Posledice napačnih presoj

Daniel Kahneman, Olivier Sibony in Cass R. Sunstein: Hrup

UMco, 2021

Od vseh treh avtorjev nam je verjetno najbolj poznan Daniel Kahneman, ki je leta 2002 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo, njegova knjiga Razmišljanje, hitro in počasno pa velja za sodobno klasiko na področju ekonomije in psihologije. Tudi v svoji novi knjigi Hrup se v soavtorstvu z Olivierjem Sibonyjem, profesorjem poslovne strategije na pariški šoli HEC, in Cassom R. Sunsteinom, profesorjem na Harvardu, poda v globine človeškega vedenja, saj preuči, zakaj tako pogosto slabo presojamo. Pri tem ni izjema nobeno področje človeškega udejstvovanja; slabim in napačnim presojam smo podvrženi v zdravstvu, sodstvu, politiki, zavarovalništvu in drugih organizacijah – seznam se pravzaprav nikoli ne konča. Ničkolikokrat so se obupani pacienti, ki so se pri osebnem zdravniku soočili z eno diagnozo, zatekli k drugemu specialistu, ki pa je presodil, da imajo povsem drugo težavo – ali pa te v resnici sploh ni bilo. Zakaj imajo različni sodniki različno mnenje, kakšno kazen si zasluži obsojeni? Menda na njihovo odločitev vpliva tudi ura v dnevu, ko presojajo o primeru. Tudi kulinarični kritiki lahko popolnoma drugače ocenijo restavracijo, o katere ponudbi so se namenili pisati, zavarovalniški strokovnjaki se ne morejo poenotiti, koliko naj bi znašala idealna zavarovalniška premija, kadroviki pa pri izbiri med dvema kandidatoma za delovno mesto pogosto »usekajo mimo« in se odločijo za tistega, ki najbolj izstopa po tistem kriteriju, ki je tudi njim osebno najbolj blizu. Vse to so primeri hrupa, ki v veliki meri izhajajo iz tega, da se pri odločanju prevečkrat zanašamo na intuicijo in osebne občutke. Intuicije seveda ne gre zanemariti, ampak profesorji svetujejo, naj ji pustimo priti na dan šele proti koncu procesa odločanja.

Hrup je precej zahtevna knjiga, saj avtorji ne pripovedujejo le kratkočasnih zgodbic o nespametnih odločitvah, temveč vključujejo tudi številne statistične modele in matematične enačbe, s katerimi natančno pojasnjujejo, od kod izvira hrup in kakšne so njegove posledice v primerjavi s situacijami, kjer se hrupu izognemo. Kljub temu gre za koristno branje, ki bo zagotovo v pomoč voditeljem organizacij, ki zaznavajo, da zaradi posledic slabe presoje trpijo tudi njihovi poslovni rezultati. Avtorji namreč natančno opisujejo, kako se lahko izognemo hrupu, čeprav hkrati priznavajo, da je to lahko izjemno zahtevna naloga, saj hrup obstaja povsod. Verjetno je najbolj zanesljiva pot do boljših odločitev v organizacijah to, da se natančno opredelijo pravila delovanja, ki jih vsi enako razumejo. Pri tem odlično opredelijo razliko med pravili in standardi, kar ponazorijo s primerom Facebooka, ki je v svojih standardih zapisal, da se na tem družbenem omrežju ne sme objavljati »neprimerna vsebina«, kar si seveda lahko vsak razlaga drugače. V njihovi nadgradnji so sicer natančneje določili, kaj se sme objavljati in kaj ne, kljub temu pa gre še vedno le za standarde in ne za pravila, ki bi se jih morali uporabniki natančno držati. S pravili pa tudi vemo, kako je – večina se jih drži, peščica pa bo vedno proti, nekateri zgolj iz principa ali pa iz občutka, da se jim krati osebna svoboda. No, epidemija koronavirusa je to dovolj zgovorno potrdila.

