Sloveniti ali ne, to je zdaj vprašanje

O tem smo se pogovarjali z dr. Markom Stabejem, ki je na pot pospremil osveženo izdajo iPROM-ovega Slovarja digitalnih izrazov.

Vse ima svojo ceno in skoraj ničesar ni, kar bi bilo pametno početi čisto za vsako ceno. Nove besede in besedne zveze se rojevajo vsak dan in to ne le zaradi tehnologije, ampak tudi siceršnje dinamike v človeški družbi. Ta dinamika je posledica svetovne povezanosti, v dobrem in slabem, in vsaj trenutno je angleščina svetovna jezikovna povezovalka, v dobrem in v slabem. Ker je večina tehnoloških, pa tudi družbenih novosti najprej poimenovana v angleščini in te novosti zaokrožijo po našem svetu skupaj z angleškim poimenovanjem, so vsi drugi jeziki pravzaprav v podobnem položaju, ne glede na to, koliko ljudi jih govori. Pri načinu uporabe angleških izrazov in njihovem vključevanju ali prevajanju v posamezne jezike pa se posamezne jezikovne skupnosti ne razlikujejo le med sabo, temveč tudi znotraj sebe. A če se nam zdijo iz angleščine izposojena poimenovanja čisto uporabna za zasebno, neuradno, neformalno rabo – v zadnjem času je táko recimo videokonferenčno izrazje z vsemi mjutanji, anmjutanji, četanjem, skrinšeranjem in še marsičim –, se nam to v uradni in formalni rabi še vedno pretežno upira. V tej rabi se za večino izposojenk slej ko prej najde bolj ali manj uporabna beseda v slovenščini. Težava pri tem je po eni strani domet naše jezikovne ustvarjalnosti, po drugi strani pa pretirana zadržanost pri sprejemanju novih izrazov. Čisto spodobni predlogi nam niso všeč, ker se nam zdijo nejasni, okorni, neprivlačni. To oboje se sicer da pojasniti z zgodovinskimi razlogi, toda čas je, da to govorci in govorke slovenščine presežemo.

Če si predstavljamo nek jezik kot obsežno krožno železniško progo, je terminologija samo ena od pomembnejših postaj, in sicer taka, kjer ne ustavljajo vsi vlaki in kjer večina potnikov in potnic ne vstopa in izstopa. Terminološka dejavnost – zanalašč ne govorim o skrbi za terminologijo, saj nas lahko recimo za dobro počutje skrbi tudi takrat, ko zleknjeni na kavču pijemo že drugo pivo in načenjamo drugo vrečko slanih, v olju praženih arašidov – je sestavni del neke dejavne in razvite stroke. Da bi bila ravno predpogoj v ožjem pomenu besede, ne bi rekel – nikjer in nikoli se ne zgodi, da bi se neka stroka začela razvijati tako, da bi najprej v celoti izdelala svojo terminologijo in šele nato zaživela v praksi, v raziskovanju, v izobraževanju. To gre z roko v roki. Seveda pa je razvita, prožna in znotraj stroke splošno sprejeta terminologija zelo pomemben dejavnik dobrega delovanja – in nadaljnjega razvoja – vsake stroke, še posebej take, ki ni ozko specializirana in razmeroma tesno zaprta v svoj interesni krog, ampak se nenehno prepleta z drugimi strokami in dejavnostmi, pa tudi z javnostjo. Urejena terminologija je pomembna zato, da se lahko strokovnjakinje in strokovnjaki gladko in natančno sporazumevajo med sabo – in da se lahko sporazumevajo tudi z vsemi drugimi.

