triiije
Aktualno

Omejitve so vir kreativnosti

Arhitekturni biro Triiije, ki ga je pred petnajstimi leti ustanovil arhitekt Andrej Mercina, je močno pripomogel k spremenjeni podobi slovenske prestolnice, predvsem pa prostorov, v katerih se Ljubljančani družimo in tudi delamo.

Med drugim so zasnovali nov arhitekturni in franšizni model kavarn in slaščičarn Lolita, poskrbeli za napredne in eksperimentalne poslovne prostore družbe Philip Morris Ljubljana, interiersko zasnovali nastajajoči poslovni hotel v centru Šumi in na novo uredili obrežje Ljubljanice v Trnovem, zdaj pa urejajo tudi območje ob Gradaščici. To je le nekaj izmed več kot stotih projektov biroja, ki se je že pred leti postavil na svetovni arhitekturni zemljevid; poleg pečata, ki so ga vtisnili stavbam v Dubaju, Savdski Arabiji in Indiji, so med drugim opremili okrog 30 luksuznih prodajaln modne znamke Karl Lagerfeld po Evropi in Bližnjem vzhodu.

Odraščanje v eksperimentalni hiši

Andrej Mercina je odraščal v družini arhitektov. Njegov ded je bil priznani arhitekt Ilija Arnautović, ki je nadel podobo številnim stanovanjskim projektom v času socializma. Tudi njegova mama Branka Arnautović se je podala na arhitekturno pot in leta 1985 prevzela skrb za družinsko tradicijo, pri čemer se je še posebej osredotočila na notranje oblikovanje prostorov, danes pa deluje kot svetovalka biroja Triije, ki ga je Andrej Mercina ustanovil leta 2005. Ali iz teh treh generacij izhaja tudi ime biroja? »No, moj ded si ga je tako interpretiral in nisem mu oporekal, čeprav ponuja veliko možnih razlag. Tri je najmanjše število, ki še pomeni ekipo, torej nakazuje na odnose in sodelovanje. Tri je tudi tista številka, ki je v zgodovini vedno veljala za magično,« nam pove arhitekt, ki se sprva ni zavedal vrednosti družinske zapuščine. »Izhajam iz okolja, ki ni čislalo družinske dediščine, prenosa znanj znotraj družinskih podjetij. Morda sem se tudi zato vedno navduševal nad severno Italijo, kjer je nekaj najlepšega, kar se ti kot podjetniku lahko zgodi, prav to, da dobiš podporo znotraj družine in vpogled v njeno znanje in delovanje,« pripoveduje.

Ko je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo, se je vendarle začel poglabljati v dedovo zapuščino; napisal je knjigo Arhitekt Ilija Arnautović – socializem v arhitekturi, za katero je leta 2007 prejel tudi Plečnikovo nagrado, in postavil razstavo dedovih del v Moderni galeriji. »S tem se mi je odprl nov svet; opravil sem s predsodki in se podal v raziskovanje družinske dediščine. Ker pa nikoli nisem bil pod pritiskom, da to moram početi, mi je bilo morda tudi lažje najti svojo pot, svoj pogled na arhitekturo.« Pri tem je ugotovil tudi, kako veliko pomeni okolje, v katerem si vzgajan kot otrok. »Odraščal sem v eksperimentalni hiši, ki sta jo moj ded in Milan Mihelič zasnovala na Peričevi ulici v Ljubljani, kjer je danes tudi sedež našega biroja. V tej hiši sem bil obdan z umetniškimi deli Bogdana Borčića, Mersada Berberja, Vladimirja Veličkovića in drugih. Vse to mi je zlezlo pod kožo, čeprav se tega takrat še nisem zavedal,« pripoveduje.

triiije

Po njegovih besedah sta jugoslovanska arhitektura in gradbeništvo uživala visok ugled še posebej na Bližnjem vzhodu, glas pa je segel vse tja do Indije. »Tedanja generacija arhitektov nam je tlakovala pot v tujino, saj je tam vzpostavila čudovite odnose. Toda ko smo se osamosvojili, smo si za nekaj desetletij nataknili plašnice in se šele počasi začeli izpostavljati mednarodnemu prepihu.«