Kljub zahtevnosti tematike so avtorji poskrbeli, da se boste hitreje prebili skozi knjigo. Na koncu vsakega poglavja dodajajo ključne povzetke v obliki trditev, knjigo pa končajo s pregledom glavnih ugotovitev. Zgovorno je tudi njihovo sklepno videnje, kakšen naj bi bil manj hrupen svet. »Voditelji organizacij bi na veliko več področjih kot danes uporabljali algoritme – ali kot nadomestilo za običajno presojanje ali zato, da ga dopolnijo. (...) Poznali bi higieno odločanja in bi upoštevali njena priporočila. Neodvisne presoje bi združevali. Sestanki bi bili precej drugačni; razprava bi bila bolj strukturirana. V postopek odločanja bi bolj sistematično vključili zunanji pogled. Odkrito razhajanje mnenj bi bili pogostejše, razreševali pa bi ga bolj konstruktivno.« Si tudi vi želite manj hrupa v svojem (poklicnem) življenju?

Robert Menasse: Prestolnica

Cankarjeva založba, 2021

Robert Menasse (1954) je večkrat nagrajeni avstrijski pisatelj in esejist, ki smo ga Slovenci prvič lahko spoznali z romanom Izgon iz pekla, ki je v prevodu Tanje Petrič leta 2010 izšel v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe. Petričeva je poskrbela tudi za prevod njegove Prestolnice, ki je v izvirniku izšla leta 2017 in za katero je avtor prejel nemško književno nagrado. Gre za na trenutke bizarno in celo morbidno satiro, v središče katere postavlja evropske uradnike, ki se bolj kot s prihodnostjo Evropske unije ukvarjajo z lastnimi ambicijami, pri čemer izkoriščajo svoje bolj ali manj izbrušene diplomatske spretnosti za doseganje svojih kariernih ciljev. Pripoved prepleta s šaljivimi domislicami, s katerimi zgovorno ponazarja nesmiselnosti evropske birokracije. Rdeča nit romana, katere klobčič se odvija vse do epiloga, je prašič, ki preseneti očividce, ko se prosto sprehaja po Bruslju, a metaforično zaživi praktično v vseh sferah evropske politike, od pogajanj s Kitajsko, ki bi državam članicam odprla kitajski trg svinjine, do malih »svinjarij«, ki se jih pri svojih spletkah poslužujejo evropski birokrati. Takšna »svinjarija« je, na primer, tudi umor neznanega moškega v hotelski sobi, ki ga morajo organi pregona pomesti pod preprogo, saj sledi vodijo celo do Vatikana in njegovih tajnih uslužbencev, ki se morajo pogosto znebiti katere od nezaželenih oseb.

Zgodba se sicer osredotoča na Fenio Ksenopolu, Ciprčanko grškega rodu, ki pri svojih 40-ih letih doživi vsaj po njenem mnenju grozovit karierni padec. Sprva je delala na Generalnem direktoratu za konkurenco in pričakovala, da se bo po evropskih volitvah ob novi sestavi Evropske komisije v njem ponovno povzpela. In res je napredovala, saj je dobila svoj oddelek – postala je namreč vodja direkcije za komuniciranje na Generalnem direktoratu za kulturo, kar pa doživi kot nazadovanje. Kultura je namreč nepomemben resor, brez proračuna, brez teže v Komisiji, brez vpliva in moči, kar avtor sarkastično ponazori z besedami: »Če je komisar za trgovino ali za energijo, celo če je komisarka za ribištvo morala med kakšno od sej Komisije na stranišče, so diskusijo prekinili in počakali, dokler se on ali ona ni vrnila, ko pa je morala ven komisarka za kulturo, se je brez zadržkov sestankovalo naprej, nihče sploh ni opazil, ali sedi za pogajalsko mizo ali na straniščni školjki.« Podoba in pomen sta pač odvisna od višine proračuna, ki ga lahko nek resor razdeli, ter od vpliva na politične in gospodarske elite. Kulturni resor tako niti v širši evropski javnosti nima visokega ugleda, pa tudi interno se mu posmehujejo in ga »ljubkovalno« imenujejo Noetova barka ali zgolj Barka. Noetova barka pač nima cilja – »kljub viharjem jo nese tok, pozibava se na valovih in si vselej želi le eno – rešiti sebe in svoj tovor«. Za resor je odgovorna Grčija, kar pa zanjo ni naloga, temveč kazen zaradi neuspešnega reševanja finančne krize. »Kdor ne zna rokovati z denarjem, ta naj ga sploh ne dobi v roke, dodeljen naj mu bo torej resor brez proračuna,« utemelji avtor.

