Zgodbe, ki jih piše človeški rod

Marjan Novak: EPP: Oglaševanje v Sloveniji 1990–2020

Revija Marketing magazin v letošnjem letu obeležuje že 40. letnico svojega izhajanja. Še v času nekdanje Jugoslavije je nosila ime Media marketing in izhajala tako v slovenskem kot tudi v (tedanjem) srbohrvaškem jeziku. Od takrat je vzporedno s slovenskim oglaševanjem prehodila dolgo pot, ki je bila – za oba – polna vzponov in padcev. Od prve krize, ki jo je po osamosvojitvi Slovenija povzročila ločitev od drugih jugoslovanskih trgov, na katere se je slovensko gospodarstvo tako močno zanašalo, do zlatega obdobja na začetku novega tisočletja in ponovne, tokrat svetovne finančne krize, ki je slovensko oglaševalsko industrijo tako močno stresla, da se je njenih posledic otepala še dolga leta. Vsa ta dogajanja je Marketing magazin skrbno beležil ter postal osrednji pričevalec slovenske oglaševalske zgodovine in neprecenljiv vir informacij o aktualnih dogajanjih v (tržno)komunikacijski stroki. Ker pa nima vsakdo priložnosti zakopati v stare izvode Marketing magazina in kopati po preteklosti, se je Marjan Novak, ki je od leta 2008 založnik MM-a, odločil, da to naredi sam in na podlagi zapisov v reviji pripravi pregled in povzetek ključnih dogajanj na področju oglaševanja v Sloveniji po posameznih letih, od leta 1990 in vse do leta 2020, ko še nismo prav dobro vedeli, kako močno bo koronavirus posegel tudi v oglaševanje.

Avtor ima na področju medijev, oglaševanja in marketinga tudi sam skorajda štiridesetletne izkušnje. Že kot šestnajstletnik je na lokalni radijski postaji Nova Gorica vodil svojo glasbeno oddajo, radio pa še bolj vzljubil kot glasbeni in odgovorni urednik na Radiu Študent ter novinar v slovenski redakciji BBC v Londonu. Nato je presedlal v svet oglaševanja in bil med drugim tekstopisec v oglaševalski agenciji, vodja projektov, direktor prodaje in direktor medijske agencije. Zato so še toliko bolj dragoceni njegovi osebni zapisi, ki spremljajo pregled dogajanja in ljudi, ki so in še pišejo zgodbo slovenskega oglaševanja. Izvedeli boste tudi, katere vse nagrade so slovenski oglaševalci in njihove agencije osvajali na najpomembnejših svetovnih in lokalnih oglaševalskih in oblikovalskih festivalov – in tega kljub slovenski majhnosti ni bilo malo. Vključeni so tudi podatki o poslovanju slovenskih agencij in medijev kot tudi bruto vrednosti oglaševalskega kolača po posameznih letih, še eni stalnici poročanja Marketing magazina, ki bralcu približa razsežnosti slovenskega oglaševanja.

Kot avtor ugotavlja v drugi knjigi, ki se posveča obdobju med letoma 2006 in 2020, je oglaševanje v zadnjih petnajstih letih močno zaznamoval razvoj družbeno odgovornega oglaševanja. »Kot da bi se oglaševalska industrija začela bolj zavedati, da je treba v času, ko ljudje vse manj verujejo v največje uradne religije, preko oglasov opominjati na tradicionalne vrednote, kot so mir, požrtvovalnost in pomoč. Danes oglaševanje ne daje samo odgovora na vprašanje, kaj kupiti, ampak odgovarja tudi, kako živeti. V tem smislu smo vsi, ki delamo v tej industriji, lahko malce ponosni nase. S pogumom in pokončnostjo lahko vsaj del sporočil, ki jih vsak dan vidi država in na ljudi vplivajo bolj kot sproti pozabljamo, pomaga k boljšemu svetu,« v uvodniku k drugi knjigi zapiše Marjan Novak.

Knjiga v dveh delih je vsekakor obvezno čtivo za vse, ki delate v oglaševanju, kot tudi za mlade, ki se jim to delo morda ne zdi dovolj privlačno, a bodo zdaj dobili dokaz, da lahko s svojimi kreativnimi idejami prebijejo informacijski hrup in resnično povzročijo spremembo – če že ne v svetu, pa vsaj v njihovem lokalnem okolju. Ponudila vam bo prepotrebno zgodovinsko perspektivo in omogočila vpogled v zakulisje nekaterih agencijskih in medijskih zgodb, ki v marketinški javnosti niso najbolj znane (avtor med drugim podrobno opiše, kako je Marketing magazin odkupil od časopisne hiše Delo), kot tudi v posameznike, ki so v slovenski oglaševalski stroki pustili največji pečat, hkrati pa bo nakazala pot v prihodnost oglaševanja, ki jo v vedno večji meri narekujejo tehnološki velikani.

