»Moja služba je pomagati ljudem preiti na vegansko prehrano«

O tem, kakšen ton je ubral pri komunikaciji z ljudmi in na podlagi česa se odloča za sodelovanje z blagovnimi znamkami, ki delujejo na trgu veganske prehrane, smo se z Baboumianom pogovarjali na avgustovskem Vegafestu v Ljubljani.

Patrik Baboumian (1979), sin staršev armenskega porekla, od svojega sedmega leta starosti živi v Nemčiji, kamor je z mamo prebegnil iz Irana, kjer je bil rojen. Že pri svojih devetih letih se je navdušil nad dvigovanjem uteži in nato v svoji športni karieri pridobil številne nagrade in naslove. Za njegovo medijsko prepoznavnost je bil prelomen naziv najmočnejšega moškega v Nemčiji, ki ga je pridobil leta 2011, širša javnost pa ga je spoznala v filmu Game Changers, kjer so v ospredju veganski športniki, ki govorijo o prednostih prehranjevanja na rastlinski osnovi. Poleg Baboumiana v njem nastopajo številni slavni športniki, znani vegani, kot so Novak Djokovic, Arnold Arnold Schwarzenegger in Lewis Hamilton.

Slovensko vegansko društvo je nemškega mišičnjaka, ki se je hrani živalskega izvora v prvi vrsti odpovedal zaradi svoje ljubezni do živali, kmalu pa prepoznal, da rastlinska prehrana blagodejno vpliva tudi na njegovo zdravje, kot častnega gosta povabilo na jubilejni, že deseti Vegafest, ki je bil 20. avgusta na Pogačarjevem trgu v Ljubljani. S prijaznim in skromnim ambasadorjem veganstva smo se sestali pred njegovim nastopom na festivalu, kjer so se obiskovalci lahko z njim pomerili v dvigovanju težkih predmetov (v tem primeru zabojčka z veganskimi izdelki), pozneje pa je imel tudi samostojno predavanje o sočutju do živih bitij in nato sodeloval še na okrogli mizi z veganskimi športniki.

Šlo je za povsem osebno odločitev, saj imam resnično rad živali. Nikoli nisem sanjal, da bi bil veganski aktivist, dokler nisem leta 2011 osvojil naziva najmočnejšega moža v Nemčiji. Takrat sem se čez noč znašel v vseh medijih po Nemčiji, pa tudi zunaj nje, in spoznal, da bi pridobljeno medijsko pozornost lahko uporabil za vplivanje na druge ljudi. Veliko ljudi mi je namreč pisalo, da sem jim v navdih. Želel sem si postati njihov vzornik, toda takrat sem bil še vegetarijanec. Vedel sem, da lahko naredim še korak dlje in se popolnoma odrečem živalskim izdelkom, torej tudi mleku in mlečnim izdelkom ter jajcem, saj tudi v teh industrijah prihaja do velikega trpljenja živali. Priznam, da me je bilo kar malce strah postati vegan, saj sem dobesedno živel od mleka, ki je bilo moj glavni vir beljakovin. Spil sem neverjetno velike količine mleka, tudi do deset litrov na dan. Bal sem se tudi tega, da bo izločitev teh izdelkov slabo vplivala na moje telesno počutje in moč. Takrat na mednarodnih tekmovanjih še ni bilo vegetarijanskih ali veganskih bodybuilderjev, da bi se lahko tudi na podlagi njihovih izkušenj prepričal, ali mi bo veganska prehrana dejansko koristila. Spraševal sem se namreč, ali sploh deluje, če pa se k njej nihče ne zateka. Toda vsi ti moji pomisleki so se izkazali za povsem nepotrebne, saj sem po prehodu na nov način prehranjevanja dosegal kvečjemu še boljše rezultate, za okrevanje po vadbi sem potreboval manj časa in moje zdravje se je bistveno izboljšalo.

