»Podkasterji pripovedujejo bolje kot instantni vplivneži«

Dva tedna zatem, ko je na 29. Slovenskem oglaševalskem festivalu soočil Instagram in podkast s predpostavko, da najboljšega pripovedovanja ne boste našli na družbenih omrežjih, je Matej Praprotnik, ki na Radiu Slovenija skrbi za digitalne storitve, predvsem pa za razvoj spleta in podkastov, zopet stal na odru oglaševalskega festivala. Tudi tokrat so »zmagali« podkasti. Na WEBSI dnevu so namreč podkasti Radia Slovenija prejeli prvo nagrado v kategoriji medijev. Tudi zato se velika večina pogovora nanaša na njemu (naj)ljubšo formo pripovedovanja in njenem »stanju« v Sloveniji. Pojasnil nam je, kaj je podkastovski pristop, kako se podkasti prepletajo z družbenimi omrežji in kako je koronakriza vplivala na poslušanje podkastov.

Velja ocena, da mlajši od 35 let obsegajo dobro polovico vseh poslušalcev podkastov. Za mlajše je podkast privlačnejši kot radio, na splošno so jim bliže raznovrstne vsebine na zahtevo, kot so glasba, filmi, serije. Ne vem, kakšna bosta radio in televizija čez 10 let, a ne bom presenečen, če bo bo koncept strogih programskih shem postavljen na glavo. Dobrega pripovedovanja pa se ne brani nihče. A ko primerjam zgodbe z Instagrama s temi, ki jih pripovedujejo dobri podkasti, je jasno, da producenti podkastov pripovedujejo bolje kot instantni vplivneži.  V minuto podkasta je vloženega veliko več časa kot v minuto zgodbe na Instagramu.    

Živimo v družbi, v kateri pogosto zmaga najglasnejši, ne glede na sporočilo. Boj za pozornost je lahko velik izziv za vse, ki pripovedujejo zgodbe – novinarje, pisatelje, režiserje. Gre tudi za vprašanje vrednot, a dolgoročno me ne skrbi. Radiu, na primer, so že tolikokrat napovedali konec, pa še kar igra in pripoveduje. Za dobre zgodbe in poglobljen razmislek o stvareh si bo vedno treba vzeti čas. Tudi družba postaja tako kompleksna, da ji instantna pozornost ni kos.  

Star? Vprašajte me čez 2 leti, ko bomo te podatke prebrali v analitiki znanega ponudnika pretočne glasbe. Demografije doslej ni bilo mogoče spremljati, le ocenjevati. Najpogostejši poslušalec podkastov pri nas je star 35 let. 

Podkast je pomembnejši digitalni produkt kot družbena omrežja. Ko merimo uspeh, gledamo predvsem na rast števila poslušalcev podkastov, ne oboževalcev in sledilcev.  Facebook, Instagram in Twitter ne marajo zvoka, zato ga je treba najprej predelati v video, to pa je za podkaste svojevrstna degradacija. Vendar razumemo, da vizualizacija izsekov pomaga širiti glas o dobrih vsebinah, zato poudarke izvažamo na omrežja in merjeni rezultati niso slabi. Število naročnikov na podkaste se povečuje tudi zaradi družbenih omrežij.   

Od tri ure do pol leta, odvisno, ali gre za simpatičen klepet ali iskanje dokumentarne popolnosti v skladu z novo radijsko estetiko. Po večini pa se je treba z epizodo ukvarjati vsaj en teden. O tem priča tudi frekvenca podkastov. Redkim uspe posneti več kot epizodo na teden. Ne gre le za snemanje. Tu so še priprava, montaža, refleksija, skrb za inovativni korak in seveda za skupnost poslušalcev. 

Izkazalo se je, da tako imenovani podkastovski pristop prinaša ustvarjalne preskoke, ki si jih pri klasičnem radijskem programu nismo tako zlahka privoščili. Podkasti nas silijo, da se približamo mladim, novim pripovedovalskim orodjem, novi estetiki. To pomeni, da tudi radio zveni bolje, sodobneje. Pričakujte še več podkastov, kot sta Umetnost možnega in Evolucija užitka. Politiki in seksu se bodo pridružili še druge teme in formati. 

Da. Pa niso vsi podatki slabi. Radiu Slovenija je v obdobju korone zrasel delež poslušanosti, Val 202 je spet najbolj poslušani radio pri nas. Največ poslušalcev podkastov smo dosegli marca, dobrih 65 tisoč, potem se je rast do poletja umirila, a poleti je vedno tako. Ne pozabimo, da smo v obdobju krize preklopili na številne digitalne storitve, ki bodo ostale. Tudi podkasti so del tega. 

Vsekakor ne pogrešam poguma. Ustvarjajo dobro usmerjene, nišne vsebine – tega si radio dolgo ni upal. Radijski pristop želi čim več poslušalcev in se težko postavi v vlogo, ko je treba ciljno občinstvo zožiti na nekaj tisoč poslušalcev. To je breme radia, ki ga ustvarjalci podkastov nimajo. Spoštujem prav vsakega, ki mu je uspelo sestaviti 10 epizod ali sezono. Pojavljati so se začeli novi formati, nabor tem je vedno večji. 

Zvezdnike že imamo, prihajajo pa tudi nadarjeni mladi. Podkastom se poslušanost veča, zato lahko pričakujemo koga, ki ga ta hip še ne poznamo. 

Najžlahtnejša oblika je najbrž sponzorstvo podkasta. Podjetje v skladu s svojimi vrednotami podpre ustvarjanje konkretne vsebine. Obstajajo rešitve, ki precej dobro merijo na ustrezne demografije, toda Slovenija je premajhen trg, da bi se uveljavile pri nas. Načelno pa bi lahko ustvarjalci podkastov ustvarjali ločene vire, ki ustrezajo različnim kategorijam poslušalcev in jih tako z oglasi nagovarjajo bolj usmerjeno. A podkast je že po definiciji bolj ali manj nišni produkt, zato demografskih ugank ne bi smelo biti.   

Zamisel mi je blizu, ne poznam pa ponudbe. Korporativni podkast bi lahko zamenjal korporativni časopis, saj je nagovor še bolj oseben. Spremeniti interni časopis v dober podkast bi bil zanimiv projekt. Ne gre le za ustvarjanje vrednosti v podjetju, uspešno bi nagovarjal vse sodelujoče.  

Ko je umrl João Gilberto, sem poslušal Popcast. Eden od gostov je omenil knjigo o zgodovini bosse nove, ki jo je napisal Ruy Castro. V njej sem nato izvedel, da se v nasprotju s številnimi drugimi prvi posnetek skladbe Garota de Ipanema ni izgubil ter da je dekle z Ipaneme danes 75-letna gospa Heloísa. Zgodbe se pišejo kar same. Morda bi bil to podkast o zgodovini popularne glasbe, vendar to še zdaleč ni edina zamisel. Lahko bi pripovedoval tudi o zgodovini znanosti, preden nanjo popolnoma pozabimo.