KA
Intervju

»Naročnika ne prepričamo samo z lepim dizajnom«

»Pri delu z naročniki gre vedno za interdisciplinarno delo, nikoli ne govorimo samo o dizajnu. Poklopiti se mora več dejavnikov, od ideje in strategije do vsebine in oblikovanja,« pravi Kristijan Andoljšek, umetniški direktor v agenciji Innovatif.

Pred intervjujem o Kristijanu Andoljšku, umetniškem direktorju v agenciji Innovatif, nisem vedela veliko. Na prvi vtis je deloval zadržano, kar je vzbujalo občutek, da se nerad izpostavlja, čeprav ima marsikaj povedati. Prav zato sva se dogovorila za srečanje ob kavi, da bi se bolje spoznala in ustvarila sproščeno vzdušje za intervju. V koledarju sva si rezervirala pol ure do eno uro, srečanje pa je potekalo v prijetni kavarni blizu agencije Innovatif. Ko sva začela klepetati, se je pogovor spontano zavlekel veliko dlje od načrtovanega. Tisto, kar je bilo mišljeno kot kratka »briefing« kava pred pravim intervjujem, se je prelevilo v zanimiv dvourni pogovor. Kris, kot ga prijatelji radi kličejo, ima za seboj dolgo in barvito kariero. Njegova dela so namreč povsod okoli nas – bodisi pri priljubljenih blagovnih znamkah bodisi v drugih ustvarjalnih projektih, ki jih razvija s svojo ekipo. Že v gimnazijskih letih, ko sta se spoznala z ženo, ki prav tako deluje v marketinškem okolju (Andreja Zadnik Andoljšek je direktorica tržnega komuniciranja v Mercatorju, op. ur.), je jasno vedel, da si želi nekoč ukvarjati s kreativnostjo, hkrati pa še danes ohranja v sebi malce otroka, kar se odraža tako v njegovem pogledu na svet kot v njegovem delu. Navdih najde povsod – najraje pa na potovanjih, kjer doživi nova okolja in kulture. Kris Andoljšek s svojimi deli in pogledom na svet dokazuje, da človek ne potrebuje velikega izpostavljanja, da bi pustil vtis.

KA1

Na oglaševalski sceni ste že več kot dvajset let. Danes vas poznamo kot umetniškega direktorja v agenciji Innovatif; karierna pot do tu pa je bila precej zanimiva. Po končanem šolanju na Gimnaziji Poljane ste začeli s študijem na Fakulteti za arhitekturo. Zakaj arhitektura?

Ko sem bil majhen, nisem bil ves čas v vrtcu, ampak sem bil pogosto v varstvu pri babici in teti, ki je bila arhitektka in oblikovalka. V njenem studiu sem preživel praktično večji del otroštva. Vedno sem nekaj risal in se igral z njenimi Letraset črkami. To so bile tiste črke na foliji, po katerih podrgneš s svinčnikom in se prenesejo na podlago. Morda se jih kdo iz moje generacije še spomni. Hodila sva v Celovec po naročene »helvetike bold« za 45 šilingov in takrat je bil to moj svet in sem si želel početi to v življenju. Ker pa nisem povsem dobro vedel, ali bi bil arhitekt ali oblikovalec, sem si rekel, da grem študirat arhitekturo, saj lahko po končani fakulteti počnem oboje. Če bi šel na likovno akademijo in si mogoče kdaj želel biti arhitekt, to ne bi mogel biti. In tako sem se odločil za študij arhitekture.

Kako pa to, da se niste že prej se odločili za Srednjo šolo za oblikovanje, zakaj Gimnazija Poljane oz. takratna Srednja šola za družboslovje?

Ker so mi rekli, da mi srednja oblikovna šola ne bo dala dovolj splošne izobrazbe in širine. S tem sem se kar strinjal in še danes mislim, da je tako. No, po končani srednji šoli sem se torej odločil za arhitekturo in želel študij čim prej zaključiti. To je bila motivacija, da začnem čim prej delati kot oblikovalec. Takrat sem že vedel, da bom to počel v življenju in sem bil celo tako priden, da sem od menda 240 vpisanih prvi diplomiral. To je bil eden od ciljev, ki sem si jih zastavil.

