piera
Intervju

»Brez umetnosti kot družba ne bomo preživeli«

Tako meni kulturna menedžerka in zgodovinarka Piera Ravnikar, ki je pred tremi leti uresničila dolgoletno željo in ustanovila lastno galerijo Ravnikar Gallery Space.

S tem so mladi sodobni umetniki dobili priložnost, da svoja dela postavijo na ogled širši javnosti. Še posebej podpira ženske avtorice, saj meni, da je zdaj pravi čas za to, saj je njihovi umetniški prispevek izjemen. Pogovarjali smo se tudi o investicijski in zbirateljski vrednosti umetniških del ter spodbujanju obiska v galerijah, do česar smo Slovenci po njenih besedah še precej zadržani.

Desetletje ste bili vodja vizualnega programa v Kinu Šiška, nato pa vodja galerije DobraVaga. S kakšnimi izkušnjami in spoznanji vas je dotedanje delo opremilo, kar vam danes koristi pri vodenju lastne galerije?

Delovati (in obstati) na področju mlade in neodvisne galeristike v našem kulturnem prostoru je sam svoj izziv. Potrebna je izjemna pozornost, pozornost do skupnosti, odgovornost do skupnosti, predvsem pa predanost, da lahko stvari premikaš v pravo smer, potrpežljivo in počasi. In ni skrivnost, brez Šiške bi bila moja samostojna pot bistveno drugačna, bistveno težja. To je izkušnja, ki te opolnomoči celostno, na različnih področjih tako osebno kot profesionalno. Biti aktiven del zelo ambicioznih programskih začetkov nove in drugačne javne mestne institucije se ne zgodi prav pogosto. Ko imaš vse pogoje za vsebino in razvoj, da lahko razmišljaš strateško in (so)uresničuješ številne izjemne domače in mednarodne programe in projekte. Želim si verjeti, da s svojo samostojno galerijsko iniciativo to pot samo nadaljujem. Gre le za rezultat mojih dolgoletnih prizadevanj, raziskovanja in, nenazadnje, iskanja priložnosti, kako mlado sodobno ustvarjalnost približati javnosti in hkrati oblikovati trajnostno rešitev za vzpostavitev prostora, ki svoje programe odpira brezkompromisno in horizontalno.

Prodajno galerijo Ravnikar Gallery Space ste odprli pred tremi leti, v obdobju, ki je veljalo za precej cvetoče z gospodarskega vidika. Kako težavna je bila odločitev »iti na svoje«? Ali ste si to že dolgo časa želeli in se vam je to zdel najbolj primeren trenutek?

Odločitev ni bila lahka, res ne, zapustiti izjemno delovno mesto umetniškega vodenja in  prvotni kolektiv, s katerim smo snovali to, kar v Šiški lahko opazujemo danes, in, nenazadnje, zapustiti finančno varno okolje, ki mi je omogočalo vso brezkrbnost. Vseeno pa je na koncu pretehtala odločitev, da je čas, da grem naprej in da svoje mesto prepustim nekomu, ki bo na tem mestu imel podobne priložnosti programsko razvijati, se razvijati in snovati. Na svoji samostojni poti, na strani pogumnih, pa tako samo uresničujem svojo dolgoletno željo – imeti svojo galerijo. Dobro je, da mi je dobra gospodarska krajina v mojih začetkih zagotavljala predvsem prednosti postavljati stvari od začetka, da lahko danes v času novih izzivov lažje ter z vso mero prilagodljivosti in potrpežljivosti kot kulturna platforma gradimo naprej.

Lastno galerijo ste odprli s poslanstvom zastopati predvsem mlajše sodobne umetnike. Zakaj se vam to zdi tako pomembno?

Že od samih začetkov delovanja največ pozornosti posvečamo mladi podreprezentirani sodobni umetnosti, ustvarjanju in spodbujanju razvoja, aktivni predstavitvi in distribuciji sodobne likovne umetnosti, tako doma kot v širšem mednarodnem okolju, ter njeni aktivnejši integraciji v širši kulturni in družbeni prostor. Čas in prostor, v katerem živimo, kot že tolikokrat v zgodovini, od vseh nas, tudi sodobne kulture in umetnosti, terjata družbeno angažirano držo. Sodobna umetniška produkcija je neločljivo povezana z različnimi vprašanji sociološke in politične narave. Če želim tudi v prihodnje zagotavljati dinamično, živahno in družbeno odgovorno produkcijo, moram njenim akterjem omogočiti optimalne možnosti za nadaljnjo rast in razvoj. To pa vedno zahteva čas, prostor in neposredno družbeno interakcijo. Gonilna sila družbe, s tem pa tudi družbeno angažirane ustvarjalnosti, mora biti osvobojenost spon, ki v tem trenutku v imenu čistega dobička ali davno preživetih avtoritarnih in totalitarnih praks poskušajo človeka in okolje znova potegniti v neke starodavne, temne čase.

