Še zanimivost: ko sem bila v prvem letniku gimnazije, je bil moj bodoči prvi mož v četrtem. Njegovemu razredu je moja razredničarka, ki je učila tudi njih, na glas prebrala moj spis. To si je Blaž – moj bivši, zapomnil in po šolskih hodnikih opazoval, katera sem. (smeh)

Prva knjiga je zbirka kolumen, ki sem jih pisala za Posavski Obzornik, posavski lokalni časopis, ki izhaja v Krškem. Nekaj let sem pisala kolumne v svoj domači kraj, ki so se imenovale: »Iz Ljubljane skozi krške oči«. Urednik je predlagal, da jih izdamo v knjigi in tako sem dobila svojo prvo knjigo Čez mavrico, ki je bila zelo dobro sprejeta med bralci, žal pa ni bila dobro oglaševana. Tako je ostala znana bolj v mojih koncih, medtem ko se je na primer v knjigarnah ni dalo dobiti. Manca Košir je napisala recenzijo knjige in zapisala, da je to »majhna knjiga z velikih smislom«. Že takrat sem pisala odkrito in razgaljeno, ne sicer na takšen način, kot je napisana druga knjiga, a vendar. Z mojim pisanjem so se bralci zlahka poistovetili in mi na vsakem koraku dali vedeti, da jim moje pisanje prinaša podporo in upanje. To se mi je zdelo najlepše. Zdaj je mogoče mojo prvo knjigo kupiti skupaj z drugo in vesela sem, da imam tako dobre odzive na obe.

Moj mož Kamenko, ki prav tako odlično piše, me je k pisanju spodbujal vse, odkar sva skupaj. Čutila sem, da bom znova pisala in čakala na navdih. (smeh) Ko sem nekega popoldneva preoblačila posteljnino, je prišel Kamenko mimo in sem mu rekla: »Ej, knjigo bom napisala o tem, kako je biti druga žena.« »Končno,« je rekel. (smeh)

Ker je bil tudi sam sredi pisanja svoje tretje knjige, sva vzela nekaj dni dopusta in šla na morje. Odločila sva se, da bova pridno pisala. Imela sva čudovito sobo s pogledom na morje in vsak dan po zajtrku začela s pisanjem. V petih dneh sem postavila ogrodje knjige in napisala prvih nekaj poglavij. Kar lilo je iz mene. Sploh prvi del o ločitvi se je kar »sam« napisal. Temu botruje dejstvo, da sem imela ta del življenja premišljen in postavljen v glavi. Zato je šel zlahka z jezika.

Veliko nas je drugih žen in s seboj nosimo podobno usodo. Zdelo se mi, da jo moram ubesediti. In očitno sem imela prav. Odzivi so namreč neverjetni. Zadela sem pravo temo, o kateri se premalo govori, predvsem pa se premalo govori o vseh bolečinah in strahovih, ki jih prinese ločitev. Pa ne samo to. Ne govori se veliko o tem, kaj pomeni, ko združuješ dve družini in kaj vse to potegne za seboj.

V knjigi pišem o svojih občutkih, o svojem počutju, o svojih čustvih in nikogar ne obsojam, ne govorim v imenu drugih. Samo o sebi. To se mi je zdelo zelo pomembno. Pišem o tem, kako je bilo meni. Ker pa sem si želela, da bi bilo vse prav in pošteno, je knjigo preden je šla v tisk, prebral moj bivši mož, pa tudi moja odvetnica Nataša Pirc Musar, da smo se res prepričali, da ne kršim kakršnih koli pravic.

Je nekaj delov knjige, o katerih sem se spraševala, ali naj jih objavim ali ne. S svojim pisanjem nisem želela nikogar prizadeti. Skozi ta poglavja sem šla izjemno skrbno, vsako besedo stokrat prebrala, da ne bi nanesla bolečine. Knjiga je napisana razgaljeno, odkrito in brez olepševanj, takšna sem tudi jaz in mislim, da je to tisto, kar bralce pritegne. Ker je knjiga ganljiva in iskrena, je v tem podivjanem svetu lepo sprejeta. Nudi upanje, podporo in daje vero v ljubezen.

