»Smo del naravnega eksperimenta«
Nemški psihoterapevt Manfred Spitzer je prepričan, da moramo tako kot pri načrtovanju prehranske »diete« uravnotežiti tudi svojo digitalno dieto. Le od nas je odvisno, ali bomo z njo pridobili ali pa izgubili.
Gašper Meden
Pixsell
Manfred Spitzer morda ni eden od najglasnejših ali najvidnejših, je pa zagotovo eden od najplodovitejših in najbolj znanstveno podkovanih kritikov pretirane uporabe pametnih naprav. Na to temo je napisal štiri knjige, o zadnji, Pandemija pametnih telefonov, smo pisali tudi v Marketing magazinu. V njej piše o škodljivosti pametnih telefonov (te zaradi njihove večopravilnosti označuje za »švicarske nože digitalne dobe«) za otroke in mladostnike, pri čemer dokazuje, da ti škodujejo njihovemu zdravju in izobraževanju. Njegovo predavanje na regijskem komunikacijskem festivalu Weekend Media je tako zaznamovala gora podatkov. Natančneje, gora znanstveno podkrepljenih podatkov, ki nam z vidika telesnega in duševnega zdravja ne napoveduje nič dobrega, zdravje posameznika pa je osnova za boljšo ali pa vsaj normalno družbo.
V svojem predavanju ste se osredotočili na negativno plat digitalne tehnologije, predvsem pametnih telefonov, ki je med pandemijo le še poglobila. Ali pri tem vendarle zaznavate tudi kakšne pozitivne vidike, saj nam naj bi tehnologija olajšala premagovanje pandemije?
Med pandemijo je postalo očitno, da lahko po zaslugi tehnologije ostanemo povezani, vključno s šolskim sistemom. Po drugi strani se je vsakdo od nas naučil, da marsikaj deluje najbolje. Ljudje so si želeli vrnitve v prave pisarne, saj ne želijo biti več v domačih pisarnah, želijo si živih sestankov in druženja. Da ne omenjam šolarjev, ki so si želeli vrnitve v šole. Pred pandemijo je bilo to nepredstavljivo. Le kdaj so otroci govorili, da si želijo vrnitve v šolo? Sedenje pred računalnikom je neprimerljivo z učenjem v učilnici z učiteljem. Koronakriza je bila dobra tudi z vidika spoznanja, da ljudje potrebujemo bližino drug drugega, in to v živo. Sploh ljudje v mestih so spoznali, da je še kako koristno biti blizu naravi. Ljudje so se lahko marsikaj naučili o sebi in upam, da bo pandemija dolgoročno spremenila stvari na bolje.
Nezanemarljiv je tudi trajnostni vidik. Še pred časom je bilo nemogoče, da bi Lufthansa zmanjšala število letov za kar 95 odstotkov. V nekaj tednih pandemije se je zgodilo ravno to. Ljudje se te dni spet pogovarjajo, kako veliko bodo leteli in sprašujem se, ali morda niso dojeli sporočila.
Po drugi strani je čas, ki ga preživimo za zasloni pametnih naprav, poskočil v nebo.
Da, to je eden od slabših stranskih pojavov pandemije. Šele zdaj počasi prihajajo na dan ugotovitve raziskav, kako zelo slab. Smo pa zaradi tega velikega naravnega eksperimenta pridobili veliko novega znanja in ga o dolgoročnih učinkih še bomo. Morda se sliši smešno, ampak po mojem mnenju živimo v enem velikem naravnem eksperimentu.
Povečala se je tudi uporaba družbenih omrežij. Še tista peščica, ki ni bila na družbenih omrežjih, se je »priklopila«, ko smo bili zaprti v naše domove. Na tem mestu me zanima vaše mnenje z vidika psihoterapevta. Zakaj smo pripravljeni z drugimi deliti toliko informacij, čeprav dobro vemo, da te podatke nekdo hrani in jih »obdeluje«?
Ljudje smo hiperdružabna bitja, pravaprav ni primatov, ki bi bili bolj družabni od nas. Ure in ure vsak dan klepetamo in ohranjamo medsebojne stike. Želimo vedeti, kdo je s kom prijatelj in kdo ne, kaj se dogaja, kakšne prijateljske mreže imajo drugi in podobno. Kapacitete vsakega posameznika so, da lahko drži stik oziroma da ima mrežo znancev okrog 150 ljudi in ne pet tisoč tisoč, kot jih imamo lahko na Facebooku. Ge za človekovo naravo. Podobno kot McDonald's naše čute zasipava z vsemi okusi, smo tudi mi nagnjeni k temu, da si želimo vedeti nekaj novega. Če ne bi naš sistem okušanja bil tak, kakršen je, McDonald's ne bi mogel obstajati. Prilagodili so se nam, tako kot se nam je industrija sladkih prigrizkov. Otroci si preprosto želijo sladkarije. Ali ste vedeli, da so receptorji za sladko na jezikih otrok manj senzitivni? Za njih ni nič presladko. Če pogledamo razvoj človeka, v preteklosti ni bilo na voljo toliko sladke hrane, kot jo imamo zdaj. Najbolj sladka hrana je bil med in otroci so ga lahko pojedli ogromno brez posledic. Ni bilo niti govora o kopičenju telesne maščobe. Bolj jih je lahko skrbela naslednja lakota, od katere so lahko tudi umrli. Otroška telesa so tako »sprogramirana«, da pojejo čim več sladkarij. Danes je manko sladkarij dobra stvar, toda zgodba je drugačna v trgovinah, kjer se policije šibijo pod težo različnih izdelkov. Najti moramo svoje ravnotežje, da bomo lahko njihov vnos odgovorno uravnavali. Tudi digitalni mediji bi se morali umestiti v nek okvir ali ravnotežje. Družbena omrežja tako služijo naši radovednosti, saj smo ljudje pravi odvisniki od novic. Tehnološke platforme živijo od te človeške nagnjenosti. Tako kot mora vsak najti uravnoteženo prehrano, mora vsak uravnotežiti mentalno »dieto«. To ne velja le za odrasle, ampak tudi za otroke. Opažam, da nam trenutno ne gre najbolje in da bi lahko delali bolje.