»Kseno« si za cilj zato zastavi večjo vidnost, ker je to za plezanje po lestvici navzgor bistvenega pomena; torej biti viden in s svojim delom nenehno opozarjati nase. Poleg tega ugled Komisije iz leta v leto upada, zato svojim sodelavcem naloži, naj pridejo do ideje, kako doseči, da bi ljudje dojeli, da je Komisija nujna, ali: »Da smo seksi, da so lahko veseli, da nas imajo, da nekaj od nas pričakujejo, da obstaja nekaj, kar nas povezuje.«

Pri tem jo najbolj prepriča ideja sodelavca Martina Susmana, da bi ob 50. jubileju Evropske komisije pripravili projekt, ki bi ga naslonili na izkušnjo Auschwitza. »To, kar je ali naj bi bila Komisija, je bilo mogoče šele po Auschwitzu, nič ni ustvarilo tako fundamentalne skupnosti vseh ljudi kot izkušnja Auschwitza, narodi, nacionalne identitete. Vse to v taborišču ni imelo nobenega pomena, religija, poreklo, vse se je izničilo v skupnem hrepenenju, v želji po preživetju, v želji po dostojanstvenem in svobodnem življenju. To je ideja – preseganje nacionalističnih čustev. Mi smo varuhi te ideje, naše priče pa so preživele žrtve iz Auschwitza,« Susman utemelji svojo zamisel. Zavzeti uradniki se tako lotijo iskanja taboriščnikov, ki pa jih je le še peščica.

Vzporedno se v romanu odvija tudi zgodba o upokojenem avstrijskem profesorju Aloisu Erkhartu, ki mu ideja o Auschwitzu prav tako ne da miru, le da z drugega vidika. Na srečanju think tanka o prihodnosti Evrope, na katerega ga povabijo, predstavi drzno idejo: naj prestolnica Evropske unije postane prav Auschwitz. »Nikoli več Auschwitza« je bil namreč temelj, na katerem je bil postavljen evropski združitveni projekt, hkrati pa zaobljuba za vse prihodnje čase.

Zanimivo je, da so roman kljub množici bodic kritiki poimenovali za prvi veliki roman Evropske unije. Sprejeli so ga tako nasprotniki kot tudi zagovorniki brexita, saj prvi v njem vidijo spomenik ideji Evropske unije, drugi pa dejstvo, da za EU ni več pravega upanja. V tem večplastnem romanu boste vsekakor uživali, verjetno pa ne bo odveč, če ga boste prebrali več kot enkrat in s tem odkrivali razsežnosti pisateljeve vizije Evrope.

