»Ne zanima nas, kaj je bilo, temveč, kaj bo«

Magazin, ki je izšel na 112 straneh, je v veliki večini nastal v avtorstvu novinark in novinarjev Dnevnika in Nedeljskega dnevnika, uredil pa ga je Antiša Korljan, dolgoletni urednik različnih tiskanih medijev. 

V založniški hiši Dnevnik Mediji smo presodili, da bi na trg veljalo poslati nov tiskan produkt in z njim nagovoriti nove bralce tiska, hkrati pa tudi oglaševalce, od katerih večkrat slišimo, da si želijo novih produktov, v katerih bi se pojavljali. Kar nekaj časa smo razmišljali in se posvetovali, v katero uredniško smer kreniti, česa v prvi številki ne želimo, kaj pa bi si v njej želeli. Vedeli smo, da morajo biti prispevki aktualni, da pa hkrati ne smejo biti aktualistični v smislu, da bi se ukvarjali z dogodki. To delajo povsod drugod, nas so zanimali trendi in procesi, ki smo jim priča zdaj. Od začetka je bilo tudi jasno, da moramo ponuditi preplet zahtevnejših besedil in besedil lahkotnejše narave, ki pa nikakor ne smejo biti banalni. Mislim, da nam je to uspelo in se ob tej priložnosti zahvaljujem tudi oglaševalcem, ki so stopili na našo stran, ko smo jih prosili za podporo pri prvi številki. Njihova odločitev, da pristopijo k projektu, nam je bila zelo pomembna in verjamem, da jih z vsebino nismo razočarali. 

Kot sem že nakazal, smo si prizadevali narediti izbor tem, ki so aktualne, ki nas zadevajo, ki komu tudi pomagajo, niso pa tisto, kar najdemo vsako jutro, ko odpremo časopis ali katerega od informativnih portalov. Naj ponazorim z dvema primeroma: o dveh slovenskih ledenikih, pod Triglavom in Skuto, Katja Petrovec ni pisala na način, da se je pogovarjala z okoljevarstveniki ali znanstveniki, ki spremljajo njuno manjšanje in skorajšnje žal zelo verjetno izginotje. Seveda tudi, ampak v prvi vrsti je šla k Tonetu Vogrincu in Juretu Koširju, ki sta ji povedala, kako sta se nekoč na teh dveh ledenikih poleti resno pripravljala za zimsko sezono, Drejc Karničar pa se je spominjal poletnih smučarij na Jezerskem, kar je danes nepredstavljivo.  

In drugi primer, Veronika Rupnik Ženko se problematike upokojevanja ni lotila skozi preučevanje pokojninske zakonodaje ali vzdržnosti pokojninske blagajne, temveč se je pogovarjala s številnimi ljudmi, ki so ji povedali, kako se čustveno, življenjsko pripraviti na trenutek, ko bodo službeni telefoni nehali zvoniti, časa pa bo kar naenkrat na pretek. Za marsikoga je to resen šok v življenju in na ta trenutek se velja pripraviti.  

Ali pa priprave na poletje: povsem smo se izognili pisanju o počitniških destinacijah ob Sredozemlju, ki jih vsi dodobra poznamo. Namesto tega je Monika Kubelj predstavila obmorska letovišča ob Črnem morju ali na severu, kjer je v Nemčiji in na Poljskem ob Baltskem morju riviera, primerljiva s katero koli na Jadranu ali v Sredozemlju, a nas večina za to ne ve. Ob tem pa še prispevki o tem, kje smo Slovenci resnično v svetovnem vrhu, kako si v vsakodnevnem življenju lahko pomagamo z umetno inteligenco, kako Kitajska prevzema svetovni avtomobilski trg, kje sta Slovenija in Evropa danes v odnosu na svet in svetovne sile in kje bosta čez 80 let ... 