Zelo hitro. Ko sem še jedel meso, pa tudi potem, ko sem postal vegetarijanec, me je pogosto pekla zgaga. Ko sem spil mleko, me je to minilo, zato sem mislil, da mi pri zgagi pomaga prav pitje velikih količin mleka. Ena od mojih skrbi, ko sem prešel na rastlinsko prehrano, je bila tako tudi, ali se bodo zaradi tega moje težave z zgago povečale. Toda že čez dva dni sem opazil, da me zgaga ne peče več, še več, spoznal sem, da je k mojim težavam z zgago na dolgi rok prispevalo prav pitje mleka. Živalske beljakovine namreč zakisajo telo in prav to sem močno občutil v svojem telesu, čeprav se tega nisem zavedal. Poleg tega se mi je pri prehodu na rastlinsko prehrano čez nekaj tednov zmanjšal tudi krvni pritisk, sklepi so me manj boleli in lahko sem treniral še več in po tem tudi hitreje okreval.

Ker sem se sam počutil tako bolje, sem to želel omogočiti tudi drugim ljudem, zato sem si za svoje poslanstvo zastavil, da jim pomagam pri prehodu na vegansko prehrano. In to je tudi moja služba že zadnjih deset let (smeh).

Na začetku, ko sem leta 2011 osvojil naziv najmočnejšega moža v Nemčiji, so bili klasični mediji, v katerih sem se pojavljal s članki in intervjuji, praktično edini način, s katerim sem lahko nagovoril ljudi. Do danes se pravzaprav ni veliko spremenilo. Priznam, da sem še pripadnik stare šole ter se spletnih medijev in družbenih omrežij ne poslužujem tako spretno in učinkovito, kot bi se lahko. Ampak se učim (smeh). Toda raje kot o komunikacijskih kanalih govorim o platformi, ki jo uporabljam. Dokler sem profesionalno tekmoval, to je bilo do leta 2016, je bil šport platforma za moj aktivizem. Ko sem se z dvigovanjem uteži prenehal ukvarjati, pa sem začel iskati druge platforme. Od nekdaj sem hotel zabavati ljudi, biti odprt in sproščen do njih. Nikoli jim nisem želel pridigati ali jim vzbujati slabega občutka, ker jedo živalske izdelke. Rad bi jim le pripovedoval o svojih izkušnjah in to na zabaven način. Tako je prav zabava postala moja nova platforma.

Na veganstvo in aktivizem gledam kot na orodje in za različne ljudi potrebujete različna orodja. Sam na primer dobro sprejemam agresivna sporočila, saj jih ne jemljem osebno. Če mi nekdo reče, da sem grozna oseba, ne bom takoj pomislil, da ima morda prav. Pri marsikaterem človeku se agresivnejši pristop lahko izkaže za primernega, a to ni moj način delovanja. Če želite doseči širše občinstvo, jih morate po mojem mnenju »uloviti« na prijazen način, da se bodo počutili dobro, in šele potem izpostaviti tematike, ki so zanje lahko občutljive. Kot sem že omenil, jim nočem vzbujati občutka, da delajo kaj narobe, če niso vegani. Vedno sem pripravljen odgovarjati na njihova vprašanja. Večinoma me sprašujejo, kako sem lahko uspešen športnik, če pa ne jem mesa, in vedno se potrudim, da jim to prijazno pojasnim. In to vsaj meni odpira številna vrata.

Pozdravljam vsako podjetje, ki si prizadeva, da bi postalo del našega gibanja. Pred desetimi leti je bilo veganstvo še nekaj čudnega in eksotičnega, zdaj pa že postaja nekaj povsem običajnega. K temu so zagotovo močno prispevale tudi velike blagovne znamke, pa tudi mediji, ki širijo sporočilo, da je prehod na rastlinsko prehrano nekaj, kar lahko stori vsak od nas. Zato potrebujemo velika podjetja, ki nadzorujejo prehrambeni trg, saj imajo vpeljano strukturo, distribucijo in vse potrebne procese. Ne zdi se mi nič spornega v tem, da sledijo trendu veganstva. Več kot bo na trgu rastlinskih izdelkov in v več trgovinah in restavracijah, kot bodo dostopni, v večji meri se jih bodo ljudje posluževali.

