»Osnovna prvina dobrega nastopa je to, da si avtentičen«

Zdaj je že nekaj let na samostojni poti, pri čemer se v največji meri posveča izvajanju treningov komunikacijskih veščin pod okriljem mednarodne mreže Own The Room. Tako nam je zaupala tudi nekatere skrivnosti uspešnega javnega nastopanja in razbila nekaj mitov v zvezi s tem. Na primer, za uspešno javno nastopanje ni potreben talent, pa tudi trema je povsem premagljiva, če ste osredotočeni na občinstvo in ne nase.

Own The Room je podjetje, ki po vsem svetu ponuja treninge komunikacijskih veščin, pisarne ima v ZDA, na Kitajskem, na Irskem, zastopstvo pa tudi v regiji Adriatik. Če torej z nami stopi v stik naročnik iz jadranskih držav, ima ta privilegij, da lahko trening izvedemo v njegovem lastnem jeziku in ne le v angleščini, kar velja za večino drugih regij.

Po naključju. Še ko sem bila uslužbenka korporacije Siemens, sem se skupaj s približno dvajsetimi drugimi Siemensovimi komunikatorji iz različnih koncev sveta udeležila treninga Own The Room. Bila sem navdušena nad napredkom, ki so ga vsi udeleženci dosegli, ne glede na svoj strokovni profil ali talent za komuniciranje. Kmalu zatem sem se s »hladnim mailom« oglasila trenerju in ustanovitelju družbe Billu Hoogterpu, s predlogom, da bi treninge Own The Room lahko tudi sama ponujala v regiji Adriatik. Na moje veliko presenečenje je privolil. Sprva je bil to res hobi, sčasoma pa je postala moja poglavitna dejavnost in vzvod poslovne in osebne preobrazbe.  

Obe podjetji sta mi dali ogromno, vsako na svoj način. Na Pristopu sem se naučila veliko o komuniciranju, predvsem pa sem spoznala, kako deluje zares agilna organizacija. Pridobila sem poslovno iznajdljivost, ki mi je pomagala uspešno delovati v mnogih zahtevnih situacijah. Naučila sem se pragmatičnosti, poslovnega razmišljanja, razumevanja tržnega okolja, kot vodja področja odnosov z javnostmi pa sem, ne vedno na lahek način, osvajala tudi vodstvene veščine. Večkrat pomislim, da bi vsakdo, ki se želi resno ukvarjati s komuniciranjem, moral spoznati obe plati – agencijsko in naročnikovo. Delo na Siemensu mi je v marsikaterem pogledu odprlo oči in mi dalo kopico odgovorov, ki jih v agenciji ne moreš dobiti. Spoznala sem, kako deluje visoko strukturirana, kompleksna matrična organizacija. Vzpostavila sem kopico mednarodnih povezav, ki jih vzdržujem še danes. Predvsem pa sem pokukala v visokotehnološki svet, ki me je vedno zanimal, nikoli pa si nisem predstavljala, kako vznemirljiv je lahko. Vse to sem združila v svojo trenersko vlogo: večinoma udeleženci mojih treningov pravijo, da so presenečeni, kako dobro razumevanje konteksta imam. Verjetno se v tem pogledu tudi razlikujem od večine drugih trenerjev Own The Rooma.

Hvala za kompliment, mi veliko pomeni! Od vedno sem rada prezentirala in nastopala, največ pa sem pridobila prav z uporabo Own The Romovih orodij. Če slišim kakšno pohvalo, večkrat rečem, da uspešen nastop ni povezan s talentom, ampak z uporabo preprostih tehnik, ki se jih lahko nauči čisto vsak. Tudi sama sem se največ naučila tako: nekaj preizkusiš, vidiš, kako deluje, in potem naslednjič že lahko narediš bolje.

Z javnim nastopanjem je povezanih kar nekaj zgrešenih mitov. Prvi je prav ta, da je za uspešno javno nastopanje potreben talent. Na treningih pogosto vidim plašne, introvertirane ljudi, ki pa zasijejo, ko odkrijejo prave tehnike in jih povežejo s svojo vsebino. Nisem več presenečena, če je na prvi pogled nekoliko »geekovski« inženir na koncu boljši pripovedovalec zgodb kot njegov sodelavec iz prodaje, ki mu vsi pripisujejo talent za komunikacijske veščine. Drugi mit je povezan s tem, da je prezentacija priložnost, da nekaj poveš. Napaka. Prezentacija je priložnost, da dosežeš neki izid: usmeriš ljudi v neko dejanje, jih prepričaš v neko tezo, jim ponudiš nov način razmišljanja ali delovanja, če nič drugega, je priložnost, da s tabo kot govorcem preživijo kakovosten čas. Večina govorcev ne razmišlja tako, zato se zelo redko uspešno povežejo s svojim občinstvom. Občinstvo pa namesto, da bi poslušalo, brska po telefonih in odgovarja na elektronska sporočila. Tretji mit je ta, da nam je občinstvo, ki nam je sicer dalo svoj čas, avtomatsko naklonilo tudi svojo pozornost. Ne drži, sploh pa ne v virtualnem okolju. Pozornost si moramo pridobiti in jo vseskozi aktivno ohranjati, pri čemer nam zopet pomagajo komunikacijske tehnike.