Ne, samo napisala sem svojo zgodbo. Nisem razmišljala o razbijanju tabujev. Napisala sem to, kar se mi je zgodilo. Na začetku fakultete sem imela hude napade panike. Da bi jih omilila, sem poiskala pomoč terapevta. Meni se je to zdelo najboljše, kar lahko naredim in je tudi bilo. Imela sem 20 let, bila sem v neznanem okolju in stopila sem na svojo pot odraslosti tudi tako, da sem poiskala pomoč. S pomočjo sem bila zadovoljna, zato sem zlahka pomoč poiskala tudi pri težavah v zakonu. Še dobro, da sem, saj sva se z nekdanjim možem tako lepo razšla. Terapevtka nama je pomagala, da sva ozavestila vse, kar naju je težilo, da sva si povedala stvari, ki so naju bolele, in da sva našla pot k mirni in prijazni ločitvi.

Nedvomno. Ljudje začutijo iskrenost. Enako je s televizijo. Gledalci začutijo pristnost voditelja. Tega ne moreš skriti. Bralke mi pišejo, da sem jim vrnila vero v ljubezen, da so se počutile povezane z menoj, da so šle skozi podobne situacije, da doživljajo isto. Od izida knjige ob večerih prebiram odzive, ki mi jih bralke, pa tudi bralci, pišejo. Vsakemu odgovorim, saj se mi zdi izjemno, da smo tako povezani med seboj. Prejemam naravnost osupljive misli in besede in vesela sem, da je tako. Upala sem, da bo.

Ena od mojih bralk mi je napisala, da je moja knjiga »spomenik ljubezni«, kar se mi zdi posebej lepo. Eden od lepših komentarjev je tudi ta, ki ga je napisala moja bralka: "Neprecenljiva čustvena knjiga o ljubezni in strahovih. Kapo dol glavnima v tej knjigi in življenju, da znata imeti rada »moje in tvoje«, da plujejo stabilno po morju življenja. To je res ljubezen, Alenka pa druga žena med prvimi." Lahko si samo mislite, kako me takšni komentarji osrečujejo.

Vedela sem, da jo bo izdal moj mož Kamenko, ki je v samozaložbi izdal svoji dve knjigi, kar se je izkazalo za zelo dobro. Za seboj imava namreč svojo marketniško agencijo, kar pomeni, da imava vso podporo pri oglaševanju in podpori knjigi, saj se s tem ukvarjamo. Res je, da sem knjigo napisala, a da sem jo izdala, gre zahvala vsej ekipi, ki je moji knjigi pomagala v svet. Tako imam »cel paket«, ki je potreben, da knjiga pride do bralcev. Zaradi povpraševanja bralcev po moji knjigi so se nam oglasile knjigarne, s katerimi smo se dogovorili za prodajo moje knjige tudi pri njih. Tako jo lahko najdete v vseh dobrih knjigarnah.

Res je. Vsak korak je skrbno načrtovan. Nič ne pomaga, če spišeš odlično knjigo, o kateri pa javnost nič ne ve. Kamenko je izjemno dober v svojem poslu, razume ga do obisti in se venomer tudi izobražuje na tem področju. Dobro pozna trg in razmere na njem, pa tudi marketniška orodja, s katerimi si pomagamo pri predstaviti moje knjige. Poleg Kamenka sta tu še Anja Pušavec in Sanja Macur, vsaka je mojstrica na svojem področju. Anja je strokovnjakinja za digitalna omrežja, Sanja pa mojstrica ubesedovanja sporočil za medije in komunikacije z mediji in javnostjo. Tako imam vse pokrito in ker smo majhni, se lahko hitro obrnemo in prilagodimo razmeram. In prav zato, ker smo majhni, smo ostali osebni in hitri, kar pomeni, da vsakdo, ki želi, dobi moj podpis ali posvetilo, da ustrežemo željam kupcev, poskrbimo, da pridejo knjige pravi čas, odgovarjamo na e-pošto, sporočila ... Zelo usklajeni smo in zavedamo se, da imamo v rokah dober izdelek. Zato si ga želimo pripeljati do bralcev.

S promocijo knjige smo najbolj prisotni na družbenih omrežjih. Preden sem s knjigo prišla v medije in med ljudi, smo s pomočjo Facebooka prodali izjemno število knjig v prednaročilu. Moje sledilke so v večini ženske, ki so me spremljale že pri Viziti. Moje stare znanke so in zelo lep odnos imamo. Spremljajo moje pisanje, moje življenje. Tako so nestrpno pričakovale mojo knjigo. Sem pa zelo počaščena, da sem se pojavila v toliko medijih. Mojim nekdanjim kolegom se zato zahvaljujem za podporo, vidi se, da me dobro poznate in da veste, kako pomembna je tema, ki sem jo v knjigi odprla. Ta namreč ponuja celo vrsto identifikacij, zaslombo in vedenje, da nobena ženska, ki gre čez ločitev, ni sama.