Iz tega bi lahko sklepala, da ste bili precej tekmovalni?

Mogoče sem bil pa res. Pa saj sem tudi še danes, ampak to se mi zdi pomembno gonilo za življenje. Da prideš do določenega dobrega rezultata, preprosto moraš biti malo tekmovalen.

Po študiju ste se zaposlili v agenciji Movera. Ker se je sama ne spominjam, ali bi me lahko seznanili, s čim ste se ukvarjali v agenciji in kakšno vlogo ste imeli v njej?

Najprej sem še kot študent delal pri scenografu Andreju Stražišarju kot pomočnik pri risanju scenografije. Potem sem to delo sicer opustil zaradi študijskih obveznosti, a mi je še danes malo žal, saj me je gledališče od nekdaj privlačilo. Nekaj časa sem poskušal delati kot samostojni oblikovalec, a sem kmalu videl, da to ni zame, ker mi je polovico časa pobralo iskanje naročnikov in ukvarjanje z njimi – to da sem si z njimi dopisoval, hodil na sestanke in se z avtom vozil po Sloveniji. Posledično mi je za oblikovanje ostala samo polovica časa. To me je ubijalo. Hotel sem imeti poln delovnik samo za oblikovanje, za posel pa naj skrbijo drugi. Zato je bila zame zagotovo prava izbira delo v agenciji. In tako je prišla moja zaposlitev v takrat majhni agenciji, ki se je imenovala Movera, mislim, da daljnega leta 1999. Bili so specializirani za znamčenje in oblikovanje embalaže; z oglaševanjem se recimo sploh niso ukvarjali. Tam sem se izjemno veliko naučil, ker sem bil resnično še zelo neizkušen. Mnogih projektov se ne spomnim več, se pa spominjam, da sem sodeloval pri znamčenju in oblikovanju katalogov in brošur za podjetje Tipro iz Grosuplja, ki se ukvarja z izdelavo tipkovnic. Z njimi smo zelo dobro delali, saj so bili tudi sami zelo kreativni in dovzetni za takšne in drugačne domislice.

Sliši se zelo odgovorno, ampak tudi naporno za prvo zaposlitev. Kaj ste odnesli iz Movere kot popotnico za delo v prihodnosti?

Ta agencija je sicer po petih ali šestih letih prenehala delovati, kar ni bilo presenetljivo, saj so bili odnosi in način dela tam slabi. Vsi smo delali prekomerno in praktično vse. Sam sem celo pisal besedila, tudi v angleščini, čeprav seveda to ni bilo moje delo, in to za izjemno nizko plačilo. Brez dvoma je bila to pomembna izkušnja v mojem življenju. Naučil sem se, da ne bodo vsi vedno prijazni in »fer«, da se moraš naučiti postaviti zase. Tam sem ostal kakšni dve leti in pol. Sem pa seveda ob prvi dobri ponudbi za delo odšel.

KA2

Po Moveri ste delali za agencijo Mayer McCann. To pa je bilo precej bolj agencijsko delo, kajne? Kakšne spomine imate na to obdobje?

Lepe. Tam je bilo povsem drugače, saj smo delali velike oglaševalske kampanje. To je bilo obdobje prvih festivalov SOF in Zlati boben, druženj na kosilih in večerjah s kolegi iz stroke, prvih nagrad, ki so mi takrat pomenile ogromno. Odprl se mi je nek čisto nov, izredno privlačen svet, ki me je prevzel. Lastnika agencije Patricia in Marko Majer sta bila zelo iskrena in poštena človeka, s katerima smo se krasno ujeli in imam zelo lepe spomine na ta čas, kjer sem kot umetniški direktor delal štiri leta in pol.

Kdo so bili vaši naročniki? Predvidevam, da je bilo delo tu zelo drugačno od dela pri Moveri?