Dan Morain: Kamala Harris

Učila International, 2021

Če ne prej, je Kamalo Harris svet spoznal, ko je po spletu zaokrožil video, v katerem po telefonu čestita novoizvoljenemu ameriškemu predsedniku Joeju Bidnu. »Uspelo nam je,« ekstatično izdahne še vsa zadihana od teka in smejoč se doda: »Ti boš naslednji predsednik Združenih držav.« Ob njem pa bo stala ona, prva temnopolta ameriška podpredsednica. Da pot skorajda do vrha ni bila plod naključij ali zgolj sreče, dokazuje biografija o Kamali Harris izpod peresa ameriškega novinarja in raziskovalca Dana Moraina, ki že več kot štirideset let piše o kalifornijski politiki, politikih in zadevah, povezanih s pravosodjem. Iz knjige lahko razberemo, kako je hči priseljencev, Indijke in Jamajčana, skrbno gradila svojo kariero in se postopoma vzpenjala vse višje. »Ko kamere niso prižgane, je sočutna in prijazna do ljudi, ki ji niso mogli pomagati, nekateri ljudje, ki jo dobro poznajo, pa jo doživljajo kot hladno in preračunljivo. Čeprav živi na nacionalnem odru, razkriva le malo osebnih podrobnosti,« o Harrisovi zapiše novinar, ki na več mestih poudarja njeno »drzno samozavest in brezkompromisno ambicioznost«. Ti lastnosti si je pridobila že v zgodnjem otroštvu, z izjemno spodbudo in podporo mame Shyamale Gopalan Harris, priznane raziskovalke raka na dojkah, za katero je bila sicer usodna prav ta oblika raka. Mama je bila tudi največji vir navdiha v njenem življenju, medtem ko očeta Donalda Harrissa, od katerega se je Shyamala ločila, ko je bila Kamala stara pet let, le redko omenja; menda ga v svoji avtobiografiji, ki je izšla leta 2019, ne omeni niti z besedo. Zato pa je toliko bolj povezana z dve leti mlajšo sestro Mayo, ki je njena največja zaupnica in tudi politična svetovalka. Svet politike je Kamalo sicer začel že zgodaj privlačiti. Še kot študentka prava je svojo kariero začela v pisarni tožilca kalifornijskega okrožja Alameda kot odvetniška referentka. Po besedah ene od njenih takratnih sodelavk je bila energična, pripravljena vzeti zahtevne primere, njena pozornost je bila izostrena kot laser in gnala jo je želja po uspehu. Že zgodaj je vedela, kjer dobiti potrebno izobrazbo. »Kadar koli so govorili starejši, je zašilila z ušesi.« Najbolj pa je na njen vstop v politiko vplivalo ljubezensko razmerje z vplivnim kalifornijskim politikom Williejem Brownom, v katerega se je zapletla pri svojih 29-ih letih, medtem ko je bil on kar trideset let starejši od nje. Kot zapiše avtor, pa sta ju povezovali skupni značilnosti, ambicioznost in inteligenca, poleg tega pa sta oba začela z zelo malo in potem dosegla zelo veliko. »Pomagala mu je med njegovo kampanjo za župana San Francisca, udeleževala se je srečanj, na katerih so zbirali denarna sredstva, se angažirala na sestankih, na katerih so izdelovali strategijo in se učila o podrobnostih vodenja kampanje,« piše Morain. Brown se sicer ni nikoli uradno ločil od svoje žene in se ni niti nameraval – ko je to postalo očitno, sta se s Kamalo razšla. A dejstvo je, da ji je Brown s svojim vplivom odpiral vrata na začetku kariere, v skladu z dolgo tradicijo mentorstva in pokroviteljstva. »Toda ko so se tista prva vrata odprla, je morala Kamala sama skrbeti zase,« pravi avtor. Leta 2014, ko sta bila oba stara že 49 let, se je poročila z odvetnikom Douglasom Emhoffom, s katerim sta se spoznala na slepem zmenku.

Kamala je sicer od nekdaj vedela, kaj vse je potrebno, da doseže svoje cilje. Ko je bila namestnica okrožnega tožilca Alamede, je postala skrbnica prestižnega Muzeja sodobne umetnosti v San Franciscu, kar je bil del večjega načrta. Svoj položaj je namreč uporabila za navezovanje stikov z vplivneži in takrat se je redno začela pojavljati v družabnih kronikah.

