bereMMo2
Aktualno

Ta igra je neskončna ...

... pa naj gre za igro v poslovnem svetu, podnebne razmere ali način, kako si ljudje zatiskamo oči pred (kruto) resnico. Za nameček smo prebrali še dve literarni deli, z zapletenimi medsebojnimi odnosi v središču pozornosti.

Simon Sinek

Neskončna igra

SmartCom, 2020

Simon Sinek (1973), britansko-ameriški pisec in motivacijski govorec, se je v zadnjem desetletju zavihtel v sam vrh svetovnih gurujev poslovnega sveta. Svojo poslovno kariero je sicer začel v oglaševalskih agencijah, najprej pri Euro RSCG in nato Ogilvy & Mather, potem pa se je podal na lastno pot in ustanovil svetovalno podjetje Sinek Partners. Leta 2009 je izdal knjižno uspešnico Začni z zakaj, v kateri predstavlja koncept zlatega kroga, s katerim ponazarja vpliv uspešnih voditeljev na poslovanje organizacije in dokazuje, da ni pomembno le, kaj in kako nekaj počnemo, ampak predvsem zakaj smo se nečesa lotili. Pet let pozneje je sledila še knjiga Voditelji jedo zadnji, v kateri idejo o »iskanju svojega zakaj« razvija še dlje, pri čemer ugotavlja, da je organizacijam, ki jim gre bolje od drugih, skupno to, da v središče postavljajo ljudi. To je bistvo tudi njegove zadnje knjige Neskončna igra, ki smo jo pravkar dobili tudi v slovenskem prevodu. Naj pri tem omenimo, da je za prevod vseh treh Sinekovih knjig zaslužno podjetje SmartCom, ki si tudi na ta način prizadeva, da bi avtorjeva načela vodenja posvojilo tudi čim več slovenskih voditeljev. Neskončno igro so sicer izdali ob tridesetletnici podjetja.

Če bi Sinekova spoznanja iz nje strnili v enem stavku, bi se ta glasil: »Voditelji niso odgovorni za rezultate, voditelji so odgovorni za ljudi, ki so odgovorni za rezultate.« Voditelji z neskončno miselnostjo v nasprotju s končno mislečimi niso osredotočeni le na kovanje kratkoročnih dobičkov, temveč sledijo dolgoročnemu poslanstvu in namenu podjetja. Tega imajo ves čas pred očmi in ne pustijo, da bi jih kar koli zaneslo s poti, tudi za ceno (kratkotrajne) izgube prihodkov ali zdrsa vrednosti delnice na borzi. Konkurenco spremljajo, a se ne trudijo stalno tekmovati z njo in jo poraziti, temveč se od nje učijo, saj to pomeni priložnost za njihovo lastno izboljševanje. Predvsem pa cenijo svoje zaposlene in jim to tudi dajejo vedeti na vsakem koraku. Sinek v knjigi večkrat ponovi tudi svojo mantro, s katero podkrepi, kako pomembno je imeti v organizacijah zaposlene ljudi, ki z veseljem opravljajo svoje delo. Kot pravi, si namreč prizadeva namreč »ustvariti svet, v katerem bi se velika večina ljudi počutila navdihnjena, v katerem bi se ljudje na delu počutili varne in se na koncu dne domov vrnili izpolnjene«.

Po njegovih besedah – in kot tudi v MM-u večkrat pišemo, saj podjetja to čedalje bolj občutijo na svoji koži – vedno več ljudi pravi, da želijo delati v organizacijah, ki jih žene namen, zlasti milenijci in generacija Z. Toda če za namenom ni »predanih, neskončno mislečih voditeljev, ki so pripravljeni prevprašati sprejete norme delovanja sveta«, je to samo »marketing za dobro počutje – nekaj, kar podjetje izjavi, da bi si pridobilo naklonjenost ljudi zunaj ali znotraj organizacije, v resnici pa tega še sami ne verjamejo ali upoštevajo,« kot zapiše Sinek in poziva takšne voditelje, naj s spletnih strani in marketinških materialov izbrišejo vse prazne besede.