Česar se res najbolj spomnim, je, da smo ves čas hodili na pitche, ki smo jih seveda veliko izgubili, precej pa tudi dobili. In eden meni najljubših je bil za banko Hypo Alpe Adria. Imeli so veliko bazo slik svojih povodnih konjev in željo z njimi narediti nekaj več. Gre namreč za živali, ki menda požrejo okoli 500 ljudi letno! Ampak takrat smo ustvarili izredno simpatičen lik, ki so ga fantje iz studia Kerozin animirali, da so se mu premikale oči in je migal z ušesi. Rezultat so bile nagrajene kreativne rešitve, ki se mi še danes zdijo luštne in jih z veseljem pogledam, če v osebnem arhivu naletim nanje. Nasploh smo želeli vnesti veliko humorja v kampanje, ki smo jih delali, kar se mi zdi še vedno izredno pomembno.

Marka Majerja poznamo kot strokovnjaka za tržno komuniciranje, agencija je delala z znamkami, kot so MasterCard, Coca-Cola, Ford, BMW, Nestlé in druge. O njegovem delu vemo veliko; kakšen pa je bil kot direktor? Sta si bila blizu?

Marko Majer je predvsem zelo simpatičen človek, s katerim sva si bila zelo blizu in še danes, ko se srečava, se objameva, ker sva iskreno vesela drug drugega. Imam pa veliko anekdot iz tistih časov. Recimo, Marko je imel licenco za pilota enomotornega letala, ki je lahko tudi jadralno, in je strašno rad letel, rad pa je tudi sodelavce kdaj povabil na kakšen let. Sam sem z njim letel celo trikrat in imam krasne spomine na to. Enkrat sva šla vse do Splita in nazaj grede je v nizkem preletu letel tik nad tlemi čez Unije, kjer je bilo po mojem spominu nekaj sto ovc. Ko je avion letel čez travnik, se je teh 200 do 300 ovc razbežalo na vse konce in to je bil en tak krasen, nepozaben prizor. Naj dodam, da tudi sam resnično obožujem letenje. Seveda pa se spomnim tudi bolj adrenalinske izkušnje z njim, ko nama je enkrat nekje nad Šmarno goro »kašljal« motor in ni kazalo, da se bo srečno končalo. Enkrat pa sva letela proti Celju in je Marko ugasnil motor, da bova jadrala, pa se motor ni več prižgal nazaj. Izkazalo se je, da je pozabil ponovno odpreti dovod za gorivo. No, po histeričnem smehu, vdanosti v usodo in dejanskem reševanju problema sva vseeno uspešno pristala. Takrat je rekel, da tega ne smem nikomur povedati, ampak po dvajsetih letih ta dogovor verjetno že zastara, ali ne? Po tej izkušnji me je povabil še na prelet Triglava, a sem ga vljudno zavrnil.

Kako to, da ste potem odšli na Publicis?

Publicis je bil v tistem obdobju okoli leta 2006 zelo priznana, dobro organizirana agencija z večjimi naročniki in želel sem si to preizkusiti. O agenciji se je širil dober glas, slovela je po dobri klimi in vodstvu. In nekaj časa je bilo vse to tudi res. Z menjavo lastnikov pa se je žal spreminjala tudi agencija. Pa vendar sem v njej ostal dvanajst let.

Bi lahko med obema direktorjema agencij, Mitjo Petrovičem in Markom Majerjem, našli kakšne vzporednice?

Z obema sem imel in imam še danes lepe odnose in sem zelo vesel, ko se srečamo. Mitje sicer ne objamem, ker se mi zdi, da mu mogoče ne bi bilo prav (smeh). Bil je izjemno preudaren, razmišljujoč in spoštovan direktor, vsi so ga resnično cenili. Marko pa je bil povsem drugačen, vedno iskriv, navihan, s tisto otroško igrivostjo, ki je ni izgubil niti pri 50-ih letih. In ​​to se mi zdi krasno, saj otrok v človeku nikoli ne bi smel umreti.

Ali lahko izpostavite nekaj izstopajočih kampanj, ki ste jih v času, ko ste delali za Publicis, ustvarili z ekipo?

