V knjigah je (nevidna) moč

Vanj smo tokrat uvrstili monografijo o branju in učenju v digitalni dobi, priročnik za samopomoč Kako razmišljati bolje in vodnik po boljšem mreženju, za (romantično) dušo pa smo prebrali še dva romana, in sicer En sam cvet Muriel Barbery in roman Sanje v lepoti, v katerem je Laura Baldini ubesedila življenjsko pot ustanoviteljice kozmetičnega imperija Estée Lauder.

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi

Cankarjeva založba, 2021

Temu, kako digitalizacija spreminja tudi način, kako beremo in spremljamo medije, vključno s knjigami, smo v MM-u namenili že veliko pozornosti. Vemo, kako se pozornost ljudi izgublja – pri tem smo že zdavnaj izgubili boj z zlatimi ribicami –, kako razpršena je med različnimi komunikacijskimi kanali in kako težko je zato tako medijem kot tudi oglaševalcem približati njihove vsebine. V enaki meri – ali pa še večji – to velja tudi za knjige, saj njihovo prebiranje za marsikoga predstavlja vse težji umski napor. Spreminja se tudi način učenja, kar je velik zalogaj tudi za snovalce učbenikov oziroma za celotno panogo založništva učbenikov, čemur se v knjigi Nevidna moč knjig posveti dr. Alenka Kepic Mohar, vodja izobraževalnega založništva v Mladinski knjigi. Kot zapiše uvodoma, je namen njene knjige bolj kot sociološka refleksija družbenih procesov razmislek o branju in učenju skozi založniška dela. »Natančneje – skozi očala izobraževalnega založništva, ki že več kot dve desetletji oblikuje moj strokovni in poklicni milje. In čeprav sem trdno prepričana, da duhovna moč knjižnega izročila daleč presega vso materialnost tega sveta, saj nas kaže v tem, kar smo, ne v tem, kar se vidi, da smo, pa v tej monografiji skušam predstaviti knjigo tudi kot predmet, kot tisti del materialne kulture, ki oblikuje snovnost našega bivaja, ter branje kot povezano dejanje uma in telesa. Digitalna tehnologija tiho, a daljnosežno preoblikuje oboje – vlogo knjige v materialni kulturi ter procese branja in razmišljanja,« povzame avtorica.

V prvem poglavju tako govori o knjigi kot delu materialne kulture v digitalnem vesolju in navaja spoznanja nekaterih raziskovalcev, kaj vse se je od preloma stoletja do pojava koronavirusne krize spremenilo v pojmovanju branja in znanja. »Svoboda ustvarjalnega duha in avtonomnega mišljenja se nahaja v zmožnostih našega uma, ki ga – kot je dokazala zgodovina – širi prav pismenost. In ker so se prerokbe o koncu tiskanih knjig že tolikokrat izkazale za zgrešene, se zdi, da bo knjiga dejansko ostala kulturni fenomen digitalnega vesolja prav zaradi moči jezika,« zapiše. V nadaljevanju se posveti načinom branja, ki jih poznamo, pri čemer piše tudi o tem, kako jih je tehnologija spremenila. Kot navaja, največ raziskovalcev opozarja na spremembe pri naslednjih značilnostih branja, ki so medsebojno povezane: razumevanje prebranega, pomnenje, kakovost pozornosti in ritem branja. »Klikanje z miško na hiperpovezave, ki ga omogoča splet in zaslonska tehnologija, spreminja vizualno vhodno informacijo, to pa bralcu omogoča, da vzdržuje pozornost. Ko beremo knjigo, pa je besedilo statično in fiksirano, zato upad pozornosti pri branju knjige najpogosteje pomeni, da prenehamo brati. A to je povezano tudi z načinom delovanja naših možganov,« ugotavlja. Zanimiv je tudi njen navedek Katherine Hayles, ki govori o t. i. hipopozornosti, značilni za t. i. hiperbranje. »Hiperbranje naj bi bilo strateški odgovor uporabnikov na medijsko okolje, zasičeno z informacijami, v katerem deljeno pozornost ščitimo tako, da hitro prepoznamo relevantne informacije tako, da preberemo le majhne delčke besedila. To se kaže tudi v težavah študentov književnosti, ki se ne morejo več prebiti skozi daljša romaneskna besedila in so izgubili zmožnosti poglobljene pozornosti kot dolgotrajnejše osredotočenosti oz. zbranosti in zmožnost odvračanja zunanjih motilcev. V nasprotju s poglobljeno pozornostjo so za hiperpozornost značilni hitro izmenjavanje opravil, nenehno prizadevanje za stimulacijo in nizek prag dolgočasja, pri tem pa je seveda treba upoštevati tudi dejavnike notranje in/ali zunanje motivacije, ki vplivajo na globino naše pozornosti,« izpostavlja.