Kaj vam osebno sicer pomeni umetnost?

Brez umetnosti kot družba ne bomo preživeli, umetnost je temelj skupne ustvarjalnosti in razvoja, zastavlja nam pomembna vprašanja. Sama umetnost umeščam v družbo kot ključni generator za širjenje dobre in kritične misli. Zato je osnovni cilj mojih programskih prizadevanj v aktivnem podpiranju, širjenju in krepitvi temeljnih civilizacijskih norm in vrednot, ki so v današnjem času vse prej kot samoumevne. Za premikanje družbenih meja zato odpiram prostor umetnikom,  ki lahko svoj umetniški prostor širijo, se s svojim delom razvijajo, rastejo in tudi produkcijsko tvegajo.

V galeriji ste v zadnjih letih pripravili precej odmevnih prodajnih razstav; med njimi je bila tudi razstava vizualnega kolektiva Zek Crew, ki je znan tudi oglaševalski javnosti, saj so v preteklosti sodelovali tudi z nekaterimi blagovnimi znamkami. Kaj vas običajno vodi pri odločitvi, dela katerih umetnikov predstaviti na razstavi?

Pri programskem snovanju galerije izhajam predvsem iz svoje primarne umetniške mreže domačih in tujih umetnic in umetnikov, sledim svoji intuiciji, svojim izkušnjam, se usmerjam v dobre zgodbe, jih poskušam soustvarjati in s tem tudi spreminjati na bolje. V okviru razstavnih projektov veliko prostora namenjam ženskim avtoricam, ker menim, da je čas pravi in si to, seveda, s svojim izjemnim umetniškim prispevkom tudi zaslužijo.

piera1

Piera Ravnikar se je leta 2017 podala na samostojno pot in odprla galerijo Ravnikar Gallery Space. (Foto: David Lotrič)

Ali ste v vsem tem času že uspeli prepoznati, katera umetniška dela imajo tudi potencialno komercialno vrednost?

Naše osnovno poslanstvo je povezovanje ljudi z umetnostjo, ki spodbuja in razvija okus umetnosti in priložnosti za raziskovanje in spoznavanje od blizu. Ostajam zvesta svojim programskim smernicam in avtorskim pristopom, ki jih galerija aktivno zastopa. Seveda v duhu pomembnih družbenih vprašanj našega časa in prostora intenzivno podpiramo umetnost, ki je za nas aktualna tukaj in zdaj, kritična in predstavlja vso svobodo ustvarjanja. Prvenstveno mislim, da je domačim umetnikom potrebno zagotoviti celostno podporo, platformo, da lahko nemoteno delujejo in ustvarjajo, in seveda tudi uspešno prodajajo.

Prizadevate si, da bi kakovostno umetnost po dostopni ceni približali čim več ljudem. Ali je cena sicer tudi pri umetniških delih odločilni dejavnik? Sklepali bi namreč lahko, da so privrženci umetnosti pripravljeni odšteti več za umetniška dela, saj ne gre za osnovne dobrine, ampak imajo v določenih primerih tudi zbirateljsko vrednost.

Tako je, so posamezniki, ki jih ne glede na končno ceno vodi predvsem ljubezen do umetnosti in izbranega umetniškega dela, seveda s potencialom investicije in zbirateljske vrednosti. Kot galerija se trudimo, da je vedno na voljo širši finančni razpon, ki je z malo volje do umetnosti lahko dostopen tudi tistim, ki so finančno malo bolj omejeni. Res prijetno presenečenje so mednarodne razstave AIR4, v sklopu katerih se vsako leto na enem mestu predstavi 100 vzhajajočih kot tudi že uveljavljenih mednarodnih umetnikov različnih generacij, ki prav za to priložnost ustvarijo 100 izvirnih umetniških del, ki so v sklopu razstave na voljo po dostopni ceni. S tem želimo spodbuditi mlado zainteresirano javnost, pa tudi tiste, ki se ne opogumijo prestopiti praga prodajne galerije, k obisku. Menim, da tovrstni enkratletni dogodek ne znižuje vrednosti umetniških del, ravno nasprotno, tisti,  ki so prvič v umetniško delo vložili 100 evrov, so naslednjič pripravljeni vložiti več, za drugo delo ali pa za večje delo istega umetnika. To nam dokazujejo tudi rezultati, ki jih beležimo že tretje leto od samega začetka projekta AIR4. 

