Strastna reševalka komunikacijskih enačb

Kraskova se je po dolgih letih, preživetih v korporativnem svetu, podala na samostojno pot, na kateri se posveča predvsem strateškemu internemu komuniciranju in transformaciji organizacijskih kultur.

Srečali sva se v predbožičnem času in hitro prebili led, saj obe obožujeva božič, praznične lučke in decembrsko vzdušje. Že po nekaj minutah pogovora mi je bilo jasno, da je izjemno zgovorna, polna navdiha in prepričanj, ki jih oblikujejo njene bogate izkušnje v svetu komunikacij in svetovanja. Hitro so me prevzeli njeno znanje, energija in toplina, očitno pa tudi njo moja, saj sva se v dvournem intervju zelo povezali – tako osebno kot tudi profesionalno.  

Katja Krasko Štebljaj je samostojna svetovalka za strateško interno komuniciranje in transformacijo organizacijskih kultur. Vodstvom in kolektivom pomaga pri oblikovanju bolj zdravih, vključujočih delovnih okolij ter učinkovitejšega, strateškega komuniciranja. Kot programska vodja nove šole za napredne odnose z javnostmi PR Lab in predavateljica na Londonski šoli za odnose z javnostmi (LSPR) izobražuje nove generacije komunikatorjev. Poleg tega mentorira mlade talente, sooblikuje številne strokovne dogodke in sodeluje v programskih svetih konferenc za odnose z javnostmi.  

V pogovoru je razkrila svoje poglede na prihodnost internega komuniciranja, komunikacijske izzive digitalne transformacije organizacij in pomen odnosov na delovnem mestu, dotaknili pa sva se tudi toksičnosti delovnih organizacij pri nas in po svetu. A ob vseh teh zanimivih naborih znanj in razmišljanj mi je še posebej ostalo v spominu njeno prepričanje, da se lahko udejanjimo šele skozi odnose in da je za razumevanje vseh vrst odnosov, v katere stopamo skozi življenje, najsi bo to kot prijatelji, partnerji ali službeni kolegi, možno šele, ko dodobra spoznamo sami sebe.  

Več kot dvajset let, drži. Pravzaprav je to vprašanje odlična priložnost, da natančno izračunam, koliko let sem v tej industriji. Rojena sem leta 1975, pri 23-ih letih sem na Fakulteti za družbene vede diplomirala in se takoj podala na karierno pot urednice. To pomeni, da sem v komunikacijskih vodah že 26 let. Že v moji prvi redni službi sem urednikovala, kar je precej nenavadno.

Navtični reviji Val navtika. Že med študijem sem se kalila kot novinarka Vala 202, pokrivala sem gorniške tematike in se tam ogromno naučila. Tam sem dobro spoznala, kako delujejo mediji. Na delo sem prihajala ob petih zjutraj, okoli šeste zjutraj je prišla lektorica, potem smo oddajo posneli; skratka, prava stara medijska šola! V resnici sem se z idejo o novinarstvu in urednikovanju poigravala že od majhnega, saj je bil moj oče novinar in fotograf, sama pa sem že kot otrok nenehno pisala različna besedila. Kot študentka sem delala tudi kot predstavnica za odnose z javnostmi Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU), tako da sem se v bistvu že takrat začela kaliti tudi v smeri odnosov z javnostmi. Da sem postala urednica revije, pa se je zgodilo po zares  

»hecnem« slučaju. Po zaključku študija, ko sem še tekmovalno jadrala, sem se odločila, da grem objadrat svet ali pa vsaj del sveta, in tako sem se priključila jadralski odpravi, ki je obšla Gibraltar, Afriko in seveda nadaljevala preko Atlantika. Ko smo se z odpravo ustavili na Kanarskih otokih, me je nekega dne v marini ustavil zelo priznan jadralec s Hrvaške in me nagovoril, da želi govoriti z menoj, ker bi me preko njega k sodelovanju rad povabil urednik navtične revije Val navtika. Službo sem seveda sredi Atlantika zavrnila, saj sem mladostniško sanjarila, da si želim le morja in vetra ter neomejeno dni dopusta (smeh). 

Seveda. Po jadranju na Atlantiku sem ugotovila, da potrebujem službo in da si želim biti urednica tega medija. Zelo hitro sem začela delati kot urednica. V tistem času sem tudi vodila edino žensko slovensko jadralsko posadko, regatirala z njimi, pisala in objavljala pa sem tudi reportaže s potapljaških taborov, zato smo hitro ugotovili, da smo zelo kompatibilni. Nato sem ostala na uredništvu Val navtike več kot pet let. 