Na medijskem trgu, tako tujem kot tudi domačem, smo priča ponovnemu vzniku resnega kakovostnega tiska magazinskega tipa. Frekvenca je pogosto manjša od tedenske, gre za mesečne ali celo bolj poredko posejane izdaje. Temu smo se želeli približati. To je tudi format, ki pri urejanju in pisanju ponuja več prostora, saj urednik ni »suženj« aktualnih dogodkov vsakokratnega tedna. V zadnjih desetih letih je skozi pospešek spletnih medijev besedna zveza »pravočasna informacija« dobila močan pomen in v večini medijev predstavlja osnovni imperativ, nam pa se s to pravočasnostjo ni bilo treba obremenjevati. Če ponazorim, tudi če bi v času nastajanja prve izdaje padla vlada, Slovenija pa bi dobila organizacijo enih od naslednjih olimpijskih iger, se s tem zelo verjetno ne bi ukvarjali, ker bi to dovolj dobro opravili drugi. Če pa že, pa na povsem drug in drugačen način, ki ga drugje ne bi našli. Besedilo in analiza spletnega trenda tradicionalnih žena, tradwives, se dobro bereta zdaj in se bosta dobro brala tudi čez mesec ali dva. Izkazuje se, da bralci iščejo takšne publikacije, ki jih lahko berejo v daljšem časovnem obdobju in so aktualne tudi čez čas. Vedno bolj se tudi kaže, da imajo bralci dolga, poglobljena besedila raje na papirju kot na zaslonu. Po izidu revije nam je kar nekaj ljudi poslalo sporočila z vsebino, da takšni projekti predstavljajo prihodnost tiskanih medijev, kar nas lahko samo veseli. 

K sodelovanju smo povabili številne novinarje Dnevnika in Nedeljskega dnevnika in vesel sem, da so se praviloma odzvali pozitivno. Tako z enim od nosilnih besedil nastopa Dnevnikov novinarski veteran Ervin Hladnik Milharčič, z drugim eden od najmlajših Dnevnikovih novinarjev Gašper Stražišar, vmes pa Damjan Franz Lu, Matej Štakul, Eva Branc in Ingrid Mager, svoj poletni glasbeni izbor sta predstavila glasbena urednica Vala 202 Neja Jerant in izštekani Jure Longyka, filmske predloge filmska kritičarka z MMC Ana Jurc, knjižne predloge objavljata knjižna blogerka Urška Bračko in založnica Veronika Šoster, o prihajajočih tehnoloških novostih Dnevnikov tehnonovinar Aljaž Potočnik ... To so torej ljudje, ki vedo, o čem pišejo. Za nekatere teme, predvsem mnenjske prispevke, smo povabili zunanje avtorje, saj smo želeli predstaviti poglede ljudi, ki niso novinarji, se pa z določeno temo profesionalno ukvarjajo. Smiselno se nam je zdelo k temi o kitajski avtomobilski industriji povabiti Marka Femca, ki kitajske avtomobile uvaža in prodaja, ali pa predsednika Združenja Manager Iztoka Seljaka, ki vodi slovensko pobudo Gremo (Green Mobility).  

Pri vsem skupaj smo imeli v mislih tudi, da z izborom avtoric in avtorjev ne začenjamo na prvo žogo, da torej ne povabimo ljudi, na katere smo pri izboru teme pomislili najprej. Na ta način v medijski prostor prihajajo novi glasovi in sveži pogledi. Pa še nekaj je pomembno: niti en prispevek ni bil kupljen od katere od agencij, ki besedila znanih avtorjev ponujajo v nakup in prevod ter objavo. Vse je nastalo doma. In ker je vse bolj moderno to poudarjati, naj tudi jaz poudarim, da je D N V K nastal brez uporabe umetne inteligence. Vse so pisali živi ljudje (smeh).