Kdo so sicer v Sloveniji najpogostejši kupci umetniških del mladih, še neuveljavljenih umetnikov?

Slovenci smo še vedno sramežljivi, morda celo nesamozavestni, ko prihaja do obiska galerij, tako javnih kot zasebnih. Verjetno je razlog v tem, da je v preteklosti to bila vedno domena manjše in izbrane skupine meščanstva, elite. S svojimi programi se zato trudimo, da svoj prostor odpiramo tistim, ki jih umetnost zanima in jo cenijo. Dialog je vedno mogoč le takrat, ko imaš vključena vsaj dva, torej ustvarjalca in javnost. Zato moja glavna naloga ostaja zagotavljati dialog, da je publika, tako strokovna kot splošna, ki pride v stik z likovno umetnostjo, čim širša. To je osnova! Zaupanje nam do danes izkazuje predvsem mednarodna publika in domači mladi zbiratelji ter intelektualci iz raznolikih področij. In to je ta največja nagrada, ko ljudje brez neke družinske tradicije postajajo zbiratelji, zaupajo našim programskih odločitvam in hkrati še, kako dobro se zavedajo pomembnosti kulture bivanja.

Program brezplačnih mentorstev, ki ga izvajate v sodelovanju s Centrom za kreativnost pri MAO, se imenuje Kako (pre)živeti v umetnosti? Zgovoren naslov, ki pa vendarle nekoliko navaja na misel, da z umetnostjo ni mogoče preživeti oziroma je to zelo težko. Kakšen bi bil vaš odgovor?

Umetnost je področje, ki v finančnem smislu postavlja mnoge izzive, za vse nas. Zato si kot galerija prizadevamo za aktivna in dolgoročna sodelovanja, saj je nujno potrebno domačim ustvarjalcem zagotoviti celostno podporo, trajnostno rešitev, da lahko nemoteno delujejo in ustvarjajo, in nenazadnje tudi tržijo svojo umetniško produkcijo. Ko nase prevzamemo tovrstne obremenitve, jih razbremenimo, opolnomočimo, predvsem pa jim omogočimo več svobode, časa in prostora za njihovo osnovno delo. V to vsebinsko strukturo seveda sodijo tudi naša brezplačna mentorstva, ki jih organiziramo v sodelovanju s Centrom za kreativnost (CzK). Prekerne oblike dela, če sploh so na voljo, sistematično teptajo ustvarjalnost potencialno izjemnih umetnic in umetnikov. Tudi če zmorejo preživeti z malo in ob tem ustvarjati, z nič ne more preživeti nihče. Zato jih poskušamo opolnomočiti tudi na tem področju, kjer so pogosto zgolj prave informacije lahko vitalnega pomena. Ukvarjamo se s tem, kako za mlade umetnike, kuratorje in ostale mlade ustvariti kulturno kreativne poklice ter odprt in (finančno) varen prostor za trajnostno, kontinuirano,  umetniško delovanje in izobraževanje.

O umetnikih imamo pogosto stereotipne misli, da so zasanjani, vedno »nekje v oblakih« in se težko spustijo na realna tla. Jih lahko postavite na laž? Ste morda v svoji karieri že srečali umetnika, ki bi imel izrazito podjetniško žilico in je znal tudi odlično poskrbeti za lastno promocijo?

Verjetno je v umetnosti podobno kot pri ostalih področjih delovanja, imamo takšne in imamo drugačne. Lahko samo rečem, da mi je v čast in veselje soustvarjati z umetnicami in umetniki, ki jih zastopa Ravnikar Gallery Space. Globoko cenim in spoštujem njihovo predanost, predanost umetniškemu delu, disciplino in organiziranost, odgovornost, originalnost, njihovo miselnost – stvari niso tako zelo samoumevne. Ker se umetniški izraz, ki naj bi bil osnovni pogoj za uspešnost umetnika, žal vse bolj podreja drugim interesom, je za nas pomembno, da aktivno in brezkompromisno predstavljamo kakovost, drznost, progresivnost. Na trgu je izjemen nabor umetniških del, tako online kot offline, tudi samih ustvarjalcev, ki so vešči novih tehnologij in raznolikih promocijskih kanalov, žal pa to še zdaleč ni pokazatelj uspešnosti enega samega. Za prihodnost perspektivnega umetnika se mi zdi ključno, da ga zastopa referenčna galerija, ki je dobro vpeta tako v domač kot tudi mednarodni umetnostni prostor sodobne umetnosti.

piera2

Osnovno poslanstvo Ravnikar Gallery Space je povezovanje ljudi z umetnostjo, ki spodbuja in razvija okus umetnosti ter priložnosti za raziskovanje in spoznavanje od blizu.