Trema je velikokrat povezana s strahom, strah pa je povezan s tem, da bi z nastopom škodili lastni podobi. Ko nas je strah, razmišljamo o tem, ali smo dovolj dobro pripravljeni. Se bomo morda s čim osmešili? Kaj, če nismo dorasli tej nalogi? Kdo sploh sem jaz, da bi govoril o tej temi? Dokler nam rojijo po glavi takšna vprašanja, razmišljamo o sebi. V našem nastopu pa je pomembno predvsem občinstvo in kakšno dodano vrednost bomo zanj ustvarili. Ko se odmaknemo od sebe in začnemo razmišljati o tem, kako občinstvo vidi našo temo, koliko o njej ve, kako jim naša vsebina pomaga bolje reševati lastne izzive, potem tudi trema izzveni v pozitiven stres. Ta pa nam pomaga, da se bolje pripravimo. To je tudi občutek, ki ga sama doživljam pred svojimi nastopi. Čeprav zvenim naravna in sproščena, je za tem zelo veliko vsebinskih razmislekov in priprave.

Večinoma jih skrbi, da bodo morali postati nekaj drugega ali nekdo drug. Da se bodo odmaknili od svoje avtentičnosti in postali motivacijski govorec, ki na odru glasno govori in na veliko gestikulira. Ko jim pojasnim, da je osnovna prvina dobrega nastopa to, da si avtentičen, vidim veliko olajšanje. Na treningih pa udeleženci dobijo veliko tehnik – tudi zato, da potem lahko izberejo tiste, s katerimi uspešno poudarijo svoj avtentični stil. 

Srečujem različne profile. Zgrešeno mnenje je, da komunikacijske veščine določeni profili v organizacijah potrebujejo bolj kot drugi. Denimo, da jih prodajalci potrebujejo bolj kot inženirji. Tudi inženir je nenehno v vlogi, ko mora nekoga v nekaj prepričati: recimo svojega vodjo mora prepričati v to, da je njegova rešitev najboljša, naročnika ali kupca mora prepričati v to, da bo ta rešitev najbolje odgovorila na njihove izzive. Tudi doma nenehno prepričujemo: otroke, naj jedo zelenjavo, naše boljše polovice, kam bomo šli za vikend ... In lepota komunikacijskih tehnik je, da so uporabne v res širokem naboru situacij: od bilateralnih pogovorov do nastopa pred nekaj sto udeleženci konference.

Slovenski komunikatorji so izjemno iznajdljivi. Ponavadi znajo z nižjimi proračuni ustvarjati enako ali pa še večjo vrednost kot njihovi kolegi iz bogatejših okolij. Želela pa bi si pri njih videti več samozavesti, več zavedanja o vrednosti, ki jo ustvarjajo. Tudi več prizadevanja, da si osvojijo najvišje pozicije v podjetjih.

Trenutno s Klipingom in v sodelovanju z MM izvajamo raziskavo, kakšen status v organizacijah ima trajnostni razvoj. Zelo zanimivi rezultati, ki kažejo na izjemno načelno držo slovenskih organizacij do tega vprašanja. Torej je tema gotovo visoko na agendi komunikatorjev. Sicer pa se bojim, da se, ne nujno po svoji izbiri, trenutno ogromno ukvarjajo tudi z vsemi implikacijami koronavirusa.

Delo na daljavo gotovo vnaša radikalno spremembo v občutek pripadnosti zaposlenih. Organizacije bodo morale razviti nove načine, kako delati z ljudmi in kako jim ta občutek pripadnosti krepiti. Odlična priložnost za komunikatorje!

Virtualne platforme prinašajo ogromno priložnosti. Nastopi in prezentacije so lahko zaradi možnosti anketiranja, klepeta, postavljanja vprašanj, enako dobri ali pa še boljši kot v živo. Verjetno bo ob tem marsikdo nejeverno dvignil obrv... A naj primerjam predavanje v dvorani z webinarjem. Oba trajata 45 minut. V dvorani bo govorec sicer res seval svojo energijo in bomo iz njegove nebesedne govorice dobili veliko sporočil in bo pozornost občinstva visoka. A od publike bo v najboljšem primeru dobil tri vprašanja. Na webinarju pa lahko v 45-ih minutah nenehno klepetaš z občinstvom. Svoje webinarje običajno začnem tako, da občinstvu preko klepeta zastavim kakšno vprašanje in potem se v nastopu nenehno navezujem na njihove odgovore. Uporabljam tudi funkcionalnost anketiranja, še ena odlična priložnost za vključevanje občinstva. Občinstvu dajem naloge, izzive, ki jih zopet lahko rešujejo preko klepeta. In na koncu opazim, da webinar sploh ni tako slab – je pa res, da je takšen samo zato, ker sem večjo vlogo dala občinstvu. V dvorani je to včasih težje narediti.

Naši treningi potekajo preko spleta in vedno znova sem vesela, da udeleženci ne samo aktivno sodelujejo, ampak tudi vidno in precej napredujejo. Seveda pa se to zgodi zato, ker izkoriščamo čisto vse možnosti interakcije, ki so nam na različnih platformah na voljo, predvsem pa ne dopustimo udeležbe brez vključene kamere.

V lanskem letu sem imela 40 službenih poti, večinoma v tujino. Verjetno bi bil letos trend podoben, zato sem po svoje hvaležna koronavirusu, da me je ustavil in prizemljil. Potovanj, razen tistih zasebnih, prav nič ne pogrešam. Več časa namenjam regeneraciji in strokovnemu razvoju, več berem in snujem nove vsebine in treninge.

Članek je bil objavljen v jesenski prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko na svoj računalnik ali telefon prenesete tukaj.