Močno. Novinar že dolgo ni več le posredovalec informacij o tem, kaj se je zgodilo, ampak je tisti, ki mora bralcu ob tem povedati predvsem, zakaj se je nekaj zgodilo in kako bo to vplivalo na njegovo življenje. In to v realnem času – se pravi, da ne čaka na rok za oddajo besedila v tisk, temveč ga odda takoj za spletno izdajo. Novinarski poklic nikdar ni bil med najlažjimi na svetu, zadnja leta je postal še malo težji. V tem leži tudi pomemben razlog, zakaj imajo uveljavljeni mediji pogosto težave pri prehodu na digitalni model poslovanja in izhajanja. 

Naslednja številka predvidoma izide pozno jeseni, kot rok smo si zastavili drugo polovico novembra, želja in ambicija pa je frekvenco sčasoma še povečati. Revija je in bo namenjena zahtevnejšim bralcem, ki iščejo poglobljeno informacijo in predvsem interpretacijo sveta okrog njih, ob tem pa se imajo radi »fajn«. 

Pravzaprav nič, česar niso ugotovili že pred stoletji, je pa res, da se je s časom marsikje na to pozabilo: pisati je treba zanimivo, komunikativno, privlačno, načenjati relevantne teme, ob tem pa se bomo na daleč izogibali banalnosti. Naj ne izzveni prevzetno, ampak tovrstna revija si ne more privoščiti, da piše o starletah in junakih resničnostnih šovov, pa četudi le v stavku ali dveh. Tudi dnevna politika bo imela močno priprta vrata, skozi katera bo zelo težko vstopila. Pa še nekaj je – namesto vprašanja, »kaj je bilo«, nas bo zanimalo tisto, kar prihaja. Smer torej, v katero se premikamo. Kot družba, kot svet in kot posameznik, ki bo na koncu v skladu s temi trendi živel. To se mi zdi z uporabnega vidika nekega medija zelo pomembno, da namreč namesto bralca opravi pogled v tisto, kar nas vse skupaj čaka, in to v privlačni obliki predstavi.

V drugi polovici junija je začela teči promocijska kampanja na spletu in v nekaterih tiskanih medijih, oglasi se bodo pojavili tudi v Dnevnikovih izdajah. Ker je bila sprejeta odločitev, da bomo prvo številko prodajali izključno preko spleta in ne na fizičnih prodajnih mestih, bomo izkoristili tudi prodajni potencial družbenih omrežij. Pri drugi številki pa obstaja precejšnja verjetnost, da jo bomo ponudili tudi na posebej izbranih prodajnih mestih, saj smo na to temo dobili kar nekaj pobud. Tokratna je resnično zelo preprosto dosegljiva preko spletnega obrazca, saj postopek ne zahteva drugega kot osnovne podatke in številko kartice, nobenih posebnih registracij in podobnega, pri čemer smo še posebej vztrajali. 

Zelo, saj je slovenski trg preplavljen s slabo oblikovanimi tiskanimi mediji. Nekaj je tudi zelo dobrih in mednje smo se želeli uvrstiti. Oblikovanje je rezultat dela Dnevnikove oblikovalske ekipe, prav tako prelom oziroma tehnična postavitev. Razmerje med fotografijo in besedilom je vselej zelo pomembno in v večini primerov smo to ravnovesje dobro ujeli. Zdaj vidim, da bi bilo na nekaterih mestih lahko nekaj več poudarka na fotografiji, ampak to je izboljšava, ki nam ostaja za naslednjo številko.

Na kup smo zbrali nekatere od najboljših novinark in novinarjev v državi, se z njimi pogovarjali in posvetovali, potem pa smo jim dali mir, da napišejo, kot najbolje znajo. Brez takšnih ali drugačnih vplivov ali interesov. Že to je zadostno zagotovilo, da gre za kakovostno in verodostojno informacijo in analizo, za katero ti ljudje stojijo s svojimi imeni, priimki in vsem, kar so doslej v karieri naredili. Na koncu sta lasten obraz in verodostojnost edino, kar novinarji in uredniki imamo, in tega ne moremo in ne smemo zapraviti.