Avtorica se posveti tudi vprašanju, kako se razvija razmišljujoči in beroči um, pomenu branja otrokom že v zgodnjem otroštvu, temu, ali telo podobno kot pri branju sodeluje tudi pri učenju, monografijo pa zaključi s poglavjem o knjigi kot delu materialne kulture. Pri tem odgovori tudi na vprašanje, v čem je nevidna moč knjige, s čimer povzame svoje ugotovitve in razmišljanja. »Verjamem, da bo naš svet ne glede na digitalne izume in umetno inteligenco, ki nas razvajajo z udobnostjo kognitivne lahkotnosti, redkeje pa vodijo v razmislek o algoritmih, ostal povezan svet pristne, avtonomne, pa tudi ljubeče misli, s katero bomo ohranili tisti košček sveta, ki ga je skozi zgodovino zgradil beroči um človeške civilizacije,« sklene.

Alenka Kepic Mohar s svojo knjigo, ki je nastala tudi na podlagi njene doktorske naloge o vplivu digitalizacije na uredniško delo, vsekakor dodaja svoj kamenček k mozaiku digitalne dobe. O digitalizaciji ne govori kot o nebodigatreba ali o zli sili, ki obvladuje svet, temveč le opazuje, kako spreminja branje in učenje z namenom, da tudi bralca spodbudi k razmišljanju – in morda tudi k temu, da po dolgem času vzame v roko (tiskano) knjigo in se poglobi vanjo, kot je znal včasih, a je na to zaradi digitalnih dražljajev morda pozabil.

Christel Petitcollin: Kako razmišljati bolje

Učila International, 2022

Christine Petitcollin, francoska psihoterapevtka in predavateljica s področja komunikacije in osebnostne rasti, je s svojo knjigo Kako razmišljati manj očitno zadela v polno, saj je naletela na navdušenje bralcev po vsem svetu, ne le v rodni Franciji. Kot pravi, še nikoli ni prejela toliko elektronske pošte, objav, sporočil in pisem zaradi ene od svojih knjig. »Odkar je prišla na knjižne police, sem dobila vsaj ducat odzivov na teden: vaših odgovorov, mnenj in vprašanj je zdaj več kot za celo knjigo!« Te je strnila v nadaljevanju knjige, ki jo je naslovila Kako razmišljati bolje in je pravkar izšla tudi v slovenskem prevodu (obe so izdali pri založbi Učila international). Bralcem sicer priporoča, naj si pred branjem druge najprej preberejo prvo, kjer postavlja temelje za drugačno razmišljanje, pri čemer ima v mislih predvsem ljudi, ki nenehno premlevajo in so pretirano občutljivi. Toda takšne ljudi potolaži z dejstvom, da imajo zgolj »presežni um« in da so njihovi možgani, ki preveč razmišljajo, pravi zaklad. »Njihova pretanjenost, kompleksnost in hitrost so nekaj fascinantnega. In močni so tako kot motor formule 1!« spodbuja bralce, še posebej tiste, ki se zavedajo, da so zaradi globokega in stalnega razmišljanja drugačni od drugih in imajo občutek, da jih nihče ne razume, poleg tega pa se pretirano ukvarjajo z »reševanjem sveta«, saj se jih razmere v današnjem svetu močno dotaknejo. Tako formulo 1 kot naše možgane pogosto premetava iz ene smeri v drugo, zato je treba prevzeti nadzor nad njimi. Že v prvi knjigi avtorica tako ponuja tehnike, kako se soočiti z lastnim »presežnim umom«, v drugi pa se nasloni na zgodbe svojih bralcev, ki jim svetuje, kako naj živijo srečno z možgani, ki nenehno premlevajo.