Ves čas v »rahlo neugodnem položaju«

Njegova poslovna filozofija v ospredje tako postavlja prav odnose in ne oblikovanje samo. »Naša naloga je, da svojim strankam zlezemo pod kožo in iz njih izbezamo najboljše. Senzibilnost in empatija ne samo do ljudi, ampak tudi do okolja, je v arhitekturi ključnega pomena. Osebni odnosi so za naš biro na prvem mestu in prav zaradi tega tudi pridobimo največ projektov,« pravi. Čeprav imajo v ekipi desetih sodelavcev strokovnjake z različnih področij, od notranjega oblikovanja in krajinske arhitekture do projektiranja stavb in znamčenja, pa v ekipe, ki sodelujejo pri določenem projektu, vključujejo multidisciplinarne posameznike, med katerimi so tudi umetniki in grafični oblikovalci. »Pri kreativnem delu je ključno to, kako ovrednotiti, kar si pravkar naredil. To, da si stalno izpostavljen drugim sorodnim vedam in umetnostim, ti omogoča zdravo vzpostavljanje kritične distance do lastnega dela. Če tega ni, prihaja do ponavljanja vedno enih in istih rešitev. To pa je povsem v nasprotju z mojim značajem. Če me nekaj pristno žene, se namreč ves čas postavljam v rahlo neugoden položaj. To ni ravno najlažje, ampak ne morem iz svoje kože. Mi je pa takšen način delovanja odprl veliko novih vrat.«

Kot priznava, ga je na neki točki arhitektura začela dolgočasiti: »Ogromno smo delali, a smo se pri tem ukvarjali z drobnarijami, kar me je prav utrujalo. Vsak vijak na napušču se nam je zdel pomemben in na koncu so res vsi vijaki stali na svojem mestu, ampak kaj dosti vsebine pa tam ni bilo najti« Prav iz takšnega razmišljanja se je porodila zgodba o Loliti, v kateri je lahko združil vsa svoja dosedanja znanja in izkušnje – in ki ga hkrati ves čas potiska iz njegove cone udobja.

Po umetnost ni treba (več) v Moderno galerijo

Prva kavarna in slaščičarna Lolita na Cankarjevem nabrežju v stari Ljubljani je nastala leta 2012. Takrat se Andrej Mercina še ni prav dobro zavedal unikatnosti koncepta, ki se je rojeval. »Ko sva z Branetom Jerovškom iz Kavala Group stala še pred tedanjo Semenarno, sva že razmišljala o tem, koga bomo pravzaprav naslavljali z Lolito, kdo bo zahajal vanjo, in to so bili že zametki gradnje blagovne znamke. Ko sem opazoval druge lokale po Ljubljani, sem ugotavljal, da je njihovo notranje oblikovanje pogosto zelo kvalitetno, a na nek način arhitekturno, gradijo se kot hiše, a izgubljajo bogastvo barv in tekstilov. Če generacija za generacijo dekoraterstvo tako dolgo zanemarja, se znanje seveda izgublja. Mi pa smo namenoma pripeljali barve in tekstile, celo medenino, ki je takrat veljala za osovraženo, saj je spominjala na lokale iz 80-ih let. V Lolito smo vključili vse, kar je bilo prepovedano in s tem izzivali tudi sami sebe. Ker smo naleteli na tako pozitiven odziv, sem že takrat, leta 2013, začel razmišljati o nadaljevanju zgodbe.«

Tako je nastala Lolita Eipprova, v kateri se prepletajo kreativnost, umetnost in gostinstvo. Za gostinsko ponudbo prav tako kot v prvi Loliti skrbi Kaval Group, za oblikovanje in arhitekturo novega interierja pa sta odgovorna Andrej Mercina in njegovo dekle, notranja oblikovalka Maja Humar. »Triiije smo skrbnik Lolite v celoti; nismo torej sodelovali le pri njenem kreiranju, temveč jo tudi upravljamo,« pravi Mercina. Celostna grafična podoba Lolite, ki jo bo prevzela tudi kavarna v središču Ljubljane in nato tudi vse prihodnje (trenutno nastaja že tretja na novem terminalu letališča Fraport Ljubljana, koncept pa želijo prenesti tudi v tujino), je delo grafičnega oblikovalca Ljuba Bratine, povezali pa so se tudi s konceptualnim umetnikom Jašo Mrevljetom Pollakom, ki je čez poletje pred očmi obiskovalcev v živo ustvarjal svojo prostorsko intervencijo, poimenovano »Lover's Deal«,med drugim tudi grafike, na katerih so upodobljene številne različice zaljubljencev v objemu.