Bill Bryson: Človeško telo

Mladinska knjiga Založba, 2021

Knjige Billa Brysona mi gredo vedno v posebno slast. Priljubljeni ameriško-britanski pisec popotniških in poljudnoznanstvenih knjig se namreč v vsakem svojem pisateljskem podvigu dokoplje do osupljivih, povsem neznanih zgodb, s pomočjo katerih odstira tančice s tematike, ki jo obravnava. Najbolj znana je seveda njegova Kratka zgodovina skoraj vsega, ki je tudi eno od najbolj prodajanih sodobnih neposlovnih del na svetu. Knjiga po njegovih besedah govori o življenju, vesolju in sploh vsem, od Velikega poka do izvora Homo sapiensa, v njej pa razkriva najzanimivejše trenutke iz sveta znanosti, od kozmologije, astronomije, paleontologije in geologije do kemije in fizike. Tudi v knjigi Človeško telo, ki je v izvirniku izšla leta 2019 in so jo pri Sunday Timesu razglasili za znanstveno knjigo tega leta, nedavno pa smo jo dobili tudi v slovenščini (odlično jo je prevedel Samo Kuščer), kar mrgoli razkritij o naših telesih, do katerih so se v človeški zgodovini prikopali znanstveniki. Količina znanja, ki si jo je Bryson pridobil s preučevanjem gradiva in intervjuvanjem različnih znanstvenikov, je tudi tokrat neizmerna. Čeprav bi bilo področje, ki ga obravnava, torej anatomija človeka, lahko zahtevno za navadnega smrtnika, pa ga Brysonu uspe približati bralcu, ne da bi ta imel občutek, da ničesar ne razume. Prav nasprotno, o posameznih telesnih organih in njihovih funkcijah razlaga s pomočjo zgodb o odkritjih zdravnikov in drugih znanstvenikov, pri čemer mu tudi tokrat uspe odkriti prav nenavadne podrobnosti o teh ljudeh, ki so pisali zgodovino anatomije. Naj na tem mestu izpostavim tudi izjemno uredniško delo, ki ga je opravila Sanda Šukarov, saj so njene uredniške opombe, ki se nanašajo na slovenske statistične podatke, zelo dobrodošle. Bryson je knjigo napisal še pred izbruhom covida-19, urednica pa je v opombah dodala tudi aktualne podatke o njegovih posledicah. Avtor se namreč v knjigi dotakne tudi »navadne« gripe, ki naj bi bila po mnenju nekaterih zdravnikov nevarnejša, kot si predstavljamo. Ob tem Bryson zapiše: »V resnici na hud izbruh danes nismo pripravljeni nič bolje, kot smo bili med špansko gripo, ki je pred stoletjem pomorila več deset milijonov ljudi. Če zadnje čase nismo doživeli česa takšnega, to ni zato, ker smo tako zelo pripravljeni, temveč le zato, ker smo doslej imeli srečo.« Urednica pa v opombi duhovito doda: »Angleški izvirnik te knjige je izšel jeseni leta 2019, ko je ugotovitev o sreči še držala.«

Človeško telo je čudovita stvaritev, prava mojstrovina, kot se boste lahko prepričali ob branju Brysonove knjige, a žal marsičesa o njegovem delovanju še ne poznamo, pa čeprav je zgodovina polna poskusov zdravnikov in drugih strokovnjakov, da bi ga vsaj nekoliko doumeli, pa četudi za ceno lastnega življenja. Zgodbe nekaterih od njih so prav tragikomične, izpostavlja pa tudi nekaj posameznikov, ki so se dokopali do za človeštvo prebojnih medicinskih odkritij, pa so bili po krivici zapostavljeni ali pa si je zasluge za njihovo delo pripisal kdo drug.

Bryson je sicer precej kritičen do sodobnega načina življenja. Čeprav prebivamo v tako krasnih »mašinah«, ki so sicer marsikdaj odpornejše na življenjske preizkušnje, kot si mislimo (v knjigi na primer navede primere ljudi, ki so z velikih višin padli na tla, a so preživeli), pa zanje ne skrbimo ustrezno. Bryson, ki se je rodil v ameriški Iowi, večji del življenja pa preživel v Veliki Britaniji, okrca predvsem Američane, ki so se znašli v pravi epidemiji debelosti, njihova pričakovana življenjska doba pa je zaradi pomanjkljive skrbi za zdravje med najnižjimi na svetu. Njegov nasvet je sicer preprost in univerzalen – jejte malo manj in se gibajte malo več.