Svojo načelnost in odločnost je najbolje izkazala pri vprašanju smrtne kazni. V svoji kampanji za okrožno tožilko San Francisca je leta 2003 volivcem obljubila, da ne bo nikoli zahtevala smrtne kazni, ne glede na gnusnost zločina. In tega se je tudi držala kljub zahtevnim preizkušnjam, kot je bil umor policista, saj so takrat z vseh strani izjemno pritiskali nanjo. Na njeni politični poti je bilo odločilno tudi to, da je podprla takrat še razmeroma neznanega Baracka Obamo, kar se ji je močno obrestovalo. Ko je Obama prišel na oblast, se je namreč odločila, da se bo potegovala za položaj generalne tožilke Kalifornije in to ji je tudi uspelo doseči. Po komaj petih letih na tej funkciji se je podala v boj za senatorski položaj in tudi pri tem uspela.

V ameriških volilnih tekmah je denar velikega pomena, a pri tem se je Kamali večkrat zataknilo. Prav zbiranje zadostnih finančnih sredstev ji je onemogočilo, da bi bila lahko uspešna v volilnem boju za ameriško predsednico. Javnomnenjske ankete so kazale, da bi v Kaliforniji izgubila, zato se je že kmalu odločila, da se iz tekme umakne. Se je pa odločila, da v volilni kampanji podpre Joeja Bidna, čeprav sta se pred tem nekajkrat sporekla, predvsem pri vprašanjih rase. Na Bidnovo odločitev, da Kamalo izbere za podpredsedniško kandidatko, je sicer zelo vplivalo mnenje njegovega sina Beauja o njej, ki si ga je ta ustvaril, ko se je v letih 2011 in 2012, v času finančne krize, kot generalna tožilka postavila po robu bankam. Mesto podpredsednice sicer ni bilo tisto, kar si je Kamala želela, ko je leta 2019 začela svojo predsedniško kampanjo. V tekmo za predsedniški položaj se je podala, da bi zmagala, in ni nameravala biti podpredsednica nikomur, piše Morain. Sodeč po trenutnih dogajanjih ji to mesto ustreza, a verjetno ostaja dejstvo, da se tu njena politična kariera ne bo končala. Poučno branje, ki ponuja tudi vpogled v pogosto zapleten ameriški pravosodni sistem.

Robert Galbraith: Nemirna kri

Mladinska knjiga, 2021

J. K. Rowling, slavno avtorico še bolj slavnega Harryja Potterja, so menda od nekdaj navduševali kriminalni romani pisateljic Agathe Christie, P. D. James in Ruth Rendell. Zato se je pred leti odločila, da se tudi sama poda v ta žanr, pri čemer se je poslužila psevdonima Robert Galbraith. Zasnovala je lik zasebnega detektiva Cormorana Strika, vojnega veterana, ki v napadu v Afganistanu izgubi desno nogo (in zato nosi neudobno protezo), z reševanjem zahtevnih, na prvi pogled skorajda nerešljivih primerov, pa si pridobi ugled in slavo. V detektivski agenciji se mu pridruži deset let mlajša Robin Ellacott, ki sprva opravlja delo začasne tajnice, a kmalu postane detektivka, s prav tako pretanjenim očesom za podrobnosti, tako pomembnih pri reševanju srhljivih zagonetk. Ker se njena pomoč izkaže za neprecenljivo, ji Strike celo ponudi partnerstvo v agenciji. Rowlingova (pardon, Galbraith) je paru do zdaj namenila pet knjig – prvemu romanu Klic kukavice, ki je izšel leta 2013, so sledili še Sviloprejka, Po poti zla in Smrtonosna belina, septembra lani pa je v izvirniku izšel še peti z naslovom Nemirna kri. Vse imamo tudi v slovenščini; nedavno je v prevodu Tine Stanek izšel tudi zadnji, najzajetnejši, ki obsega kar 900 strani. Branje v postelji zato ni ravno najlažje, a boste zaradi napetosti, ki jo Galbraith stopnjuje vse do zadnje strani, že iznašli način, kako se čim bolj udobno namestiti.