lolita eiprova

V Lolita Eipprova se prepletajo kreativnost, umetnost in gostinstvo. (Foto: Taja Košir Popovič)

»Jaša ima izjemen občutek za prostor. Ko sva z Majo iskala ustreznega človeka za ta prostorski poseg, si nisva želela le slikarja, ki bi poskrbel za dekoracijo. Obiskovalcem smo namreč hoteli sporočiti, da jim po umetnost ni treba hoditi v Moderno galerijo, ampak lahko v njej sproščeno uživajo tudi ob kavi.« Ta unikatno oblikovani prostor, kjer vas bodo ob vsakem obisku pričakali še neodkriti detajli, pa ni le gostinski lokal, temveč tudi platforma za gostujoče kreativce z različnih ustvarjalnih področij. Na posebej v ta namen zasnovanem kotičku z zrcalnimi poličkami se bodo namreč znašla različna umetniška dela, na primer oštevilčen in certificiran odlitek Jaše Mrevljeta Pollaka, poimenovan Lucky Bone, posebej za Lolito ustvarjena serija keramike Lestrson, ali pa omejena serija Isteničeve penine kot tudi knjige z zelo širokega področja življenjskega sloga.

V Loliti Eipprovi se torej skriva ogromno zgodb, ki pa obiskovalcu na prvi pogled niso vidne; če mi jih ne bi predstavil gostitelj na samem licu mesta, se jih sama niti ne bi zavedala, kar mu tudi povem. »Res je, tudi o tem smo razmišljali, zato smo se že kmalu odločili, da meni ustvarimo kot knjigo, ki bo ponujal pravo bralno in vizualno izkušnjo. Pri meniju ne gre samo za to, da si pogledaš, koliko kaj stane, ampak želimo, da gostje v njem uživajo, medtem ko čakajo na naročeno. Vanj bodo tako vključene grafike, besedila in zgodbe, na primer zgodba o Juriju Riharju, zbiratelju in restavratorju Thonetovih stolov, zame še vedno nepreseženih kavarniških stolov, ki se v različnih interpretacijah pojavljajo tudi v Loliti; med njimi imamo tudi nekaj izvirnikov. Meni bo tako glavni medij, ki bo sporočal, kaj vse Lolita pravzaprav je,« pojasnjuje Mercina.

Franšizni model, ki prinaša vsakič drugačno doživetje

Z Lolito uvajajo poseben franšizni model, ki izstopa tudi na svetovni ravni. »Prevladujoči franšizni model predvideva ponavljanje istega koncepta, s čimer je tudi strankina izkušnja ves čas enaka. Mi pa spreminjamo prav to. Vsaka Lolita, ki jo imamo in jo bomo imeli, bo nudila povsem drugačno doživetje. Seveda je v ozadju skrbno vzpostavljen sistem, na primer dobavna veriga in gostinska ponudba, kar je glavna prednost za franšizojemalca, a hkrati bo blagovna znamka Lolita vsakič nudila radikalno drugačen prostorski doživljaj,« pravi Mercina. Po njegovih besedah so na primer v New Yorku prava uspešnica postali lokali in prodajalne, za katere obiskovalec sploh ne ve, da so povezane med seboj. »Luksuzna kozmetična znamka Aeosop je to dojela že pred leti. Vsaka njihova trgovina, ki imajo sicer enotno grafično podobo in notranjo opremo vrhunske kakovosti, obiskovalcem nudi povsem drugačno izkušnjo. Njihova trgovina v New Yorku se popolnoma razlikuje od tiste v Džakarti ali Udinah. Trend gre torej v smeri personifikacije, a ne osebne, temveč v večji meri personifikacije družbenega okolja,« navaja Mercina.