Ko se sam odločam za sodelovanje z blagovnimi znamkami, sledim svojemu lastnemu etičnemu kodeksu, ki sem si ga zastavil že na samem začetku svoje veganske poti, in na podlagi tega podrobno preučim vsako ponudbo, ki jo dobim. Zame je najpomembnejše to, da si blagovna znamka trajnostno prizadeva za napredek veganskega gibanja. Tega namreč ne počne vsaka, pa čeprav to trdi. Na primer, pred kakšnimi petimi leti je bilo v Nemčiji kar nekaj proizvajalcev mesa, ki so hoteli gibanje izkoristiti zgolj za lasten dobiček. Ampak pri takšnih podjetjih kmalu ugotoviš, ali so iskrena ali ne, saj prehitro obupajo, če vidijo, da ni takojšnjih dobičkov. Vsako podjetje zato skrbno preučim, ali je njegov namen podati se na trg rastlinskih izdelkov resnično dolgoročen. Takšen primer je nemško podjetje Greenforce s sedežem v Münchnu, ki je bil še pred dvema leta start-up s petimi zaposlenimi, zdaj pa jih imajo že sto. Svoj posel gradijo vztrajno in trajnostno; nedavno so se podali tudi na trg Velike Britanije.

V zadnjih letih so do mene pristopile praktično vse verige restavracij s hitro prehrano, da bi jim pomagal pri promociji njihove veganske ponudbe, a sem jih zavrnil vsaj osem od desetih. Mislim, da v svojih namerah niso iskreni, temveč želijo le izkoristiti ta trend. Le v enem primeru pa sem odločitev, da ponudbo zavrnem, obžaloval. Pred kakšnimi sedmimi leti me je nagovoril eden od večjih proizvajalcev mesa v Nemčiji, a sem ga zavrnil, ker sem bil prepričan, da je njegov motiv le denar. Kljub temu sem jih v tem času opazoval in ugotovil, da si resnično prizadevajo, da bi proizvajali vse manj mesa in ponujali vedno več vegetarijanskih in veganskih izdelkov. In to je vsekakor pohvalno, zato mi je kar malce žal, da ne sodelujem z njimi. Podjetja namreč nikoli ne sodim po tem, kaj je počelo včasih, ampak po tem, kam želi priti.

Na nadomestke mesa nikoli nisem gledal kot na zdravo izbiro, ker tudi niso zasnovani tako. Seveda si proizvajalci prizadevajo, da bi jih naredili čim bolj zdrave, a dejstvo je, da jih delajo z namenom, da bi nadomestili nekaj, kar pa je resnično nezdravo, torej meso. Če želijo, da so ti izdelki tudi okusni, jim seveda morajo dodati maščobe ali druge dodatke, ki niso najbolj optimalni za zdravje. A prepričan sem, da so v vsakem primeru boljša izbira kot pa njihov mesni izvirnik. Če hočete jesti zdravo, boste to morali početi v svoji kuhinji, kjer si lahko pripravljate okusne jedi iz zelenjave, stročnic, oreščkov in drugih sestavin rastlinskega izvora. Toda včasih preprosto nimate časa za to, pogosto, še posebej na začetku vaše veganske poti, pa tudi hrepenite po okusu mesa, zato ni nič narobe s tem, če posežete po njegovih nadomestkih, da potešite svojo željo. Ohranjati zdravje je dolgoročen proces in vsak majhen korak pri tem šteje. Moja želja je le, da bi bilo ljudem dostopnih čim več veganskih izdelkov, da se lažje odločajo. 

Po mojem mnenju gremo v pravo smer. V zadnjem desetletju se je dojemanje javnosti do veganstva resnično spremenilo; vegani smo veliko bolj mainstreamovski, kot smo bili pred desetimi leti. Ampak največji napredek zaznavam prav pri dostopnosti veganske hrane. Ljudje na koncu dneva nimamo ne časa ne energije, da bi razmišljali o tem, kaj jesti, zato se jih bo 80 odstotkov zateklo k najpreprostejši izbiri. In to je k hrani, kakršno smo jedli v otroštvu. Tradicionalno je bila to vedno mešana, precej težka hrana, meso, krompir in mlečni izdelki. Če hočemo, da se ljudje odvrnejo od takšnega prehranjevanja, jim pač moramo ponuditi druge možnosti. In do tega mora priti na svetovni ravni. Do vsesplošnega sprejetja rastlinske hrane ne bo prišlo, če bo omejena le na omejen krog ljudi, ampak mora biti dostopna vsem. To pomeni, da morajo biti veganske jedi na voljo v vsaki restavraciji in v vsaki trgovini, povsod, kjer prodajajo hrano, in to po dostopni ceni. Če je nekaj dovolj poceni in boljše za zdravje, zakaj bi se torej ljudje odločili za slabšo možnost? Cilj našega gibanja je torej danes enak, kot je bil pred desetimi letimi – ljudem čim bolj olajšati dostop do veganske hrane.