Da. Bila sem tudi dnevna urednica, urednica prilog in pozneje še urednica korporativnih revij pri časniku Finance. Tudi to delo mi je zelo pomagalo, da sem pilila svoje komunikacijske veščine. Vzdušje v uredništvu je bilo takrat res fantastično. Še dandanes imam prijateljico iz tistega kroga. V sklopu internega komuniciranja sem urednikovala tudi interni časopis uredništva časnika Finance. Seveda mi je bila narava dela všeč, a to delo je bilo specifično, saj smo delali vikende in večere. Takrat še nisem imela otrok, a vedela sem, da si ne želim takšnega življenja, ko bom imela družino. Na Financah sem prav tako spoznala bodočega moža Urbana, takrat fotografa in urednika fotografije. Skupaj plujeva že več kot 18 let po razburkanih in mirnih vodah življenja. 

Haha, res je. S Financ sem šla v piarovske vode, natančneje v piarovsko agencijo Imelda Ogilvy, kjer sem bila vodja PR-projektov. Tam smo počeli res velike zadeve; naši projekti so bili zelo odmevni. Spomnim se, da smo v Slovenijo prvič pripeljali Apple in sem nato zanje vodila odnose z javnostmi za naše tržišče. Delo s tako veliko tehnološko korporacijo je bilo posebne vrste šola. Reševali smo veliko kriznih komunikacijskih primerov, skrbeli za interno komuniciranje mnogih podjetij. Če verjamete ali ne, v agenciji smo se tako lepo ujeli, da smo še danes v stiku, saj smo vsi ostali v komunikacijskih vodah.  

Pozneje sem šla v podjetje Medis, v farmacevtsko industrijo, in še vedno delovala na področju odnosov z javnostmi in korporativnih publikacij. Zatem sem se zaposlila na Elesu, takrat sistemskem operaterju elektroenergetskega omrežja Republike Slovenije, kjer sem preživela skoraj trinajst let. Sprva sem vodila Elesovo službo za odnose z javnostmi, vzpostavila korporativno komuniciranje praktično z ničle, zadnjih sedem let pa sem skrbela za interno komuniciranje. V spomin iz tistih časov se mi takoj pripelje vodenje kriznega komuniciranja na državni ravni ob žledolomu v Sloveniji, orali pa smo tudi ledino komuniciranja z lokalnimi skupnostmi, predvsem na področju gradnje najdaljšega slovenskega daljnovoda, ki je povezal Slovenijo in Madžarsko.  

Od začetka leta 2024. To je zelo sveže (smeh). Ko greš na samostojno pot, se ti življenje diametralno spremeni. Komunikacijske projekte moraš pridobiti sam in ti jih ne odredi tvoj nadrejeni kot nalogo za izvedbo. Veliko gradiš na zaupanju in odnosih s svojimi naročniki. S ponudbami je prav tako veliko dela. Spremeni se ti življenjski ritem. Če je tvoje življenje želežniška postaja, je kdaj promet zelo, zelo gost, celo pregost, vmes pa pridejo tudi kakšni dnevi brez prometa in skozi napake sem se naučila, da je takrat modro počivati. Mnogo težje je na samostojni poti skrbeti za ravnovesje med delom in zasebnim življenjem in dodobra moraš paziti, da te ta komunikacijska strast ne posrka pregloboko. Veliko dela gre tudi za grajenje osebne blagovne znamke, kar vključuje pisanje strokovnih člankov za lastne komunikacijske kanale, strokovna predavanja ipd. Najlepši del zame je tisti, ki ga na samostojni svetovalni poti namenjam strokovnim izobraževanjem in dejansko tonam prebranih strokovnih knjig. Z leti postajam pravi komunikacijski teoretik, čemur sem se v mladosti prav izogibala. Ukvarjam se s svetovanjem na področju korporativnega in internega komuniciranja, kar od mene zahteva reinventiranje na dnevni ravni. Delam tudi nekaj projektov, ki so vezani na izdajo korporativnih revij, izvajam pa tudi veliko delavnic s področja komuniciranja z različnimi tipi ljudi na delovnih mestih in reševanja konfliktov na delovnem mestu, podjetjem pa pomagam tudi nasnuti komunikacijske strategije. V delovnih organizacijah vpostavljam tudi tako pomemben most med odnosi z javnostmi in kadrovskim menedžmentom (HR), ki sta prepogosto obravnavana kot ločeni funkciji znotraj delovnih organizacij. Vendar pa je njuno prepletanje ključno za oblikovanje uspešne in želene organizacijske kulture. 