Obiskovalcem Lolite je sicer skupno to, da jih navdušuje dizajn, »ta žmoht, ki ga lahko da prostor«, kot pravi sogovornik. »V Loliti Eipprova smo že takoj začutili 200-letni duh stare stavbe v kateri je bila nekoč konjušnica in vedeli, da ga nočemo ubiti, ampak graditi na njem.« Želijo pokazati tudi, da trajnostni princip gradnje ne pomeni le uporabe lesa, kot si to v Sloveniji pogosto razlagamo. »Na Eipprovi smo uporabili 60 odstotkov manj materiala, kot pa če bi jo gradili na klasičen način. Uporabili smo na primer keramiko iz kleti mojega očeta, kjer je ležala že 30 let. Po tleh smo položili parket iz nekega stanovanja, ki je bil že na poti v smeti. Tudi porcelanaste čajne in kavne skodelice, iz katerih pijeva, smo sami zbirali in nismo kupovali novih. Vsakič, ko boste prišli v Lolito, vam bo kava postrežena v drugačni skodelici, kar spet prispeva k unikatnosti izkušnje,« o posebnostih blagovne znamke Lolita z navdušenjem pripoveduje arhitekt, preden se posvetiva drugim opaznejšim projektom njihovega biroja.

lolita

Prvo Lolito na Cankarjevem nabrežju so Triiije zasnovali leta 2012. (Foto: Miran Kambič)

Ko te blagovna znamka postavi pred stroge omejitve

V času svetovne gospodarske krize, ki je Slovenijo za nekaj let povsem ohromila, so tudi pri Triiije iskali nove poslovne priložnosti in jih našli v tujini. Veliko projektov so zasnovali v Dubaju, kjer so imeli nekaj časa tudi pisarno, v Nemčiji ter drugod po Evropi. V to obdobje sega tudi nekajletno sodelovanje z luksuzno modno blagovno znamko Karl Lagerfeld. Kot pravi Mercina, so takrat združevali dve blagovni znamki, Lagerfeld in Karl Lagerfeld, in so želeli rahlo spremembo svoje identitete. Združeni znamki so najprej predstavljali na poslovnih sejmih, nato pa so to želeli preliti še v svoje trgovine in prav tu so svojo nišo našli tudi Triiije. »V sodelovanju z Lagerfeldom se mi je potrdilo pravilo, ki ga v biroju že ves čas zagovarjam, in sicer da so omejitve vir kreativnosti. Pri tej znamki je vse črno in belo, belo in črno. Toda sam sem prepričan, da je tudi znotraj takšnih omejitev vedno mogoče najti še eno rešitev, možnost, da narediš vsaj drobno spremembo,« pravi. Za znamko Karl Lagerfeld so opremili 26 trgovin, od Rusije in preostale Evrope do Bližnjega vzhoda. »Od njih smo se tudi največ naučili, kar zadeva proces znamčenja. Ko stopiš v drobovje takšnih blagovnih znamk, šele spoznaš, kako celosten pristop imajo. Pri tem je širina izjemno pomembna; razumeti morate navade in razmišljanje ljudi kot tudi smer, v katero gre družba. Morda se osnovne barve blagovne znamke ne spreminjajo, spreminjata pa se kontekst in čas. In prav v tem se najde prostor za kreativnost,« razlaga Mercina.

triiije lagerfeld

Za znamko Karl Lagerfeld so opremili 26 trgovin, od Rusije in preostale Evrope do Bližnjega vzhoda. Na fotografijah je dubajska prodajalna. (Foto: Elie Abi Younes)