Oh, to je najlepši del predstavitve knjige. Ko se srečam z bralci, zelo hitro najdemo stik in se resnično odkrito pogovarjamo o ločitvah, strahovih, novi ljubezni in vseh izzivih, ki jih prinaša nov odnos. Moje bralke so izjemne ženske, zlahka govorijo o sebi, o tem, kaj se jim je zgodilo, in ko končam s predstavitvijo, se še dolgo pogovarjamo. Zaradi zaščitnih ukrepov so zdaj predstavitve malo drugačne, a zato besede niso nič manj iskrene. Rada imam svoje bralce, postavljeni so in vedo, kaj prinaša življenje in se ne čudijo moji iskrenosti. Vedo, da v določenih letih nimaš več kaj izgubiti. Da greš lahko z dvignjeno glavo skozi življenje in da si lahko ponosen na vse, kar si prestal.

Mogoče res. Midva sva to naredila prvič in bova gotovo še kdaj. Čas, ki sva si ga vzela za pisanje, je bil naravnost podarjen. Ne samo, da sva veliko napisala, tudi midva sva imela čas zase, da sva se pogovarjala, se lupčkala (smeh) in bila skupaj. Teh petih dni se spominjava z veliko ljubezni. Bil je to čas pred karanteno, ko se je sicer že vedelo, da bo virus prišel tudi k nam, a je bilo vse še v povojih, nikoli si ne bi mislila, da se nam bo zgodilo, kar se je ... Morda prav zaradi tega tako romantično gledam na te dni, ko sva bila skupaj brezskrbno.

O, hvala, če mislite tako, se mi zdi, da imate prav. Na predstavitvi v Ljutomeru nama je voditeljica dogodka rekla, da sva edini zakonski par v Sloveniji, kjer sva oba pisatelja. Nisva šla preverjat, če je to res, zna pa biti, da je. To nama godi, predvsem pa nama godi, da lahko delava, kar imava rada in kar dobro počneva. Kamenko je izjemen pisec, njegov humorni slog je prava redkost. Kamenko se šali, da bralci pri njegovih knjigah jočejo od smeha, pri meni jočejo od bolečin. (smeh) No, tudi pri meni se smejejo. Ker je življenje skupek vsega.

Mislim, da bo to slovo bolelo za vedno. Način, na katerega sem odšla s Pop TV in dejstvo, da si tega nisem želela, je nekaj, česar ne preboliš. Televizija je bila moja velika ljubezen, vedno sem si želela biti televizijska novinarka. Še nekaj let po odhodu s televizije nisem bila pripravljena prisluhniti ponudbam drugih televizijskih hiš. Šele zdaj čutim, da bi znova lahko sedla pred kamere. A v tej smeri nisem še nič naredila. Menim pa, da sem zdaj ravno prav stara, ravno prav izkušena in da imam ravno prav povedati gledalcem. (smeh)

Najraje vodim dogodke, tu ohranjam stik z občinstvom in to je nekaj, kar mi je zelo naravno. Prav tako sem dobra v pisanju in skrbi za naročnika. Največji izziv mi je voditi finance. (smeh) Nisem ravno človek matematike, tako vedno prosim Kamenka, da mi pomaga voditi stroške v excellu. (smeh)

To mi je res najlepše! Tako rada stopim na oder pred ljudi. Takrat res čutim, kako rada to počnem. Na vsako vodenje se dobro pripravim, tako je potem veliko možnosti za improvizacijo, ki jo imam rada. Zelo rada se pošalim in to ima občinstvo res rado.

To leto je zame sladko-grenko. Sladko, ker sem izdala tako uspešno knjigo, grenko, ker smo ujeti s koronavirusom. Moram reči, da sem še najlažje prenašala karanteno, saj smo bili z vso družino na Rakitni, kjer imamo hišo ob gozdu, kar pomeni, da smo bili lahko zunaj ves čas. Mali dve sta tekali naokoli po gozdu, midva s Kamenkom sva se sprehajala. Če ne bi okoli nas krožil nevaren virus, bi bil to čudovit čas. Vsak dan, vsak teden, vsak mesec je v znamenju koronavirusa, ki je dodobra posegel tudi na področje našega dela, zato iščemo priložnosti v okviru možnosti, ki so ostale. Med drugim se namreč v naši agenciji Adrema ukvarjamo z organizacijo dogodkov in prav na tem področju se je vse spremenilo. A se ne damo. Kreativnih idej nam ne manjka in energije tudi ne.

Članek je bil objavljen v jesenski prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko na svoj računalnik ali telefon prenesete tukaj.