Eden od projektov, ki jih je delal Publicis, in je zares vreden omembe, so bili oglasi za Mobitel. Žal nisem veliko sodeloval pri tem, mogoče le pri dveh ali treh kampanjah, ampak če naredim hiter prelet zgodovine slovenskega oglaševanja, si upam trditi, da sta Agencija 41 in Publicis za Mobitel ustvarila najlepše rešitve in absolutne presežke v vseh pogledih. To je tisto slovensko oglaševanje, za katerim sam še danes potočim kakšno solzo, ker tega ni več. Sicer pa sem bil glavni umetniški direktor za Renault, ki smo ga takrat pridobili. To je bil izjemno velik in obsežen naročnik. Mislim, da dve ali tri leta sploh ni bilo niti enega tedna, da ne bi kakšen billboard, katerega avtor ali soavtor sem bil, visel v Ljubljani. Če se prav spomnim, so jih ob četrtkih lepili in sam sem včasih z avtom zjutraj pred službo naredil dodaten krog, da sem videl, če vse »štima«, če so oblike in barve v redu, in potem šel lepo miren v firmo. Za Mlinotest smo tudi veliko delali, naredili smo ogromno prenovo embalaže, mislim, da je bilo od 50 do 60 embalaž. Precej sem delal za Argeto, za Petrol, pa za Amnesty International smo naredili nekaj krasnih stvari, ki so dobivale nagrade v Londonu in New Yorku.

KA3

Po dvanajstih letih dela na Publicisu je prišlo do pomembne prelomnice v vašem življenju. Kaj se je zgodilo?

Če na kratko povzamem, način dela na Publicisu se je z leti zelo spremenil. Znotraj krovne agencije je bilo več agencij, vsaka s svojim vodstvom in časovno popolnoma neusklajenimi zahtevami. Preprosto nisem mogel več obvladovati delovnega in prostega časa, vse skupaj me je spravljalo v strašansko stisko, saj sem po naravi zelo dobro organiziran in ne morem delati v kaosu. Za nameček me je telo samo na zelo brutalen način opozorilo, da ne zmore več stresa in tempa, v katerega sem bil ujet. In ko sem takrat ležal v bolnišnici, sem resno premislil, ali gre moje življenje v smer, ki sem si jo zamislil. In odgovor je bil, da ne.

Izkušnja vam je zagotovo spremenila pogled na ravnotežje med delom in prostim časom, kajne?

Odločil sem se, da je čas, da čim prej nekaj spremenim. Pri tem seveda nisem mislil obrniti svojega življenja na glavo in se lotiti nove kariere. Sem se pa odločil, da bom, če bom že delal v agenciji, poiskal takšno, ki spoštuje mene kot človeka z družino in prostim časom, kjer je odlična klima in delo dobro organizirano. Sprva sem mislil, da to v slovenskem oglaševalskem prostoru ne obstaja, ampak potem sem na srečo našel Innovatif, kjer sem še danes. Ko me kdo, ki pozna agencijsko delo, vpraša, kako pa je kaj z vikendi v službi, ali delamo tudi takrat, mu odgovorim, da sem bil v sedmih letih enkrat za vikend v službi, pa še to samo zato, ker sem biftke pozabil v hladilniku (smeh). Pa tudi po peti uri me boste izjemno redko srečali na firmi, kot tudi moje sodelavce, pa ne zato, ker ne bi imeli dela, ampak zato, ker je delo odlično organizirano.

Kako pa je prišlo do tega, da ste odšli na Innovatif? Tam ste zdaj že sedem let zaposleni kot umetniški direktor za offline projekte.

Zdaj se bo spet slišalo blazno klišejsko, ampak vse kaže, da se prave stvari zgodijo ob pravem času, da so nekako usojene. Vedel sem, da moram v drugo službo in sem si rekel, da ne bom izgubljal časa, da se bom pač z nekom dogovoril za sodelovanje, pa tudi če ne bo trajalo, bom pa vmes na preži za drugimi ponudbami. In res sem bil že skoraj dogovorjen za neko delo, ko me je poklical Tomasz Pirc, eden od lastnikov Innovatifa, s katerim sva se poznala že od prej, in me povabil, da se pridružim ekipi. Ostalo je zgodovina (smeh).

Se še spomnite prvega uradnega srečanja z direktorjem Innovatifa Jožetom Šulmanom?