Med drugim se posveti tudi vprašanju, kako naj se takšni ljudje dobro vživijo v svet dela. »Vaše delovne vrednote so samopreseganje, ekipni duh (in skupno dobro), dobro opravljeno delo, odličnost, pravičnost in seveda nepokvarjenost ... Mislite si, da vsi delijo te vrednote z vami, da so vaši šefi imenovani na svoja delovna mesta, kjer dajejo vse od sebe in kjer nikomur od njih ne bi padlo na pamet, da bi nehal delati, ker bi bilo to neumno in neproduktivno. Vendar pa ste že stokrat lahko opazili, da so te vrednote, vaše vrednote, vselej poteptali. Kaj se torej dogaja v podjetjih?« se sprašuje avtorica. Težava je namreč v tem, da so ljudje s presežnim umom pogosto naivni, zato so najpogosteje prav oni tisti, ki v službi doživljajo mobing. »Ker zavračate tekmovanje s kolegi, vas ne bodo uvrstili na seznam za napredovanje. Vaša dobra volja, briljantnost in navidezna skromnost vaše sodelavce jezijo, še toliko bolj, ker vas objektivno gledano potrebujejo (...) Vaše naivno vztrajanje pri tem, da naznanjate vse, kar ne deluje dobro, drugi vidijo kot hudičev načrt za uničenje njihove kariere.«

In kakšno rešitev za te ljudi vidi psihoterapevtka? »Ko se vam nekaj zdi absurdno, poiščite kaj boljšega!« je njen zdravorazumski recept. Ob tem navede, da nekatera podjetja vendarle iščejo rešitve, ki bi delavcem olajšale delo in izboljšale produktivnost. »Podjetja se morajo osredotočiti na človeški vidik. Najuspešnejša podjetja so tista, ki spodbujajo pogovore, povezovanje, samostojnost in ustvarjalnost, nagrajujejo sposobnost svojih ekip in znajo resnično ceniti njihovo delo. (...) V takšnih podjetjih je hierarhija neizrazita – tu je veliko medsebojnega spoštovanja, pa tudi humorja in trenutkov sprostitve. Kdor z veseljem opravlja svoje delo, je uspešnejši od tistega, ki je pod stresom,« pravi. Kot ocenjuje, je takšnih zglednih podjetij približno 13 odstotkov. »Če nimate sreče in ne najdete tako humanega podjetja in če sami v svoji službi ne morete ustvariti takšnega vzdušja, potem lahko razmislite o tem, da bi postali samostojni podjetnik. Tako boste lahko veslali v svojem ritmu, ne da bi se počutili, kot da vas nekdo brzda, prav tako pa drugih ne boste silili, da sledijo vašemu hitremu vlaku,« spodbuja bralce, ki se v svojih službah ne počutijo dobro. Knjigo sklene s poglavjem o tem, kako najti svoje življenjsko poslanstvo – kar je sicer nekaj, s čimer se soočajo tako ljudje s presežnim umom kot tudi tisti, ki jih označuje za »normalno misleče«. Pri tem ima nekaj nasvetov: biti morate ponižni in obenem velikopotezni; biti morate lucidni in popolnoma razsvetljeni; posvetite se svojim otroškim sanjam in iz njih izluščite bistvo; pri odločanju se ne omejujte. »Četudi vaše življenjsko poslanstvo ni točno določeno, prisluhnite sporočilom svoje duše in srca in jima pustite, da vas vodita. Potrebovali boste navdušenje in vztrajnost, dejavnost in vizijo. Spremenite svoje nezadovoljstvo v gonilo,« poziva.

Če torej tudi vi opažate, da imate presežni duh, ki se nikoli ne umiri, in se želite znebiti nekaterih dilem, povezanih s tem, vam bo ta knjiga zagotovo v pomoč, saj vas bo navdihnila h konkretnim dejanjem. Vse, kar včasih potrebujemo, je malo spodbude in nato konkretna akcija.