Naj povzamemo: tudi Brysonova zadnja knjiga je prava zakladnica znanja, ob prebiranju katere boste marsikdaj onemeli. Tovrstnih poljudnoznanstvenih knjig bi si želeli še več – morda pa nas ta duhoviti in pronicljivi avtor kmalu razveseli z novo mojstrovino.

Dušan Čater: Ekstradeviško

Beletrina, 2020

Dušan Čater (1968) je pisatelj, prevajalec, scenarist in urednik, ki je doslej izdal sedem romanov; največji uspeh je doživel z romanom Ata je spet pijan, v katerem spremljamo usodo pisatelja, ki pa od svojega poslanstva ne more živeti, zato se preživlja kot izterjevalec denarja. Resnobno tematiko je začinil z ironijo in humorjem in s tem navdušil bralce. Tudi v svojem zadnjem romanu Ekstradeviško, ki je lani izšel pri Beletrini, se loteva resnih tem – neuresničenih ljubezni in družinskih skrivnosti, ki usodno vplivajo na življenje protagonistov. Kljub temu ne gre za zahtevno branje, saj je Čaterjev slog pisanja precej lahkoten in na trenutke napet. Bralca mu uspe potegniti v tok dogajanja in ga ne izpusti, dokler ni razrešena še zadnja skrivnost, ki obremenjuje like v zgodbi. V romanu se sicer prepletata dve zgodbi in tri časovna obdobja. Okvir predstavlja pripoved o sedemnajstletnem Ljubljančanu Maju, ki z mamo Danijelo odide na neimenovani jadranski otok, kjer se udeležita pogreba njegovega deda Franeta. Tako Maj kot Danijela prideta na otok obremenjena s svojimi problemi, ki se med njunim obiskom le še stopnjujejo – Maj se je pred tem resno sprl s svojim dekletom Luz(ijano), Danijela pa je tik pred ločitvijo od Majevega očeta Marka, profesorja, ki je ženo očitno zamenjal za mlajšo ljubico. Največji del zgodbe pa je posvečen dedu Franetu, mornarju, ki je prejadral svet, da bi pobegnil bolečim spominom. Maj namreč najde njegov dnevnik, v katerem Frane postopoma razkriva svoje skrivnosti, ki še vedno delijo prebivalce otoka, med katerimi so tudi njegovi sorodniki, s tem pa tudi Majevi, a tega ta vse do konca ne izve. Odnosi med otočani so precej zapleteni in segajo globoko v preteklost, ko je izvenzakonski otrok še veljal za veliko družinsko sramoto, zato ga je bilo še najlažje zamolčati. Frane svoj dnevnik piše v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko njegova ladja pluje med svetovnimi pristanišči, in se z mislimi vrača v petdeseta leta, ko je v najstniških letih spoznal svojo veliko ljubezen Marijo. Par se kar nekaj časa skrivoma sestaja, saj je njuna ljubezen prepovedana tudi zaradi tega, ker živita na različnih koncih otoka – na enem prebivajo »pristni« otočani, na drugi pa prišleki, ki jih otočani nikoli docela ne sprejmejo in so z njimi ves čas v laseh. Frane in Marija sanjata, da bi zapustila otok, kar pa jima nikoli ne uspe, saj Franeta prisilijo v dogovorjeno poroko s hčerko lastnika velikega oljčnega nasada, da bi družini na ta način združili svojo oljkarsko dejavnost. Frane skozi čas očitno le vzljubi svojo ženo Ano, še posebej pa je predan hčerki Danijeli, Majevi mami, čeprav ta zaradi njegove stalne odsotnosti očetove ljubezni nikoli ne občuti. Toda Frane Marije nikoli ne pozabi, še posebej pa sramotnega družinskega madeža, ki ga nehote prenese na Maja. Maj ima namreč med svojim petdnevnim bivanjem na otoku ves čas občutek, da mu otoški sovrstniki, s katerimi se druži, nekaj prikrivajo, a se do resnice dokoplje šele, ko do konca prebere dedov dnevnik.

Roman je kot nalašč za poletno branje na plaži, a vam bodo tudi v jesenskih mesecih z njegovo pomočjo v nosnice priplavale morske vonjave in v vas zagotovo vzbudile nostalgijo po poletju, ki se je vnovič prehitro izteklo.