Vprašanje sámo je rahlo protislovno – ali dvoumno? Najboljši dokaz konsenza o vprašanju, kateri strokovni izraz v stroki uporabljati, je seveda ta, da pač stroka množično in brez kakršnih koli zadržkov uporablja samo nek strokovni izraz in nobenega drugega z istim pomenom. Kako to doseči, je pa drugo vprašanje. Ko se do slovenskega prostora hipno prebije nov termin v angleščini, se (skoraj) nihče ne sprašuje, ali je to dober izraz, ali bi se dalo najti boljšega in podobno, razen, če dvom obstaja v mednarodni strokovni skupnosti in je uvožen hkrati z izrazom. Določanje najboljše terminološke možnosti pa je – povsod, v manjših in nekoliko bolj zaprtih okoljih pa še izraziteje – povezano tudi z vprašanji avtoritete, ugleda, vpliva, moči. Jezikovno gledano najbolj posrečen termin zato marsikdaj ni v splošni rabi, ker neka močna in vplivna oseba zagovarja – in recimo v pedagoškem ali delovnem procesu vsiljuje – rabo svoje različice termina. V nekaterih drugih jezikih z bistveno večjim komunikacijskim obsegom od slovenščine se taka samovolja ponavadi ublaži s prevladujočo jezikovno rabo. V javnem prostoru slovenščine pa je obseg marsikatere strokovne komunikacije premajhen, da bi lahko prevladujoča raba ukrotila terminološko muhavost ali samovoljo.

Že dolgo na načelni ravni velja, da naj bi bila to skupna naloga. A časi, ko so – malce karikirano – upokojeni univerzitetni profesorji posameznih strok občasno zasedali v akademijskih terminoloških skupinah in skupaj s preobremenjenimi jezikoslovkami dolga leta snovali terminološke slovarje, so že zdavnaj mimo. Res pa je, da je prevajanje in tvorjenje terminologije razmeroma zahtevno početje, s katerim se v vsej šolski vertikali z univerzitetnim študijem vred dejavno srečuje res le majhen delež ljudi. Če bi se s temi vprašanji – seveda razvojni stopnji otrok in mladih prilagojeno – začeli teoretično, predvsem pa praktično ukvarjati že v osnovni šoli in nato nadaljevali v srednji šoli ter še intenzivneje med študijem, potem bi na to znanje lahko bolj množično in zanesljivo računali. Tako pa se zgodi, da marsikdo na potrebo po poslovenjenju terminoloških izrazov naleti šele med pripravo svojega zaključnega dela, magisterija, doktorata; če ravno osebno ne pozna kake jezikoslovke, se slovenjenja loti sam ali morda v sodelovanju z mentorjem, kar pa se ne konča zmeraj najbolje. Kar pogosto se zgodi recimo, da si ljudje ob tem izmišljujejo nove terminološke rešitve, ker niti ne vedo, da v slovenščini že obstaja uporaben in uveljavljen termin. Pri terminoloških vprašanjih si sicer lahko precej pomagamo s portalom Terminologišče (https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce#v) in tamkajšnjo terminološko svetovalnico, pa tudi z nekaterimi drugimi viri – a veliko ljudi s tem ni seznanjeno in tudi oklevajo pri prošnji za nasvet.

To je dober primer za ponazoritev trditve iz vašega prvega vprašanja: ali sloveniti za vsako ceno. No, načelno stališče imam rahlo konzervativno: če se da, sem za besedno in ne le glasovno slovenjenje. Hudič pa se skriva v določanju pogojev za to, ali se nekaj da ali ne. Kaj je s poddajo, se da ali ne? Da sicer se, a ne učinkuje, in tu imamo zaradi razmeroma splošne razširjenosti pojma v slovenskem javnem prostoru tudi zanimive podatke o jezikovni rabi. Korpus sodobne standardne slovenščine Gigafida 2.0 pokaže razmerje med podkastom in poddajo takole – 340 : 31. Ko gledamo letnice pojavitev, opazimo, da se je poddaja uporabljala bolj na začetku pojavljanja tega pojma, nato pa je prevladal podkast. Tudi če nam to načelno ni všeč, ima čisto gotovo neko logiko. Kakšno, ne moremo reči s popolno gotovostjo, a slutimo lahko, da se začne že pri zvočni podobi. Besedo poddaja lahko sicer izgovorimo z nekoliko izrazitejšim glasom d zaradi podvojenega d – čeprav tega ne počnemo niti pri besedi oddaja. Tako se sliši enako kot beseda podaja in zato v marsikaterem kontekstu ni dovolj razločevalna, premalo pa je razločevalna tudi v primerjavi z besedo oddaja. Stavek Oddaja je na voljo tudi kot poddaja je moteč, ne? Podkast je (tudi) zato zmagovalec. Zaradi tega primera pa ne moremo posplošiti pravila, da je nasploh bolje samo pisno ali glasovno podomačiti prevzete izraze iz angleščine.

