»Objave niso le lovilci praznih metrik, ampak gradniki odnosov z ljudmi«

Najbolj se držim tega, da objavljam zaradi procesa, ne zaradi številk. Če bi energijo vezal na hitre kvantitativne metrike, bi me že zdavnaj minilo. Ko je objava flop, se spomnim, da je to samo en dan v morju dni in da me dolgoročno gradi navada.

Poleg tega pa največkrat šele s časom vidim, da se je neka objava dotaknila pravih ljudi, tudi če sprva ni izpadla uspešna.

Moje vodilo je, da delim stvari, ki imajo vrednost za ljudi in pogosto največ vrednosti prinašajo prav ranljive tematike. Po naravi sem sicer zelo odprt človek in živim po principu, da sem iskren, ker nimam česa skrivati.

Kljub temu včasih pride tudi kaj, kar je preveč osebno za deljenje na LinkedInu. V tem primeru pretehtam možnost vrednosti, ki bi jo prinesel zapis, in ranljivost, v katero bi me spravil. Na podlagi tega sprejmem odločitev.

Iskreno, če bi si moral vsakokrat vzeti uro ali dve za pisanje, bi hitro obupal.

Zato sem si proces poenostavil. Ideje si sproti beležim, potem pa jih redno oblikujem v objave. Pomembno mi je, da mi LinkedIn ne jemlje preveč časa v kosu, ampak postane del vsakdana kot opazka, misel ali zapis, ki ga nato razvijem.

To mi omogoča, da lahko kljub vsem drugim obveznostim ostanem konsistenten.

Preko objav so se že razvile takšne in drugačne debate, ponovno sem navezal stike s starimi poznanstvi, odprle so se priložnosti za nova sodelovanja ...

Najbolj zanimivo je, da se pogosto zgodi, da nekdo nikoli nič ne komentira ali všečka – niti ne vem, da spremlja moje zapise ali sploh obstaja. Potem pa mi napiše, da redno bere moje objave in se mi zahvali zanje. Takšni trenutki so dokaz, da objave niso le lovilci praznih metrik, ampak gradniki odnosov z ljudmi.

Začni čim prej in ne kompliciraj, ker popolnih objav ne bo. Največ se naučiš s prakso in konsistenco, ko sčasoma odkriješ svoj slog in glas. Moram pa podati še enega – ne usmerjaj se v rezultat, ampak v svoj užitek pisanja, saj  boš dolgoročno tako tudi najbolj uspešen.