Ivan Misner, Graham P. Weihmiller in Robert Skrob; The Connector EffectTM

Business Networking Adria, 2022

Business Networking International (BNI) je največja organizacija za poslovno in podjetniško mreženje, ki jo je leta 1985 v Kaliforniji ustanovil dr. Ivan Misner s še nekaj prijatelji, z željo, da bi pomagal podjetnikom pri pridobivanju poslovnih priporočil. Od takrat se je organizacija močno razrasla in zdaj deluje že v več kot 75-ih državah. Med njimi je tudi Slovenija, kjer je Jernej Pirc leta 2008 skupaj z ženo Brigito vzpostavil BNI Adria. Na letošnji konferenci Connect, ki jo je že devetič organiziral BNI Adria, so predstavili tudi slovenski prevod knjige The Connector EffectTM s podnaslovom Zanesljiv sistem za poslovno rast, ki deluje po vsem svetu. Koncept mreženja, kot ga ponuja BNI, je v knjigi podrobno opisal soustanovitelj Ivan Misner v sodelovanju z Grahamom P. Weihmillerjem, glavnim izvršnim finančnim direktorjem BNI, in marketinškim strokovnjakom Robertom Skrobom, predgovor k njej pa je prispeval Jernej Pirc. Kot Pirc zapiše uvodoma, je v poslu zelo pomembno, koliko ljudi poznaš in predvsem, kako dobro oni poznajo tebe. »Če želimo uspeti v poslu, že dolgo nista več več dovolj le visoka kakovost storitev in izdelkov, ki jih ponujamo, ter visoka raven poslovnosti v našem delovanju. Pomembno je, da imamo kakovostno osebno poslovno mrežo, ki jo nenehno dopolnjujemo in negujemo,« je prepričan. Po njegovih besedah je poslovno mreženje za nekatere nekaj zelo naravnega, predvsem za ekstrovertirane, družabne ljudi, medtem ko se morajo drugi teh veščin šele priučiti. Dobra novica je torej, da je mreženje veščina, ki jo lahko vsak osvoji, pri čemer pa mu lahko pomaga tudi članstvo v združenjih, kot je BNI. Večji del knjige, ki govori o učinkih povezovanja, je sicer namenjen promociji članstva v BNI, saj pripoveduje zgodbe o tem, kako je BNI posameznikom spremenil življenje. Če zanemarimo ta samopromocijski vidik, je verjetno največja dodana vrednost knjige v tem, da predstavlja temeljne vrednote mojstrov povezovanja, torej posameznikov, ki so dodobra osvojili veščine mreženja, predvsem pa znajo druge ljudi povezovati med seboj. Prva vrednota, ki ji sledijo, je »kdor daje, pridobiva« oziroma Givers Gain®, kar pomeni, da bodite pripravljeni najprej pomagati drugim in šele potem pričakujte, da pridobite tudi vi. »Včasih je to težko, še predvsem, če ste odraščali v transakcijski družbi, a brezpogojna pomoč drugim vam bo zagotovila največji donos,« menijo avtorji. Naslednja vrednota je gradnja odnosov. Dejstvo je, da nihče ne more uspeti sam. »Posvečajte se skrbi za odnose, zgradite podporno mrežo in vztrajno širite svojo mrežo stikov – to je ključ do uspeha v poslu in osebnem življenju,« svetujejo. Tretja vrednota je vseživljenjsko učenje, kar avtorji utemeljujejo z besedami: »Vaša vrednost raste z novimi znanji in veščinami. Naš svet se nenehno spreminja. V trenutku, ko se nehamo učiti, začnemo zaostajati. Oblikujte načrt izobraževanja, ki vas vodi k osebi, kakršna želite biti, in sledite temu načrtu, dokler ne dosežete cilja.« Četrta vrednota so tradicije in inovacije ali kot pojasnijo avtorji: »Tradicije nam povedo, kdo smo. Inovacije nam povedo, kam gremo. Pomembno je, da veste, kdo ste kot organizacija, in da veste, kam želite kot organizacija iti. Tako ne boste izgubili svojega mesta v svetu, medtem ko si boste ustvarjali boljše življenje zase in za druge.« Avtorji koncepta BNI stavijo tudi na pozitivnost, saj menijo, da nam naravnanost, da v vsem, kar se zgodi, iščemo dobro, pomaga premagovati ovire na poti. »Ljudje, ki vidijo najboljše v situacijah, v ljudeh okrog sebe in v sebi, privlačijo ljudi, priložnosti in bogastvo,« so prepričani. Še ena vrednota mojstrov povezovanja je odgovornost: »Najhitrejši način, da zgradimo zaupanje, je, da izpolnimo, kar smo obljubili. Namesto da od drugih pričakujete, da vam verjamejo in zaupajo, pokažite, kdo ste in sprejmite vodstvene vloge, izpolnjujte obljube in bodite oseba, ki želi svoje vrednote – tudi kadar nihče ne gleda.« Zadnja vrednota, na katero prisegajo, pa je priznanje. »Povejte ljudem, ki vas obdajajo, da cenite, kar so dosegli zase, za vas in za celotno organizacijo.« Priznanje je po besedah avtorjev gorivo, ki pomaga graditi organizacije in družbo. »Ljudje, ki obvladajo umetnost dajanja priznanj, vedno pritegnejo močno mrežo in živijo izpolnjeno življenje,« opažajo. Naj pri tem dodamo, da so to vrednote, ki nam ne bodo koristile le v poslovnem, temveč tudi v osebnem življenju.