Therese Anne Fowler: Prijazna soseska

Mladinska knjiga Založba, 2021

Therese Anne Fowler je sodobna ameriška pisateljica, ki je v ZDA najbolj znana po romanu Z: Roman o Zeldi Fitzgerald iz leta 2003, na podlagi katerega je nastala tudi priljubljena televizijska serija, v kateri sta glavni vlogi odigrala Christina Ricci in David Hoflin. Slovenskim bralcem se prvič predstavlja s svojim zadnjim romanom Prijazna soseska, ki je v izvirniku izšel lani, v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbel Andrej Hiti Ožinger, pa letos poleti. Prevajalec je o romanu ob njegovem izidu povedal: »Prijazna soseska je roman, ki me je jezil, kot me jezi današnje stanje v družbi, še zdaleč ne le v ameriški. Torej je odličen prikaz zdajšnje resničnosti, v kateri vladajo kapital, predsodki in vse vrste najslabših -izmov. Sicer pa je pripoved izjemno tekoča in krasno berljiva.« Z njegovimi besedami se lahko le strinjamo, saj Fowlerjeva odlično nastavi ogledalo družbi (predvsem ameriški), kjer rasizem pronica v vse njene pore, bralec – še posebej tisti na naši strani Atlantika – pa težko verjame, da se še v 21. stoletju temnopoltim dogajajo takšne krivice. Roman, ki se je že takoj po izidu znašel med uspešnicami New York Timesa, velja pa tudi za eno od najboljših Amazonovih knjig leta 2020, pripoveduje o dveh družinah. Prvo tvorita vdova in mama samohranilka Valerie, profesorica gozdarstva in vneta ekologinja, in njen osemnajstletni sin Xavier, s katerim živi v udobni meščanski hiši v »prijazni soseski« Oak Knoll v Severni Karolini. Xavier je inteligenten in nadarjen najstnik, prijazen in uvideven do vseh, ki je bil sprejet na glasbeno akademijo, kamor se jeseni odpravlja študirat klasično kitaro. Vse lepo in prav, če Valerie in Xavier ne bi bila temnopolta. Valeriejin prezgodaj preminuli mož Tom je bil sicer belec, a Xavierja okolica zaradi temnejše polti vseeno dojema kot »črnca«.  V soseski sicer ne izstopata, saj se na prvi pogled zdi, da njuni sosedje nimajo rasnih predsodkov. Dokler se v novo pretirano veliko hišo, ki so jo zgradili v njuni neposredni soseščini, ne vseli belopolta družina s povzpetniškim Bradom na čelu. Skoraj 50-letni Brad velja za lokalno slavno osebnost, saj vneto snema oglase za svoje podjetje, ki prodaja klimatske in prezračevalne sisteme, vanje pa promocijsko vpleta tudi izdelke drugih proizvajalcev, ki si želijo na ta način pridobiti svojih pet minut slave. Poročen je

s petnajst let mlajšo Julio, ki je nekoč živela v skromnih razmerah in še kot najstnica rodila hčerko Juniper, v Bradu pa vidi odrešenika, ki ji je omogočil, da zdaj prebiva v tako razkošni hiši z bazenom, o čemer je lahko včasih le sanjala. Skupaj imata še osemletno hčerko Lily. Brad na videz deluje zelo ljubeč in zaščitniški do svojih deklet in tudi pripadnost verski skupnosti je pri zakoncih med največjimi vrednotami. Celo do te mere, da se je morala Juniper zavezati k »čistosti«, torej da bo do poroke ostala devica. Družini nekaj časa povsem mirno sobivata druga ob drugi, a le dokler si Juniper in Xavier ne priznata medsebojne naklonjenosti in se začneta na skrivaj sestajati. Zavedata se namreč, da njuno razmerje ne bo sprejeto z odobravanjem, po eni strani zaradi Juniperine zaobljube k čistosti, po drugi pa zaradi tega, ker Valerie vloži tožbo proti Bradu, saj naj bi zaradi pretiranih gradbenih posegov poškodoval njen preljubi hrast, ki zato počasi odmira. Zgodba se takrat začne zapletati in, kot ves čas namiguje neimenovani pripovedovalec, očitno neki prebivalec soseske, ki pozna obe družini, se ne more končati drugače kot tragično. Čeprav pripovedovalec neobremenjeno in lahkotno opisuje dogajanja, pa je sporočilo zgodbe resnično presunljivo. »Upam, da bo knjiga spodbudila bralce k razmisleku, kako zlahka se dobri ljudje slabo odločajo, ne iz naklepne zlobe, temveč največkrat iz navade ali običaja, zaradi nepozornosti ali strahu,« v zahvali na koncu knjige zapiše pisateljica.