Sem milenijec in za milenijce velja, da smo – med drugim – odvisni od družbenih omrežij. Prav tako vemo, da je resničnost na družbenih omrežjih, kot sta na primer Instagram in Facebook, drugačna od resničnosti, ki jo dejansko živimo. Kljub temu vsem sporočamo, kako popolna so naša življenja. Recimo, da se tega zavedamo, s temi platformami tudi mi nismo odraščali. Kaj pa današnja mladina, ki od malega odrašča z njimi? Menite, da bodo znali razlikovati med lažnim in resničnim?
Samo en način razlikovanja obstaja. Preostane ti samo znanje, ki ga imaš. Na primer, jaz sem zdravnik. Ko je govora o medicini, lahko z največjo gotovostjo ločim neresnice od resnic. Toda kaj se zgodi, ko medicinski laik »gugla« svoje težave? Za preprost glavobol vam bo prikazalo zadetek, da imate možganski tumor. Že pred desetimi leti so Microsoftovi inženirji raziskovali več tisoč iskanj na Googlu s področja medicine. Ugotovili so, da povprečno iskanje traja 90 minut in da od preprostih težav z vsakim ponovnim iskanjem postopoma vodijo k rezultatom zelo hudih medicinskih zapletov. Ljudje na primer začnejo z iskanjem o bolečinah v prsih. Vsako naslednje iskanje jih nato vodi k resnim zapletom, kot je zastoj srca, ali podatek, da jim preostane le še leto življenja. Ta začarani krog se nikoli ne konča in ima tudi svoje ime – kiberhondrija. Posledica kiberhondrije so druga mnenja in nestrinjanje s stroko. Številni zdravniki imajo s takšnimi pacienti velike težave in se jih celo bojijo obravnavati. Kaj sicer reči takšnemu človeku, da naj preveri še na Yahooju? Po drugi strani pa se je zaradi tovrstnih iskanj na Googlu povečalo število samoplačniških obiskov pri zdravniku in po nekaterih podatkih naj bi to predstavljalo odstotek vseh naših stroškov za zdravstvo. Če poenostavim: skozi okno zmečemo ogromno denarja, ker so ljudje rešitve za svoje zdravstvene težave iskali na Googlu. Slej ko prej ugotovimo, da to ne deluje, ker za reševanje zdravstvenih težav potrebuješ človeka z znanjem.
Kakšne dolgoročne implikacije oziroma komplikacije za družbo napovedujete zaradi digitalne tehnologije?
Na ravni posameznika se bo zapletlo in se še zapleta na področju zdravja in izobrazbe. Za delovanje družbe potrebuješ zdrave in izobražene ljudi. Na ravni družbe so tu še veliki izzivi za demokracijo, ker imamo vedno več lažnih novic, manj zvestobe, več osamljenosti, manj empatije in več radikalizacije.
Kako zdraviti nekoga, ki je odvisen od interneta in videoiger? Ali to deluje tako kot pri »klasičnih« drogah, se pravi popolna treznost?
Ne gre tako preprosto. Tudi pri običajnih odvisnikih od drog ne gre le za to, da se človek strezni. Woody Allen je na primer rekel, da je odvajanje od kajenja preprosto, ko nehaš stotič. Ravno to se zgodi pri odvisnosti. Ko nehaš z zlorabo substance, se ti zdravje najprej poslabša. Streznitev je le prvi korak. Naučiti se moraš živeti brez substance ali v našem primeru vedenja. Nevrobiološko je vseeno, ali ste odvisni od substance ali vedenja, na primer interneta. Oboje zdravimo enako, zdravljenje pa traja dolgo časa. Ne traja tedne, ampak mesece.
Ali nasploh menite, da bo razvoj tehnologije dober ali slab za razvoj družbe?
Potrebna bo obširna raziskava oziroma analiza. Ko pride na trg novo zdravilo, je dolžnost države, da preveri njegovo varnost. Pri digitalnih medijih tega še ni, a verjamem, da bo do tega vendarle prišlo. Upam pa, da vmes ne bo nastala prevelika škoda. Iz zgodovine vemo, kaj vse lahko dosežejo lobiji. Poglejmo za primer tobačnega. 50 let so lahko prodajali svoje izdelke, ne da bi jim kdo rekel, naj nehajo ubijati ljudi. Počasi so se stvari vendarle spremenile, veliko ljudi pa je tudi umrlo. Želim si, da pri digitalnih medijih ne bo trajalo 50 let.
Zakaj se kot psiohoterapevt čutite poklicanega, da opozarjate na tovrstne probleme? Ali ne bi imeli na ta način več strank?
Tudi zobozdravniki so zelo glasni o zdravju ustne votline, na primer o negativnih posledicah uživanja sladkarij (smeh). Imam pa tako kot oni dovolj dela (smeh).