Muriel Barbery: En sam cvet

Mladinska knjiga, 2022

Francoska pisateljica Muriel Barbery se je v srce slovenskih, še prej pa na milijone tujih bralcev, že zasidrala z romanom Eleganca ježa, ki je v izvirniku izšel leta 2006, v slovenščini pa dve leti pozneje. V njem pripoveduje o filozofski hišnici Renée, ki namenoma zakriva svojo izjemno inteligenco, a ta prihaja na dan v pogovorih z ne prav stabilno, a intelektualno prezgodaj dozorelo najstnico Palomo, ki se odloči, da bo na trinajsti rojstni dan naredila samomor. Barberyjeva, sicer profesorica filozofije, ki je nekaj let živela v Kjotu in Amsterdamu, zdaj pa prebiva in ustvarja na francoskem podeželju, je z Eleganco ježa poskrbela za pravo mednarodno uspešnico, saj je izšla v skupni nakladi več kot sedem milijonov izvodov. Po romanu so leta 2009 posneli tudi film z naslovom Le Hérisson (Jež). Že iz tega romana je razvidno njeno navdušenje nad Japonsko, saj eno od vlog nameni tudi uglajenemu japonskemu poslovnežu Kakuru Ozu, s katerim se spoprijateljita Renée in Paloma. Prav Ozu, ki ga navdušuje hišničina intelektualna širina, izjavi, da je zanjo značilna enaka preprosta eleganca, kot jo ima jež. V romanu En sam cvet (Une rose seule), ki ga je v slovenščino prevedel Iztok Ilc, gre pisateljica še korak dlje, saj dogajanje postavi na Japonsko. Rose, sad kratkega razmerja med francosko materjo in japonskim očetom, je 40-letna botaničarka, precej nesamozavestna in zagrenjena ženska, ki sama zase pravi, da je tečna in jezna, zato ima težave pri navezovanju stikov z ljudmi. »Njene rane so se ljudem zdele skrivnostne, njeno trpljenje je zvenelo kot sramežljivost, mislili so, da ima skrivno življenje, razgibano, in ker je bila ljubka, vendar stroga, je ljudi plašila in njihovim poželenjem ni pustila blizu. Da je bila povrh tega botaničarka, je še okrepilo previdnost; njen poklic je bil enigmatičen, zdela se jim je elegantna in posebna, pred njo si niso upali govoriti o sebi. Z moškimi, ki so stopali skozi njeno življenje, se je ljubila z nonšalanco, ki je bila hkrati lahko izraz mlačnosti ali zagretosti,« jo opiše pisateljica. Rosina mama je pred petimi leti umrla v skrivnostnih okoliščinah, nato tudi njena ljubljena stara mama Paula, nedavno pa še njen oče Haru, bogat trgovec z umetninami, ki ga ni nikoli spoznala. Rose odpotuje na Japonsko, a se tam ne namerava muditi dlje kot do razkritja očetove oporoke, s katero ji je zapustil vse svoje premoženje. Pri tem spozna Belgijca Paula, zvestega pomočnika njenega očeta in izvršitelja njegove oporoke, ki jo v skladu s Harujevimi zadnjimi željami popelje po japonskih templjih in drugih spomenikih japonske kulture. Paul, ki mu je Haru skozi leta postal mentor in prijatelj, ne skriva žalosti ob njegovi smrti, še vedno pa mu obličje preveva tudi bridkost zaradi smrti žene pred osmimi leti. Pri življenju ga ohranja hčerka Anna. »Samo ob Anni včasih odmislim občutenje nesreče,« nekoč zaupa Rose, ko se že zbližata. »Nocoj tega občutja ni. Verjel sem, da je treba preživeti, vendar je mogoče treba umreti in se nato ponovno roditi.« Rose in Paul se torej počasi tajata in med njima začne cveteti iskrena, ganljiva ljubezen. Njuni dialogi so duhoviti, sarkastični (predvsem Rosini, ki ji Paul nekoč hudomušno pove: »Sarkazem se vam dobro poda.«) in filozofski, saj se pogosto dotikajo življenja in smrti (»Življenje nas nazadnje vedno zmečka,« je rekla. »Zakaj bi poskušali, če smo v ječi?« »Kaj tvegamo?« je odvrnil Paul. »S samim dejstvom življenja smo vsa tveganja že sprejeli.«)