Kot mentorica se srečujete s številnimi mladimi obetajočimi umetniki. Kaj jih najbolj zanima, ko si utirajo pot v svetu umetnosti? Imajo težnje po mednarodni pojavnosti in ali jim lahko tudi pri tem pomagate?

Absolutno, želja vsakega umetnika je, da ga prepozna domača in mednarodna strokovna javnost, da gre njihova umetniška pot v svet in da s svojim delom lahko tudi (pre)živijo. Z individualnimi mentorstvi se zato trudim, da je v ospredju predvsem predajanje znanja, izkušenj in praktičnih nasvetov, kako naprej. Vse to je za ustvarjalce neprecenljivo, saj pomaga ustvarjati podporno mrežo in vsem skupaj, tudi meni, daje nove priložnosti prepoznati kaj novega, kaj drugačnega. To je tudi pomembnejši del moje vloge in mojega poslanstva, da delujem kot posrednik med umetniki in širšimi vsebinskimi konteksti.

Diplomirali ste iz kulturnega menedžmenta v Bruslju, magistrirali pa iz zgodovine v Londonu. Kaj vam je dala takšna mednarodna izkušnja?

Svet mi je dal širino, to horizontalno miselnost delovanja, in mnoga lepa prijateljstva, tako profesionalna kot osebna, ki so mi izjemno pomembna še danes. Verjetno me tudi zaradi tega ni strah sprememb, novih izzivov, drugačnih pristopov in kdaj malo drznih in hitrih odločitev. Predvsem pa, tujina mi je dala odlično osnovo, da v svojem delu poskušam vedno mrežiti, povezovati in sobivati. Naš kulturni prostor pa potrebuje predvsem to, več sinergij in več aktivnejšega sodelovanja.

Zdi se, da je kultura v Zahodni Evropi lahko povsem donosna dejavnost, če do nje pristopiš na strateški način. Zakaj tega v Sloveniji še nismo povsem usvojili?

Sama sem mnenja, da se je na našem področju v zadnjih letih naredil pomemben korak naprej, in ne glede na majhnost koraka, je ta pomemben. Smo priča novim, angažiranim preizkusom na tem področju, je pa res, da skoraj vsa slonijo na entuziazmu peščice posameznikov. In prav zato, ker se zavedamo nekaterih omejitev naše kulturne krajine, veliko več svojih naporov namenjamo mednarodni prisotnosti, hkrati pa se trudimo v okviru svojih programov še aktivneje sodelovati s sorodnimi prostori in umetniškimi iniciativami, tako javnimi kot nevladnimi, mestnimi in nacionalnimi, domačimi in tujimi. Seveda, aktivnejša vloga države na področju sodobne galeristike je nujna, več kot zaželena, je pa problematiko potrebno reševati celostno. Verjamem, da je naša prihodnost v solidarnosti in aktivnejšem sodelovanju, ker se bo umetnostni prostor, ki je v osnovi namenjen produkciji in predstavitvi umetnosti, težko razvijal in gradil brez resnejše podpore vseh nas, tudi finančne.

Kakšnih promocijskih prijemov se sicer poslužujete pri trženju umetniških del? Ali pri umetnosti veljajo drugačne zakonitosti kot pri marketingu drugih izdelkov?

Trenutno največ poudarka namenjamo aktivnim predstavitvam slovenske produkcije v mednarodnem prostoru in mednarodnim kulturnim izmenjavam, ker zunaj nas so stvari bistveno drugačne, tržno veliko bolj okolju prijazne. Tovrstne mednarodne izmenjave in predstavitve so za spoznavanje in predstavljanje domačih likovnih produkcij v tujini izjemnega pomena in hkrati je naša izmenjava zasnovana kot nadaljevanje predstavitve bogate produkcije v tujini delujočih umetnikov in umetnic v domačem kulturnem prostoru. Izkušnje letošnjih mednarodnih sejmov, predvsem Vienna Contemporary 2020, so nad pričakovanji. Stiki, ki smo jih usvarili v preteklosti, se počasi, a vztrajno nadgrajujejo, opaziti je novi val, aktivnejši interes javnosti in zbirateljev, ki so letos galeriji namenili pomembno mesto in čas. Ljudje so si vzeli čas za poglobljen pogovor, zanimali so jih naši avtorji. Zavedamo se, da je prisotnost na referenčnih mednarodniih sejmih več kot ključna, ob tem pa se zavedamo nujnosti krepitve, širitve in poglabljanja tega.

piera vienna

Izkušnje letošnjih mednarodnih sejmov, predvsem Vienna Contemporary 2020, so nad pričakovanji, pravi Ravnikarjeva.