Jure Godler: Casino Banale

Primus, 2020

Jureta Godlerja (1984) poznamo predvsem kot izvrstnega komika, ki je v tandemu s še enim mojstrom komične improvizacije Tilnom Artačem med drugim soustvarjal televizijsko oddajo Hri-bar s Sašom Hribarjem, pozneje pa sta združila moči v oddajah TV Slovenija Kdo si upa na večerjo?, Zaigraj še enkrat, sam in Poldnevnik. Godler od leta 2015 na Planet TV vodi satirično oddajo Ta teden z Juretom Godlerjem, v kateri komentira politične in družbene dogodke minulega tedna, od lanskega leta pa na isti televiziji vodi kviz Milijonar. Ob vsem tem pa najde čas tudi za pisanje; dramskemu prvencu Predsednikova norost je lani sledil še romaneskni prvenec Casino Banale, ki je letos dobil nadaljevanje z naslovom Vohun, ki me je okužil. Mi smo za pokušino najprej prebrali Casino Banale, v naslednji številki pa se bomo posvetili še Godlerjevemu zadnjemu pisateljskemu podvigu. Naslov njegovega banalno-kriminalnega romana je seveda aluzija na Casino Royale, prvi roman Iana Fleminga o britanskem agentu Jamesu Bondu. Godler tudi sicer ne skriva svoje naklonjenosti do slavnega vohuna in vohunskega žanra nasploh, čeprav se v svojem prvencu močno ponorčuje iz njega; bolj kot Bondu, agentu, ki se ponaša s šarmom in karizmo, da o njegovih skorajda nečloveških borilnih in miselnih spretnostih niti ne govorimo, sta njegova glavna junaka podobna nerodnemu Johnnyju Englishu, ki ga je upodobil mojster grimas Rowan Atkinson. V glavni vlogi tako nastopata Spencer S. Spencer (in da, tudi srednji S pomeni Spencer), britanski agent obveščevalne službe M16, ki ga je ta poslala, da pomaga slovenski Sovi pri kibernetskih vdorih, in njegov slovenski partner Filip Novak. A partnerjema, ki sčasoma postaneta velika (pivska) prijatelja, se zalomi že na začetku, ko strahopetno podležeta pritisku domnevnih teroristov in državni denar zapravita za nakup pretihotapljenih egipčanskih umetnin. Ker sta slovenski državi napravila takšno sramoto, je Spencer deportiran v domovino, Novak pa izgubi službo. Toda (anti)junaka se ne vdata; Spencerju uspe ubežati, saj si za svoje poslanstvo zastavi, da bo na vsak način zaustavil Hauserja, slovenskega podjetniškega mogotca, ki prodaja svoj imperij, kar bi Slovenijo utegnilo pahniti v kremplje balkanskega organiziranega kriminala. A to še ni vse, Hauser naj bi bil po njegovem zmožen velikih krutosti, saj naj bi za bil za dosego svojih nepoštenih ciljev dobesedno stopati čez trupla. To na svoji koži izkusita tudi Spencer in Novak, ki jima pot do Hauserja prekriža njegova najeta morilka. Toda slovenski kriminalisti so bolj kot z njuno usodo obremenjeni z izginotjem slovenskega predsednika. Tega Godler naslika s svojim satiričnim čopičem, saj je predsedniku bolj malo mar za državo, več pa za svoj videz, ki ga skrbno neguje tudi z rednimi obiski fitnesa. Spencer prikladno tudi ugrabitev predsednika pripiše Hauserju, saj naj bi mu prav predsednik lahko preprečil prodajo njegovega imperija. No, izkaže se, da je to zgolj plod Spencerjeve domišljije, zgodba pa veliko bolj preprosta. Seveda njenega konca ne bomo izdali, naj povemo le, da agenta, ki se v lovu za Hauserjem zapletata v nadvse bizarne, skrajno potencirane pustolovščine, ki brez dvoma dokazujejo, kako izjemno razvito domišljijo ima Godler, uspeta pridobiti ponovno zaupanje slovenskih organov pregona. 

Casino Banale je kratkočasna satirična kriminalka, kjer ne manjka nenadnih preobratov in (bolj ali manj neposrednih) namigovanj na slovensko politično sceno in okorelo delovanje državnega aparata. Branje med vrsticami je torej zelo zaželeno in Godler je pri tem še posebej bistroumen.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, november 2021, #485. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.