Rose med svojim bivanjem na Japonskem ne odkriva le ljubezni do Paula, temveč se v njej počasi poraja tudi razumevanje očeta. Pred tem je namreč do njega gojila skorajda sovražne občutke, saj je bila prepričana, da jo je zapustil, a ji nato njegova dejanja razkrivajo drugače. V svoji hiši ima na primer polno njenih fotografij, posnetih na skrivaj, kjer jo je lovil v objektiv brez njene vednosti, poleg tega pa ji v svojem pismu zaupa, da je ni obiskoval, ker je tako želela njena mama. Paul ji Haruja naslika kot velikega človeka, ki so mu ljudje zaupali in ga imeli radi; privlačila ga je ranljivost v ljudeh, ji je nekoč zaupal. Rosine rane tako sčasoma postajajo vse manjše in kot cvet se odpre ljubezni.

V tem melanholičnem, poetičnem in ganljivem romanu vas ne bo očarala le romanca med Rose in Paulom, temveč tudi japonska kultura; od bajk, ki jih pisateljica niza ob začetku vsakega poglavja, pri čemer je vsaka povezana z določeno rožo ali drugo rastlino, preko kulinarike do obredja. Tako kot ob ogledovanju japonskih vrtov vas bo ob njegovem prebiranju preveval skoraj zenovski občutek.

Laura Baldini: Sanje o lepoti

Učila International, 2022

Verjetno ni ženske, ki ne bi vsaj že slišala za kozmetično blagovno znamko Estée Lauder, če ne celo kdaj uporabila njenih kozmetičnih izdelkov. Malce manj pa je verjetno znano o njeni ustanoviteljici, ki se je s kozmetiko začela ukvarjati v 30-ih letih prejšnjega stoletja, ko je svojemu stricu lekarnarju pomagala pri mešanju krem, ki jih je sam razvijal.

