Družbena omrežja niso oglasna deska
Za Lucijo Lepšina, tekstopisko v Agenciji 101 in predavateljico na Akademiji UDO, so dobri profili na družbenih omrežjih iskreni, zabavni in povezovalni.
Gašper Meden
Lucija Lepšina, ki je s svojim delom med drugim navdušila tudi strokovno žirijo Kanskih levov, na Akademiji UDO predava tekstopisje. Gre za tisto komponento družbenih omrežij, ki v veliko podjetjih močno šepa. Ta po njenih opažanjih namreč v izobraževanje upravljavcev vlagajo premalo ali pa pač to delo opravlja nekdo »za zraven«. Zato smo se z Lepšinovo pogovarjali tako o dobrih in malo manj dobrih praksah pa tudi samem delovnem procesu ustvarjanja.
Kakšen je vaš »recept« v primeru, ko ni vaš dan oziroma vam manjka idej, t.i. writer's block?
Najprej, ne se kriviti in misliti, da ne zmoreš. Normalno je. Bolj ko pritiskaš nase, težje je. Se da, je pa težje. Če imam čas in si to lahko privoščim, to nalogo dam malce v kot, pustim, da se nabere nekaj prahu in čez nekaj časa ima spet čar, jaz pa nov navdih. Ker pa to največkrat ni možno, me iz blokade običajno izvleče že hiter »chit-chat« o idejah, o izzivu, o nalogi. S kreativnim direktorjem, drugim tekstopiscem, vodjo projekta ali pa celo s fantom, morda prijateljicami. Vsak ima drugačno mnenje, drugačne uvide in ti lahko hitro odpre novo polje razmišljanja ter ti da nov zagon.
Kaj pa, ko se naročnik ali nadrejeni ne strinja z vašo idejo?
Hm, ko se naročnik ne strinja z idejo? Če nekaj predlagam, v to verjamem. Torej bo moj prvi instinkt, da poskusim še enkrat prepričati z močno argumentacijo. Če ne uspe, dobro prisluhnem naročniku pri razlogih in pomislekih in se poskušam približati željam. Vendarle gre za sodelovanje.
Kakšne so po vašem mnenju pomanjkljivosti komunikacije slovenskih podjetij na družbenih omrežjih?
V prvi vrsti morda ne dovolj poglobljeno poznavanje družbenih omrežij nasploh in malce naiven pristop »bomo že nekaj objavljali«. Kar pri kakšnih podjetij pomeni, da družbena omrežja vodi tajnica ali pa nekdo, ki pač malo več objavlja na lastnem profilu. Razumem, da morda nimajo možnosti zaposliti dodatne osebe, a potem naj upravljavca vsaj dobro izobrazijo. Pogosto znamke nagovarjajo povsem napačno ciljno skupino ali pa je način izražanja zelo generičen, neopazen. Družbena omrežja prevečkrat uporabljajo kot oglasno desko, a ljudje družbenih omrežij ne uporabljamo, da se nam v obraz meče produkte. Prav tako velikokrat enako vsebino objavljajo na Facebooku in Instagramu, celo LinkedInu. A vsako omrežje je svoj svet in ključno je, da se to vzame v zakup.
Ali se morda spomnite, kdaj ste morali pripraviti največ predlogov neke ideje, da se je potem iz nje uresničila glavna ideja? Koliko predlogov ste pripravili takrat ?
Na pamet mi pade lanski televizijski oglas za enega od slovenskih trgovcev. Rezultat začetnega brainstorminga je bil zagotovo kaos kakšnih 30 do 50 idej. Ampak ne razdelanih. Bili so zametki idej, misli in asociacije. Potem nekaj potencialnih razvijaš dalje, s še več idejami izvedbe in mehanike, vse dokler se ne odločiš za najboljšo in jo podrobno razdelaš. Pri tem primeru se spomnim, da je bilo po končni predstavitvi na željo naročnika bilopotrebno narediti še eno modifikacijo, tako da smo tudi v iskanju prave nanizali še nekaj dodatnih idej. Dolg in zanimiv proces v glavnem.
Urednikov izbor
Naroči se na MM in prihrani do 30%!
Naroči se na revijo MM in prihrani 30%