Verjetno je tudi vam koronakriza v določeni meri prekrižala načrte. Ali menite, da bo imela daljnosežen učinek tudi na področje umetnosti? Kako je vplivala na poslovanje vaše galerije?

Morda sem prav zaradi karantenskih spoznanj toliko bolj odločena, v kakšno bodočnost želimo kot kulturna platforma. In s kom. Podajamo se v nove prostore, ki jih ne bo poganjal dobičkonosni diktat, ampak entuziazem do sodobne kulture. Konec leta tako odpiramo  mednarodno rezidenčni in galerijski prostor, ki bo še več poudarka namenjal mednarodni promociji in ditribuciji domačih avtoric in avtorjev. Se pravi, aktivno prisotnost na mednarodnih sejmih, umetniških rezidencah, še večji nabor samostojnih in skupinskih razstav. Koronakriza mi je dala predvsem priložnost spregledati, da lahko tudi drugače delamo in tudi bolje. Kulturo živimo, korono pa, kot mnoge druge katastrofe, preživimo. Kakšen kulturni vsakdan nas čaka po koroni? Odvisno od vseh nas. Seveda, samo čas pa bo pokazal, kako bo nova normalnost vplivala na našo prihodnost. Situaciji je potrebno dati čas, je pa tudi res, da bomo na tej poti potrebovali mero potrpežljivosti in upogljivosti. Na kratko, razmišljati, kot smo razmišljali pred krizo, je danes neodgovorno. 

Kje vidite svojo galerijo v naslednjih petih letih? Kakšne načrte imate še zanjo?

Še aktivneje bomo prisotni pri sodelovanju umetnostnega mednarodnega prostora, vzpostavljanju novih partnerstev in mednarodnem mreženju sorodnih umetniških iniciativ. Da bomo lahko še naprej ohranjali kakovost v okviru svojih programov, pa je za nas nujno grajenje finančne vzdržnosti, zato so odnosi, ki jih (že) imamo s partnerji in podporniki, osnova našega delovanja, pomembno pa je tudi iskanje novih načinov sodelovanja in oblikovanja partnerstev v naši skupnosti. Naše poslanstvo je postati pomembno ustvarjalno vozlišče sodobne, aktualne produkcije v bližnji regiji, prostor, ki dejavno predstavlja, intenzivno promovira in nenazadnje aktivno izmenjuje dobre umetniške prakse mlajše in srednje generacije. V sodelovanju s projektom Everybody Needs Art mladega kuratorja Petra Bencze iz Budimpešte bomo v letu 2021 organizirali prvo mednarodno izmenjavo dveh glavih mest bližnje regije, kulturno srečanje med Ljubljano in Budimpešto. Sledita dve samostojni razstavi na Dunaju in Zürichu, skupinska razstava ob 10. obletnici smrti Vojteha Ravnikarja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO ter aktivna udeležba na sejmu Art Rotterdam in Vienna Contemporary 2021. Na uspešnih praksah izmenjav želimo graditi dolgoročno, zato za leto 2022 že pripravljamo sodelovanje med Ljubljano in Portom, in sicer v sodelovanju s Fakulteto likovnih umetnosti Porto na Portugalskem.

maja babic kosir

Razstava »Serije ljubezenskih pisem kiparke in slikarke Maje Babič Košir.

Članek je bil objavljen v jesenski prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko na svoj računalnik ali telefon prenesete tukaj.

 
Naslovnica 477

Naroči se na MM in prihrani do 30%!

Intervju

petra grosman
06. 03. 2021

Petra Grosman je že deset let ena od najpomembnejših članic ekipe, ki organizira svetovni…

Ko spremljaš to uspešno zgodbo od samih začetkov, ko si priča dejstvu, da je mogoče iz neprepoznavnega športa narediti privlačen šport s trumo…

lesnina
03. 03. 2021

Po mnenju številnih sta Lesnina in Futura DDB v teh dneh predstavili resnega tekmeca za…

Nastopajoči so absolutno dodana vrednost tega oglasa. Še zdaj ne morem verjeti, da smo imeli takšno srečo.

MITO MIHELIC
27. 02. 2021

Oblikovalski strateg Mito Mihelič se pri svojem delu v največji meri posveča razumevanju…

»Ni vam treba biti oblikovalec, da v podjetje uvajate design thinking; morda celo bolje, če niste. Oblikovalci so najslabši možni design thinkerji,…

Naši avtorji