Če ste majhni, se morate vedno postaviti v vlogo izzivalca. To v tradicionalnem marketingu velja že od nekdaj in področje veganske hrane ni s tega vidika nič posebnega. Majhne blagovne znamke, ki si šele utirajo svojo pot na trg, se bodo morale posluževati gverilskih taktik in se domiselno navezati na vegansko gibanje, če želijo pri ljudeh izzvati spremembo stališč in dojemanja. Morda se to ne sliši najbolj vznemirljivo in nekaj novega, ampak to je edino, česar se lahko poslužijo manjše blagovne znamke, ki nimajo v izobilju ne kadrovskih ne finančnih sredstev.

»Razbijamo mite o veganstvu«

Prostovoljci iz Slovenskega veganskega društva so Vegafest letos organizirali že desetič. »Festival smo začeli organizirati predvsem z željo, da bi veganom omogočili medsebojno druženje. Ker pa smo veganstvo želeli približati več ljudem, smo se leta 2016 iz Mosteca preselili v središče Ljubljane, na Pogačarjev trg. Želeli smo privabiti mimoidoče, jih seznaniti s tem, kaj veganstvo sploh je, in razbiti prevladujoče mite o veganstvu, kot so, da je takšen način življenja težaven, da so vegani šibki in slabotni. Še vedno se pojavlja največ vprašanj, od kod vegani pridobivamo beljakovine, zato na Vegafest vsako leto povabimo tudi veganske športnike, ki zelo lepo odgovorijo na podobne pomisleke ljudi,« za MM pripoveduje Maja Hrovat, predsednica Slovenskega veganskega društva. Kot dodaja, na festivalu izpostavljajo predvsem ljubezen do živali, v čemer v društvu vidijo tudi največji smisel veganstva. »Veganstvo je etična odločitev. Res je, da v prvi vrsti to delamo zaradi živali, toda pri tem poudarjamo tudi, da gre za bolj zdrav in trajnosten način življenja, ki koristi tako posameznikom kot tudi celotnemu planetu. Vsak od nas lahko na zelo enostaven način naredi veliko razliko,« je prepričana.

S tem, ko narašča število blagovnih znamk, ki proizvajajo izdelke na rastlinski osnovi, se povečuje tudi število razstavljavcev na Vegafestu. »Razstavljavce spodbujamo, da se obiskovalcem približajo tudi tako, da za čas festivala znižajo cene svojih izdelkov. Radi bi namreč, da bi jih čim več ljudi poskusilo in se hkrati prepričalo, da veganstvo kot življenjski slog ni dražja izbira, kot si marsikdo predstavlja. Sama za vegansko hrano potrošim precej manj, kot sem prej, seveda pa je veliko odvisno tudi od tega, ali si hrano pripravljate sami ali pa se prehranjujete po restavracijah,« pravi Hrovatova.

Glavni zvezdnik letošnjega Vegafesta je bil torej nemški mišičnjak, nekdanji bodybuilder Patrik Baboumian. »Patrika smo na festivalu enkrat že gostili, ob desetletnici pa smo ga ponovno povabili, saj je z vsem srcem predan veganstvu in nam je v velik navdih. Med slavnimi se pogosto zgodi, da na velik zvon obesijo, da so postali vegani, potem pa se po letu dni premislijo. Patrik pa je svojemu poslanstvu zvest že več kot desetletje in resnično izkazuje, da mu je mar za živali,« še dodaja predsednica Slovenskega veganskega društva.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, oktober 2022, #496. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.