Neskončna igra je navdihujoče branje za vsakega voditelja, ki si želi izstopiti iz nenehne gonje po služenju denarja in neizprosne tekme s konkurenco ter se podati na pot izpolnjevanja poslanstva podjetja, kot so ga pogosto opredelili že njegovi ustanovitelji, njegovi dediči pa sčasoma izgubili izpred oči. Pa ne samo zanje, tudi vsi ostali, ki si želite boljših voditeljev, boste dobili motivacijo, da svojim nadrejenim lažje poveste, kakšne koristi bodo imeli, če se bodo v prvi vrsti posvetili vam, svojim zaposlenim, ki ste srce podjetja. Morda pa jim knjigo lahko podarite tudi za darilo, saj je to zagotovo eden od boljših poslovnih priročnikov, ki so letos izšli pri nas.

neskoncna igra

Boštjan Videmšek

Plan B

Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti

UMco, 2020

Boštjana Videmška (1975) redni bralci Dela poznajo kot dolgoletnega poročevalca z vojnih območij in kriznih žarišč. A v nekem trenutku si je utrujen in naveličan poročanja s še enega kriznega terena moral priznati, da si želi korenito spremembo in morda celo ubežati iz novinarstva, »svoje religije«, ki je bila toliko časa njegov življenjski slog. »Zato mi je bilo še tolikanj teže sprejeti dejstvo, da naše – in s tem tudi moje – delo v času (a)socialnih omrežij in razmaha vehementnih, hitro prebavljivih mnenj na podlagi ničnega znanja in izkušenj ob patološko razpršeni pozornosti tako hitro in nepovratno izgublja svojo družbeno vlogo. Ne zaradi izgube vloge »pisca prve verzije zgodovine«, ki pritiče poročevalcem s terena, ampak zaradi uničujočih posledic, ki jih ima diktatura niča,« svoje pomisleke, ki so mu razblinili dotlej prevladujoče prepričanje, da je mogoče z novinarstvom spremljati svet na bolje, v uvodu k svoji najnovejši knjigi Plan B strne Videmšek. Toda njegov novinarski duh in želja po raziskovanju sveta nista kar tako izginila. Dovolj je bil že klic fotografskega kolega Matjaža Krivica s povabilom, da se lotita zgodbe o litiju, nove »nafte« 21. stoletja, ki bo narekovala prihodnost mobilnosti in hkrati prispevala k omilitvi posledic podnebnih sprememb. V triletnem projektu sta tako pisala, raziskovala, fotografirala in snemala zgodbe ljudi, ki si strastno in predano prizadevajo prispevati svoj delež k reševanju našega, tako ogroženega planeta. V prvem delu knjige Videmšek tako opisuje primere dobrih praks v boju s podnebno krizo, ki sta jih s Krivicem našla razpršene po vsem svetu, od grškega Tilosa, prvega energetsko samooskrbnega otoka v Sredozemlju, škotskih Orkneyskih otokov, kjer se posvečajo pridobivanju vodika – po besedah enega od tamkajšnjih sogovornikov »najhitrejše poti v razogljičenje« –, Islandije, ki pospešeno izkorišča potencial geotermalne energije, do avstrijske samooskrbne modelne skupnosti Güssing, Norveške, kjer zajemajo ogljikov dioksid in ga shranjujejo globoko pod morsko dno, in Švice, kjer so razvili tehnologijo za lovljenje ogljikovega dioksida neposredno iz ozračja.

V drugem delu knjige, naslovljenem »Litijeva avtocesta«, pa se avtor posveti prihodnosti električne mobilnosti, pri čemer kot najzglednejše primere izpostavlja Bolivijo, kjer v slani puščavi Salar de Uyunija pridobivajo litij, litijsko mrzlico v ZDA, ki jo pospešujejo tamkajšnji proizvajalci električnih avtomobilov, kot je Tesla, in seveda Kitajsko, ki je trenutno največja proizvajalka litija (na Kitajskem sicer izdelajo in prodajo že približno polovico vseh električnih avtomobilov na svetu), ter Norveško, kjer so že leta 2018 prodali več električnih avtomobilov kot tistih, ki jih poganja motor z notranjim izgorevanjem. Seveda se električna mobilnost ne konča pri avtomobilih, saj bo »doletela« (ali pa jih je že) tudi druga prevozna sredstva, kot so avtobusi, ladje in letala.