Seveda je navajanje terminoloških oziroma pomenskih definicij dodana vrednost vsakega dvojezičnega terminološkega slovarja. Samo pomensko pojasnilo brez (dobre) prevodne ustreznice pa gotovo ne bi bilo dovolj, saj bi se v tem primeru lahko zgodilo, da bi se ljudje sicer pozanimali, kaj angleški izraz pomeni, nato pa ga še naprej veselo uporabljali.

Naj vas ne skrbi: zmeraj nas lahko skrbi za jezik. Če pa sprašujete, ali bi nas moralo skrbeti, vam odgovorim naravnost: ne vem natanko. Gotovo je jezikovna prihodnost slovenščine drugačna od njene preteklosti. Nekoč nas sploh ni skrbelo. Potem nas je kako poldrugo stoletje skrbelo zaradi nemščine. Nato nas je kakih devetdeset let skrbelo zaradi srbohrvaščine. Zdaj nas skrbi zaradi angleščine. Morda nas bo čez trideset let skrbelo zaradi kitajščine. Če otroci in mladostniki ne bodo prebrali nobenih knjig, stripov, revij in spletnih revij v slovenščini, če ne bodo poslušali nobene glasbe, podkastov, gledali nobene videovsebine v slovenščini, če v slovenščini ne bodo ničesar pisali, peli, igrali ali celo govorili – potem bo žive slovenščine kmalu konec. A večina otrok in mladostnikov tudi danes precej jasno loči med svojo pogovorno in družabno slovslengleščino in med slovenščino, kot se piše za izobraževalne, informativne, javne in uradne namene. In slovenščina se zdi zelo živa, čeprav je v marsičem zelo drugačna, kot je bila včasih. Ali jo šolski sistem ustrezno neguje? Sam izraz je neroden – negujemo nekaj in nekoga zelo občutljivega, ranljivega. Pred šolskim sistemom, pa tudi uporabnim jezikoslovjem je veliko novih jezikovnih izzivov – nekatere stvari se že opazno premikajo na bolje in sodobneje, drugod pa je oklevanja precej več. In če sem nad čem zaskrbljen, sem nad tem vztrajnim oklevanjem.

Slovenska digitalna terminologija 4.0

»iPROM-ov slovar je v tem času postal še bolj pomemben pripomoček sodobnega strokovnjaka za trženje in oglaševanje. Leta 2008 smo ga zasnovali kot osrednji slovenski slovar izrazov iz digitalnega sveta in zaradi rednih posodobitev – mnoge med njimi ste predlagali tudi bralci – to ostaja še danes. Prepričani smo, da bodo terminološko obdelani izrazi v sodobni in dostopni obliki igralcem v digitalnem svetu v industriji 4.0 omogočili lažje medsebojno komuniciranje. Verjamem, da bo tehnologija v prihodnosti še bolj pospešila razvoj družbe in nam omogočila prehod v družbo 5.0. Naš terminološki slovar digitalnih izrazov zato ni le slovar, ampak tudi priročnik za boljše sodelovanje in razvoj,« je povedal Simon Cetin, urednik slovarja ter partner in ustanovitelj v družbi iPROM (na fotografiji).

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, april 2021, #478. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.