V Nemirni krvi se Strike in Robin v največji meri posvečata primeru izginule zdravnice Margot Bamborough. Izginotje samo po sebi ne bi bilo tako problematično, če se za mlado in privlačno zdravnico kakršne koli sledi ne bi izgubile že pred štiridesetimi leti. Po tem času se namreč njena hčerka Anna, ki mame ni poznala, saj je bila še dojenček, ko je izginila, odloči, da jo želi na vsak način poiskati. Detektivoma da na voljo leto dni, da jo najdeta. Par se zakoplje v stare policijske dosjeje in išče še živeče priče, pri čemer se ubada z zagonetnimi zapiski prvega kriminalista, ki se je ukvarjal s primerom in na koncu zblaznel – vmes ga je namreč pretirano potegnilo v okultni svet in astrologijo, zato ni več zmogel ločevati med resničnostjo in domišljijo. Raziskovalno pot jima večkrat prekriža tudi serijski morilec Dennis Creed, ki je v tistem času na izjemno krut način ubil več deklet, zato je večina prič prepričana, da je Margot življenje vzel prav on. Med reševanjem zahtevnega primera se Strike in Robin soočata tudi z bolečimi osebnimi stiskami. Striku za rakom umira teta Joan, ki jo je imel rad kot lastno mamo in je tudi skrbela zanj, saj njegova boemska biološka mama tega ni bila sposobna. Poleg tega mu dneve greni nekdanja zaročenka, neuravnovešena Charlotte, zdaj poročena mati dveh otrok, ki mu začenja pošiljati sporočila, v katerih si želi od njega izsiliti priznanje, da jo še vedno ljubi, in grozi s samomorom. Za povrh vsega poskuša stike z njim navezati njegov odtujeni oči, slavni roker John Rokeby, ki o Striku, plodu enonočne romance s Strikeovo mamo, »super grupijko«, dolga leta niti slišati noče, zdaj pa se hoče pobotati. Robin ne gre nič bolje, saj je pred njo mučna in dolgotrajna ločitev. Njen nekdanji mož Matthew, ki jo je prevaral z dolgoletno znanko, si namreč prizadeva, da bi ostala praznih rok, pa čeprav je v njuno skupno hišo vložila tudi denar, ki sta ji ga težko prisluženega podarila njena starša. Agencijsko delo pa ji otežuje detektivski sodelavec Morris, ki ji pošilja nespodobna sporočila in ji stalno namiguje, da bi se lahko med njima razvilo »kaj več«. Če ste brali prejšnje romane iz serije Roberta Galbraitha, potem veste, da se tudi med Strikom in Robin krešejo iskrice, a nihče od njiju noče prestopiti praga, saj se je v letih sodelovanja med njima razvilo pristno prijateljstvo. A romantični bralec vseeno ne neha upati, da bosta nekoč vendarle naredila naslednji korak ... Če si domišljamo, da dobro poznamo J. K. Rowling in njeno neusahljivo strast do pisanja, smo lahko prepričani, da bo detektivskemu paru v naslednjih knjigah ponudila dovolj možnosti tudi za to.