Plan B za rešitev našega planeta je torej že močno v teku in vzbuja optimizem. Ta veje tudi iz Videmškovega pisanja, prvovrstnega novinarstva, ki sloni na osebni angažiranosti, dolgotrajnem raziskovanju in pogovorih s številnimi sogovorniki, ki prispevajo vsak svoj košček mozaika. Tako ne preseneča, da je knjiga prejela veliko nagrado na nedavnem Slovenskem knjižnem sejmu, saj je, kot je med drugim zapisala žirija, »odličen političen program za prihodnost«. In kaj imajo skupnega vsi vizionarski projekti, izpostavljeni v Planu B? Zavedanje, da sta medsebojno sodelovanje in solidarnost ključna za uspeh, pri čemer pa brez politične volje in podpore ne gre.

Kjer je torej (politična) volja, tam je pot.

plan b

Renata Salecl

Strast do nevednosti

Mladinska knjiga Založba, 2020

Dr. Renata Salecl, filozofinja in sociologinja, je izjemno pronicljiva opazovalka in raziskovalka sodobnih družbenih pojavov. O njeni knjižici Človek človeku virus, ki so jo pri Mladinski knjigi izdali le nekaj mesecev po razglasitvi prve karantene zaradi širjenja novega koronavirusa in v kateri ta ugledna znanstvenica poglobljeno preučuje spremembe v naših življenjih, ki jih je povzročil covid-19, smo tudi v MM-u že pisali, tokrat pa smo prebrali njena najnovejša razmišljanja o nevednosti in neznanju. Tudi v knjigi Strast do nevednosti, ki je v izvirniku izšla v angleščini, v slovenščino pa jo je prevedla Polona Mertelj, se koronavirusu ne izogne, saj predstavlja odlično izhodišče za analiziranje, kdaj in zakaj si tako pogosto zatiskamo oči pred resnico. Spomnite se le številnih teorij zarot, ki so se in še vedno pojavljajo v zvezi s covidom-19, in ne nazadnje zanikanja, da virus sploh obstaja, kar si je privoščil tudi zdaj že nekdanji ameriški predsednik Donald Trump, dokler ga ni občutil na lastni koži. Vprašanje, zakaj nečesa nočemo vedeti, torej, da si nekako napol zavestno dopustimo, da lažemo sami sebi, je zagotovo kompleksno, a običajno nas k temu napeljuje razmišljanje, da česar ne vemo, tudi ne boli. Ali, kot zapiše Saleclova, ljudje, še posebej v času krize, pogosto sprejmemo nevednost, da bi se izognili spoprijemanju s travmatičnimi dogodki in občutki. Bolečino hočemo prihraniti sebi in posledično tudi drugim, še posebej, kadar gre za vprašanje življenja in smrti, kot v primeru neozdravljive bolezni. Zato se številni izogibamo tudi denimo genskim testom, ki bi nam pokazali, ali smo podedovali gen na primer za raka, pa čeprav prav tovrstni testi veljajo za enega največjih dosežkov medicine. Pravzaprav je paradoksalno, da si v družbi znanja, ko so nam informacije o praktično vsem dostopne z enim klikom, védenje prostovoljno odrekamo.

Saleclova se posveti tudi »ikeizaciji« družbe, pojavu, ki ga opredeli kot gnanje za znanjem, ki ne dopušča nobenega prostora za nevednosti, še posebej v podjetjih in organizacijah. Le kdo danes še prostodušno prizna, da se je zmotil? Prav nasprotno, vsi smo postali vsevedni, vsi smo strokovnjaki za vse, zato dejanskih avtoritet na njihovih področjih ne priznavamo več. Poglejmo le, kako malo zaupamo epidemiologom, ali pa, če to prenesemo na marketinški svet, kako se nam zdi, da je marketing mala malica, ki ga lahko vsakdo obvlada.