Na koncu to res ni bil več svet zame, zato sem tudi stopila na samostojno pot. Komunikator ne more sedeti v pisarni, se štempljati na minuto in delati na minuto, ker to ubija ustvarjalnost. Komunikator je nekdo, ki mora spremljati svetovne trende, obiskovati galerije, mora med ljudi, se pogovarjati, mora poslušati, se učiti, zato da bo ustvarjal učinkovite komunikacijske zgodbe. Ko zaključiš z eno zgodbo, je zelo pomembno, da se na tem mejniku ustaviš, se ozreš vase, tudi kaj odžaluješ in si vzameš čas za premislek, kdo si, kaj so tvoje vrednote, tvoj kompas, zakaj si sploh na svetu .… Takrat se na novo definiraš.

Zdaj pa sva pri moji strasti, kaj sploh je interno komuniciranje, ker ga resnično obožujem. Interno komuniciranje je vodnik skozi organizacijske spremembe, daje novosti v kontekst, kaže pravo smer. Strateško pripravljeno zmanjšuje negotovosti, zmanjša upor do sprememb, medtem ko omogoča sodelovanje zaposlenih, deli razumevanje in skupno zavzetost. Strateško interno komuniciranje je nujno potrebno za sinhronizacijo različnih delov zelo hiperkompleksnih organizacij in družbe. Interno komuniciranje je, če poiščem prispodobo, hrbtenica vsake organizacije, velike ali male. Združuje ljudi pod isto streho, z istimi vrednotami in vizijo. Je povezovalec, osmišljevalec, pomaga različnim internim javnostim razumeti, kaj se dogaja, kaj to pomeni zanje in kakšno vedenje se od njih pričakuje. Nikakor pa ni poštar, prenašalec želenih sporočil od vodstva do zaposlenih in deratizator za neetično vedenje vodstev, kot si nekateri vodje še vedno predstavljajo. In če se malo pohecam, smo nekakšni interni vplivneži znotraj delovnih organizacij. 

Interno komuniciranje je danes tudi zelo agilno. To pomeni, da se mora zelo hitro spreminjati, samoinovirati, da bo ostalo relevantno za menedžment in zaposlene, saj organizacije zelo hitro spreminjajo, kaj so, zakaj so, kaj delajo in kako delajo. 

Tudi zanje imam zanimivo oznako, ki pa ni teoretska. Vidim jih kot sestavljanje puzzlov. V bistvu sem ljubiteljica obojega, to sta dve moji najljubši aktivnosti. Ko sem začela sestavljati puzzle, sem odkrila, da pri tem uporabljam enako logiko, kot jo uporabljamo pri reševanju komunikacijskih izzzivov. Na začetku dobiš v roke veliko lepo škatlo, ampak ko jo odpreš, se soočiš s 1000 delčki in totalnim kaosom. Iz tega kaosa moraš narediti smiseln red oziroma celoto. To je umetnost. Najprej je treba delčke sestavljanke zlagati v smiselne celote. Pri tem pa ni prostora za zmedo ali kaos – prav tako ne pri odnosih z javnostmi. Ko se lotevam dela, vedno najprej naredim okvir. Pri odnosih z javnostmi je podobno: najprej moramo jasno opredeliti izziv, s katerim se soočamo. To postavi osnovni okvir, znotraj katerega delujemo. Na začetku je ta okvir pogosto nejasen – skoraj kot prazna tabla. Ne vem še, v katero smer se bo komunikacijski proces razvijal, kako bom rešila določen problem, katere komunikacijske aktivnosti bom uporabila za dosego specifičnih ciljev in katere javnosti bom nagovarjala. Iz kaosa se postopoma oblikujejo struktura, red, učinkovita celota. Vsak delček se poveže s sosednjim in vse dobi svoj smisel. Pri tem je pri internem komuniciranju ključnega pomena, da se poglobimo vase, v delovno organizacijo ter v izziv sam – in prav tam iščemo rešitve. Poleg tega moraš biti tako pri delu komunikatorja kot takrat, ko zlagaš puzzle, tudi inovativen, kreativen in odprt za nove oblike razmišljanja. Samo na takšen način lahko najdeš prave odgovore, prave koščke za skupaj in ustvariš nekaj izjemnega. Vsak košček je soodvisen od drugega.  

Tudi na predavanjih poskušam pri slušateljih razviti posebno logiko razmišljanja za odnose z javnostmi in reševanje komunikacijskih izzivov. To je posebna logika, ki jo moraš razviti za upravljanje odnosov z javnostmi. Kot reševanje komunikacijskih enačb. Matematike nikoli nisem imela rada, ampak reševanje komunikacijskih izzivov mi je bilo pa vedno zelo všeč. 

Celoten intervju si lahko preberete v decembrski tiskani izdaji Marketing magazin, #523-524.