Helene Flood: Terapevtka

Učila International, 2021

Helene Flood (1982), norveška psihologinja in pisateljica, ki je doktorirala iz nasilja, ponovne viktimizacije in s travmo povezanega sramu in krivde, je že s svojim prvencem Terapevtka zadela v polno. Triler, ki odlično nadaljuje tradicijo skandinavskih psiholoških srhljivk, je namreč že takoj po izidu v norveščini naletel na veliko pozornost bralcev, po prevodu v angleščino pa je začel svoj mednarodni pohod. Preveden je že v 28 jezikov, zdaj tudi v slovenščino; iz norveščine ga je prevedla Maja Lihtenvalner. V njem spremljamo tridesetletno psihologinjo Saro, ki ima zasebno ordinacijo za psihološko svetovanje neprilagojenim mladostnikom. To si je uredila v veliki, a razpadajoči hiši, ki jo je od strica podedoval njen mož Sigurd, ambiciozni arhitekt, ki mu služba – in obnova hiše – jemljeta veliko energije, toliko, da se s Saro počasi začenjata oddaljevati drug od drugega, ne da bi se tega sploh zavedala. Že na samem začetku romana bralec izve, da se Sigurd s prijateljema čez vikend odpravlja v hribe, od Sare se poslovi zgodaj zjutraj s poljubom v slovo, nato pa ta prejme še njegovo zvočno sporočilo, da je srečno prispel. Nič neobičajnega, dokler ji eden od njegovih prijateljev ne pošlje sporočila, da Sigurda še ni in če morda ve, kje se je zadržal. Sara si sprva ne dela večjih skrbi in čaka, da se ji mož vendarle javi. A bolj ko minevajo ure, večja je njena napetost, v njej pa se razrašča tudi (upravičena) slutnja, da ji je Sigurd lagal. V jezi zato izbriše njegovo zvočno sporočilo, ki ga pred tem večkrat preposluša, da bi zaznala odtenek moževega glasu, ko izreče očitno laž. Prav izbris sporočila ji najbolj škodi pri njenem alibiju, ko o izginotju obvesti policijo in se ta začne ukvarjati s primerom. Verjetno lahko na tem mestu lahko izdamo vsaj to, da policija Sigurda žal najde mrtvega. Sara je ob novici povsem otopela, zdi se ji, kot da je ne pretrese najbolj, a se začne vse bolj poglabljati v njuno skupno preteklost, odkar sta postala par. Ta ni bila ves čas najbolj rožnata, s Sarino prevaro sta se celo znašla na razpotju, a sta zadeve vendarle zgladila in se začela posvečati prenovi podedovane hiše, ki po Sarinem mnenju poteka prepočasi, Sigurd pa to čuti kot pretiran pritisk, zato prihaja tudi do prepirov. Sigurd je na trenutke prikazan kot ohol in hladen, zmožen je po cele dni ne spregovoriti niti besede z ženo, ki se mu lahko zameri že z malenkostmi. Tudi Sara ima svoje hibe; pogosto je negotova in pasivna ter se pretirano zanaša na moža. Ko se je odločila za samostojno kariero, si je predstavljala, da bo teh sicer več, da bo lahko več prispevala v proračun gospodinjstva, a ji gre novačenje strank v terapevtski praksi bolj slabo od rok. Pisateljica se odlično poglobi tudi v psihološki profil redkih pacientov, ki jih Sara sprejema v svoji ordinaciji, in tukaj pride njeno psihološko znanje še posebej do izraza, saj dobro pozna duševne motnje in stiske, s katerimi se ti soočajo. Pacienti še posebej zanimajo tudi kriminalista, ki prevzame primer, a mu Sara zaradi njihove zaščite noče izdati ničesar o njih, kar prav tako meče slabo luč nanjo kot morebitno osumljenko. Za povrh pa se ji zdi, da dobiva prisluhe, saj jo iz spanca večkrat vrže občutek, da se nekdo sprehaja po hiši. Šele ko najame varnostno službo, ki hišo opremi s kamerami, začenja spoznavati, kaj se je dejansko dogajalo v Sigurdovem življenju in od kod njegove laži. Ko bralec že misli, da je ugotovil, kdo je morilec, pa pride do nenadnega preobrata ... Pisateljici vsekakor uspe obdržati bralčevo pozornost vse do zadnje strani te srhljivke, ki ponuja pretanjen vpogled v osebnosti nastopajočih likov. Če poletja niste uspeli izkoristiti tudi za branje, vam bodo prihajajoči jesenski deževni dnevi morda dopustili, da se predate pristnemu norveškemu »noiru«.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, oktober 2021, #484. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.