Za bralce MM-a bo verjetno najbolj zanimivo zadnje poglavje v knjigi, v katerem Saleclova govori o zablodah velikega podatkovja. Pri tem najprej preuči strast do samonadzora, uporabe pametnih naprav, ki spremljajo vsak naš korak, čemur smo tudi v MM-u namenili že veliko pozornosti. Te naprave v nas sprožajo nasprotujoče si občutke; ker pri zastavljenih ciljih običajno ne vztrajamo dlje časa, se nas lotevata tesnoba in občutek krivde, sramujemo se priznati drugim, da se nismo uspeli držati shujševalne kure, pa čeprav smo se o tem hvalili pred »prijatelji« na družbenih omrežjih. Še večja težava, ki si jo prav tako zanikamo, pa je prostovoljno deljenje naših osebnih podatkov s korporacijami. »Dolgoročno lahko brezbrižnost ljudi, pa tudi njihova nemoč glede tega, kaj se dogaja z njihovimi podatki, kdo ima dostop do njih in ali jim bodo sledili tudi po koncu krize, pripelje do še bolj okrepljenega nadzora in še večjega neupoštevanja njihovih pravic,« poglavje sklene Saleclova – in nam s tem navrže novo kost za glodanje.

Hanif Kureishi (v nadaljevanju pišemo tudi o njegovem novem romanu Ničla) je o knjigi zapisal, da si zasluži »strastno pozornost«. Lahko se le strinjamo z njim, saj nam vsem nastavlja ogledalo in morda si bomo tudi zato kaj lažje priznali, da z zatiskanjem oči in zavestno nevednostjo le malokaj rešimo.

strast do nevednosti

Hanif Kureishi

Ničla

Beletrina, 2020

Waldo je imel nekoč vse. S svojo karizmo, h kateri je prispevala uspešna in plodna kariera filmskega režiserja, ovenčana s številnimi svetlečemi nagradami, od globusov do baft, ni pritegoval ne le nežnega spola, ampak so se mu klanjali tudi moški kolegi, ki so v njem videli genija. Kot opisuje sam sebe, je bil »krasen moški v zvončastih hlačah, z ljubezenskimi ogrlicami, širokimi pleči, črnimi lasmi do ramen«; tudi njegov ego si je v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja očitno dal duška. Zato je pristanek v sedanjosti še toliko bolj krut. Zdaj je namreč nemočen starček, priklenjen na invalidski voziček, povsem odvisen od svoje okrog dvajset let mlajše žene, Indijke Zee, še vedno privlačne petdesetletnice, ki pa staranje premaguje na svoj način. Par se še vedno rad sonči v soju žarometov, Zee se rada lepo uredi za večerje v družbi znanih in uglednih, a zdravstvene težave Waldu preprečujejo, da se bi se jih redno udeleževal. Zee, ki bi bila še vedno rada občudovana, se dolgočasi, zato si – po Waldovih predvidevanjih – omisli ljubimca, Eddieja, sicer njunega prijatelja. Ta ju pogosto obiskuje, tudi Waldu pomaga, a so njegovi obiski vse bolj namenjeni Zee. Waldo postane obseden z njunim odnosom, ves čas ga secira, ju zasleduje, kolikor mu njegova telesna oviranost to omogoča, in nastavlja kamere, da bi ju zasačil in dokazal, da resnično ljubimkata. Tudi Eddie ima svojo senčno plat; prav tako že nekoliko ostareli žigolo, ki pa je v nasprotju z Waldom ohranil svojo mladostno privlačnost, ima velike denarne težave, v katere so ga pognale tudi preživnine njegovih številnih otrok, ki jih ima z več ženskami. Zato Waldo domneva, da bi se rad prikopal do njegovega bogastva, ki bi ga Zee podedovala po njegovi smrti. Njegov sklep je torej logičen: ljubimca načrtujeta njegov umor. Toda, ali je to res ali pa je to le plod njegove bujne domišljije, ki se v njegovem opešanem telesu le še razcveta? Ali pa je to njegov še zadnji, skrbno zrežiran filmski projekt? Presojo o tem Hanif Kureishi, britanski pisatelj, ki je zaslovel že s svojim prvim romanom Buda iz predmestja (1990; v slovenščini smo ga dobili leta 1999), prepušča bralcu. Roman Ničla v prevodu Zdravka Duše se pretkano podaja v globine človeških odnosov, kjer si protagonisti izmenjujejo vloge – vsak je lahko manipulator in vsak je lahko žrtev, vse je odvisno od perspektive. In če bi lahko sprva sklepali, da je ničla iz naslova Waldo, pa se vse bolj izkazuje, da je tisti »luzer« Eddie. Ali pa tudi ne.