Estée Lauder se je kot Josephine Esther Mentzer rodila leta 1906 v New Yorku. Dekle, ki so jo klicali Esty, si je že kmalu nadela bolj francosko zveneče ime Estée, saj se ji je zdelo, da ji dodaja kanček prefinjenosti. Prav prefinjenost, luksuz, estetika in lepota na splošno so nadebudno podjetnico najbolj zanimali in jo spodbujali na njeni podjetniški poti, čeprav si je sprva najbolj želela postati igralka. Kot izvemo v romanu Sanje o lepoti avstrijske pisateljice Laure Baldini, njena judovska družina, ki je med prvo svetovno vojno iz Vzhodne Evrope prebegnila v New York, ni bila najbolj premožna, sama pa si je zelo želela, da bi nekoč obogatela in si lahko privoščila vse lepe stvari, ki jih je v prestižnih ameriških veleblagovnicah lahko le od daleč občudovala. Ko je Estée s pomočjo strica razvila svojo prvo negovalno kremo za kožo iz samih naravnih sestavin (v romanu lahko preberemo anekdoto, kako so povabljenke na enem od dogodkov neke bogate gostiteljice nič hudega sluteč pojedle obložene kruhke, namazane z njeno kremo, saj jo je strežnica pomotoma zamenjala za zelenjavni namaz, ker je bila v hladilniku v podobnem kozarčku kot namazi, a ni bilo nobeni niti najmanj slabo), jih je tudi začela sama prodajati. S svojo brezhibno poltjo, ki jo je pripisovala tudi svoji kremi, je prepričala prve stranke, da so začele kupovati njene izdelke, ki so se jim kmalu pridružili tudi pudri. Njen prodajni pristop je bil vedno oseben – tako v kozmetičnih salonih, v katere je počasi prodirala, kot tudi pozneje na svojem prodajnem mestu v veleblagovnicah je stranke naličila s svojimi izdelki in jim svetovala, kako naj negujejo svojo kožo. Še po 40-ih letih dela v podjetju je bila menda prisotna pri odprtju vsake nove trgovine ali predstavitvi vsakega novega izdelka. Umrla je leta 2004 in sinovoma zapustila več milijard vreden kozmetični imperij. Njene sanje o lepoti (in bogastvu) so se tako uresničile.

Lahkotno napisan roman se sicer v največji meri posveča njenemu ljubezenskemu življenju. Sama je bila za tiste čase, torej v obdobju pred drugo svetovno vojno, ko so od žensk pričakovali, da bodo gospodinje, njihov cilj pa je bil povečini najti moža in si ustvariti družino, precej naprednega mišljenja. Že to, da se je lotila svojega posla, je bilo neobičajno, zato so druge ženske, predvsem premožnejše, nanjo sprva gledale sumničavo in jo podcenjevale – menile so namreč, da nikoli ne bo mogla doseči takšne slave, kot sta jo Helena Rubinstein in Elizabeth Arden, katerih kozmetične izdelke so si takrat lahko privoščile le dobro situirane posameznice.

Ko Estée s prijateljico Bello svojo bolehno sestro Reneé pospremi na dvotedenski dopust ob jezeru Mohegan v državi New York, se tam usodno zaljubi. Spozna namreč svojega bodočega moža Josepha Lauterja (ki je pozneje na njeno željo prevzel priimek Lauder), ki se je zdel utelešenje vsega, kar si je kdaj koli želela – bil je čeden, pozoren, ljubeč in je prevzel skrb za gospodinjstvo in sina, ko je ona vse dneve gradila svoje podjetje. Sčasoma pa ji je začel očitati, da zanemarja družino, medtem ko je bila sama prepričana, da je zgolj ljubosumen na njen uspeh. Ker sta se začela odtujevati, obenem pa je čutila, da bi utegnil zavirati njeno podjetniško kariero v tej meri, da nikoli ne bi dosegla svojih potencialov, ga je prosila za ločitev. Toda ločitev ji ni prinesla pričakovane utehe, prav nasprotno. Po nekaj letih, odkar sta bila z Josephom ločena, je spoznala, da je vendarle on tisti pravi – in na njeno srečo njegova ljubezen do nje še ni minila –, zato sta se ponovno poročila in v drugem zakonu dobila še enega sina. Njun prvi sin Leonard še vedno vodi podjetje Estée Lauder. Kot na koncu romana zapiše avtorica, se o njegovih naslednikih še ugiba, zagotovo pa bo podjetje ostalo v družinski lasti.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, junij 2022, #492. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.