Svojega prvega obiska na Innovatifu se dobro spomnim. Najprej sem nekaj časa iskal, kje je vhod. Ko sem končno vstopil skozi vrata in se povzel po stopnicah, so me pospremili do kuhinje in mi namenili mini tečaj uporabe kavnega avtomata z vajo v penjenju mleka. Ne pozabite, da sem bil namenjen šele na prvi razgovor z direktorjem. Zakaj bi me učili kuhati kavo, če pa se z Jožetom sploh še nisva zmenila za službo? To se mi je zdelo res lepo in prijazno. Takoj sem vedel, da se bom dobro počutil, če pridem v to agencijo. Jože Šulman, Gorazd Oman in Tomasz Pirc imajo zares dober čut za izbiro ljudi. Seveda, saj so nenazadnje izbrali mene (smeh).

Za katere naročnike ste odgovornii?

V agencijo sem prišel kot offline art direktor in oblikovalec, saj tega niso imeli. Prvo leto sem večinoma delal za Ford, ki je bil v smislu obsega dela resnično ogromen zalogaj. Potem pa sem prevzel še nove večje naročnike, med katerimi bi omenil Titus, Fibran, Ljubljanski grad, Poli, Pravno fakulteto, Gen energijo, Postojnsko jamo in Zavarovalnico Sava. Za zavarovalno skupino Sava smo pravkar osvežili in sistematizirali elemente marketinške komunikacije. Uvedli smo standardizirane predloge in pripravili oblikovna pravila za oglase. S tem smo naročniku olajšali proces priprave in objave oglasov. Vse smo nato umestili v digitalni priročnik celostne podobe Digital Brandbook, orodje, ki smo ga razvili na Innovatifu. Skratka, gre za zares priročno spletno platformo za enostaven dostop do materialov, ki jih naši naročniki potrebujejo za svoje delo.

Opišite mi največje izzive umetniškega direktorja pri delu z naročniki.

Pri delu z naročniki gre seveda vedno za interdisciplinarno delo, nikoli ne govorimo samo o dizajnu. Poklopiti se mora več dejavnikov, od ideje in strategije do vsebine in oblikovanja. Naročnika nikoli ne prepričamo samo z lepim dizajnom, ampak s celim paketom. Zgodi se, da kdaj celoten projekt pade zato, ker en del ne štima, pa ni nujno, da je to dizajn. Seveda se z leti navadiš na to. Nekomu, ki ni nikoli delal v agenciji, težko razložiš, kaj pomeni stres, tempo dela in to, da vložiš ogromno truda in energije, pa si nato zavrnjen. Pri čemer je zelo pomembno, s kakšnimi argumenti. Na primer, ko grem k zobarju in mi naredi zalivko, mu je ne bom zavrnil, če mi ravno ne pade ven, ker se pač ne počutim poklicanega za to. V našem poslu pa o našem delu ves čas presojajo ljudje, ki strokovno na tem področju niso podkovani. O tem, ali si ti nekaj dobro oblikoval, bo lahko presojal tudi nekdo, ki je recimo geolog po izobrazbi. Tako da na to zares nikoli nisi čisto odporen, je pa z leti na srečo malo boljše in manj boli. Ni več neprespanih noči zaradi razmišljanja, kaj je šlo narobe. Jaz kljub temu, da kdaj kakšna stvar pade v vodo, še vedno ob vsakem novem projektu najdem nov zagon in sem poln optimizma, da ga bomo na koncu vendarle realizirali.  

KA4

Članek lahko v celoti preberete v Marketing magazinu december 2024, #522. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.

 

Intervju

zz
03. 02. 2025

Marko Kolbl, direktor Europlakata, meni, da bomo čez 50 let vsi imeli personaliziranega…

Den Baruca
01. 02. 2025

»Izziv je vedno isti: preseči pričakovanja,« o svojem delu pravi Den Baruca, s katerim…

»Stanje videoprodukcije v Sloveniji ima velik manko in veliko prednost. Manko so omejeni proračuni, ki pogosto dušijo drznost. Prednost pa je prav ta…

zz
30. 01. 2025

Sašo Palčič, direktor in ustanovitelj digitalne agencije Madwise, o tem, zakaj zmanjšati…

Naši avtorji