nicla

Fredrik Backman

Tesnoba do roba

Mladinska knjiga Založba, 2020

Fredrik Backman (1981) je švedski pisatelj, kolumnist in bloger, ki je literarni svet osvojil že s svojim prvencem Mož po imenu Ove iz leta 2012. Duhovita pripoved o mrkem, nezadovoljnem in nergajočem upokojencu, ki se po smrti svoje žene zapleta v večinoma nesmiselne prepire s sosedi, je dobila tudi filmsko upodobitev, Backman pa mednarodno pozornost. V slovenščini je izšlo še nekaj njegovih del, med drugim tudi Mi smo medvedi, ki sem jo sama prebrala še z večjim užitkom kot omenjeni prvenec. Čeprav govori o športu, hokeju, in ekipnem duhu, ki ga neizogibno spremlja, pa Backman vanjo spretno vpleta druge tematike, od spolnega nasilja do preizpraševanja o mejah dovoljenega. Tudi kritiki se strinjajo, da gre za njegovo najbolj zrelo delo doslej. Tesnoba do roba, njegov najnovejši roman, ki smo ga dobili v slovenščini (v prevodu oktobra preminulega vrhunskega prevajalca Uroša Kalčiča), je navidez malce lahkotnejši, vsaj če sodimo po opisu založbe, da gre za odbito komedijo zmešnjav. Lahko bi šlo za detektivko, saj ima vse potrebne sestavine zanjo: bančnega roparja (no, o spolu storilca bi se dalo razpravljati), priče zločina (no, ali pa sostorilce) in pa malce raztresena podeželska policista, ki ju priče spravljajo ob živce. Toda nič v tej zgodbi se ne odvija pričakovano. Backman se poigrava z bralcem, ga prepogosto vodi k napačnim sklepom in ga šele povsem na koncu poteši s presenetljivim razpletom. Čeprav je v ospredju (domnevno) kriminalno dejanje (storilec poskuša oropati banko, na njegovo žalost takšno, ki posluje brez gotovine, na begu pred policisti pa se zateče v neko stanovanje, ki si ga prav takrat ogleduje pisana druščina morebitnih kupcev), pa je to zgodba o tem, kako usodno lahko en dogodek vpliva na življenje mnogih ljudi; podobno kot že v prej omenjenem romanu Mi smo medvedi. Pred desetimi leti se je namreč neki moški pognal z mostu in s tem posegel v usodo prenekaterega lika v romanu. A to je tudi zgodba o ljubezni – med očetom in sinom, policistoma, ki vsak po svoje trpita zaradi smrti žene oziroma mame, med starejšima zakoncema, ki si ne znata izkazovati svojih čustev, med lezbičnim parom, ki pričakuje svojega prvega otroka, med cinično bogatašinjo, ki ji navidez nič ne pride do živega, in »zajcem« (ne sprašujte, preberite roman ), med dobrodušno starko in njenim možem, ki je »šel samo parkirat«, dejansko pa ga že dolgo ni več na tem svetu, in še bi lahko naštevali. Pa tudi o tem, kaj vse so starši v navalu obupa pripravljeni narediti za svoje otroke. Na prvi pogled lahkotna detektivska pripoved, ki pa v sebi skriva nekaj več, in prav v tem je največja umetelnost pripovedovanja zgodb, tako značilna za Backmana.

tesnoba do roba

 

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, januar-februar 2020, #475-476. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.

 

Intervju

ŽZZ
25. 03. 2024

Rubrika Življenje z znaMMkami je ena najbolj branih v MM-u, zato jo objavljamo tudi na…

mancakrnel
23. 03. 2024

Umetna vs. človeška inteligenca, to je zdaj (najbolj pereče) vprašanje. Tudi o tem smo se…

Umetna inteligenca ni tako zelo nov pojav. Generične vsebine, generični oglasi, generični ljudje, generično pisanje – to morda najtežje prenašam –,…

Rašula
23. 03. 2024

Z dr. Jeleno Rašula, strokovnjakinjo za digitalni marketing, ki je pred dobrim letom…

»Bati se umetne inteligence je zame tako, kot bi se pred leti bala digitalnega marketinga, ker transparentno pokaže rezultat vseh kampanj in oceni…

Naši avtorji