Hišica na drevesu in vrtiljak v poslovnih prostorih

Če ste kdaj obiskali poslovne prostore podjetja Philip Morris Ljubljana, ste se verjetno najprej nekaj časa čudili, kako neverjetno sodobni so in ob vnovičnem obisku odkrivali vedno nove podrobnosti, ki jih sprva niti niste zaznali. V biroju Triiije so jih zasnovali leta 2014. »Ljubljanski Philip Morris je takrat dobil priložnost, da ustvari napredne in eksperimentalne prostore, ki bodo sporočali nove vrednote te korporacije, ki se sooča z veliko preobrazbo. Posamezni prostori so veliko več kot le zgolj delovna mesta, saj lahko delujejo tudi kot prizorišče za dogodke ali galerija,« o večfunkcionalnosti projekta pravi Mercina. Poslovna stavba PMI še vedno izstopa tudi na svetovni ravni in je po njegovih besedah tudi na sedežu te multinacionalke naletela na zelo pozitiven odziv: »Klasične arhitekturne opredelitve interierja se tu raztapljajo in dajejo prostor neobremenjenemu dojemanju oblikovanega območja.« Tako okrogla, kreativna sejna soba postane nekakšna »hišica na drevesu«, umeščena v drevesno krošnjo, samostojna okrogla soba za kadilce se zdi kot »črna kuhinja«, velik večnamenski prostor pa so poimenovali »leteča preproga«. Ogledala kot ograje okoli dreves ustvarjajo osupljiv učinek gozda sredi pisarne; pluta na površini omar uspešno odgovarja na akustični izziv odprtega prostora, zavese pa prispevajo k večji fleksibilnosti. »Vse to smo uspešno vgradili v prostore in nadgradili z likovno zelo močno zgodbo,« pravi sogovornik.

philip morris

»Klasične arhitekturne opredelitve interierja se tu raztapljajo in dajejo prostor neobremenjenemu dojemanju oblikovanega območja,« o poslovnih prostorih podjetja Philip Morris Ljubljana pravi Andrej Mercina. (Foto: Miran Kambič)

Po njegovih besedah je sicer koncept odprtih pisarniških prostorov, t. i. open office, že zdavnaj preživet, kot tudi (navidezna) igrivost pisarn, kot jih imata Google ali Facebook. »S podobnim odnosom kot pri Philip Morrisu smo se lotili tudi snovanja poslovnih prostorov za neko ljubljansko podjetje, ki posluje izključno preko spleta. Na sredino smo umestili star vrtiljak, ki se ujema z njihovo podobo in identiteto, saj ponazarja vrtenje imaginarnega sveta, v katerem delujejo. Vrtiljak se počasi vrti, vanj pa so umeščene štiri sejne sobe. Ko se usedeš vanje, niti ne čutiš, da se vrti, le ob koncu sestanka se zaveš, da si izstopil drugje,« o še enem kreativnem projektu pripoveduje Mercina.

Pa bo imel novi koronavirus, ki je marsikoga za več mesecev priklenil na svoje domače delovne kotičke, dolgoročnejši vpliv tudi na snovanje poslovnih prostorov? Nenazadnje so delodajalci ugotovili, da delavcem ni treba biti ves čas prisoten v pisarni, saj so s tem povezani tudi dodatni stroški, od najema večjih površin do ogrevanja in zračenja. »Prav zaradi korone ne bo prišlo do večje revolucije, morda pomeni le dodaten pritisk v smeri trendov, ki smo jih pri poslovnih prostorih že zaznavali in napovedovali. Kot arhitekt v prostoru zdaj ustvarjaš plejado ambientov, ki ustrezajo različnim delovnim procesom in si manj osredotočen na fiksno delovno mesto. Nekdo, ki je za delovno mizo le uro ali dve na dan, ker je večinoma na teresu, pravzaprav ne potrebuje stalne mize. Tako lahko v poslovnih prostorih zdaj zasledimo več t. i. tihih sob ali kotičkov, kjer lahko zaposleni dela v miru, a ni vezan le nanj. V sejnih sobah bo prisotne še več tehnologije, že za samo akustiko bo moralo biti bolje poskrbljeno, da bodo videokonference potekale nemoteno. Zanimivo bo več skrbi namenjene tudi ozadju za sogovornikom, ki opravlja videoklic. To bo delovalo kot neke vrste foto studio, kjer boste ozadje lahko prilagajali po potrebi,« meni Mercina.

Od kultnega Minimala do legendarnega Pen kluba

Za konec ga povprašam še po projektih, ki se trenutno še rojevajo v biroju Triiije. »Opremljamo enega od lokalov v stari Ljubljani, ki je že postal kulten. Najprej je bil tam Minimal, ki je imel že sam po sebi vrhunski koncept, zamenjal ga je Roba, zdaj pa smo skrb zanj prevzeli mi. Pri tem ne ustvarjamo le njegove identitete, temveč bi se radi navezali na njegov kultni značaj,« pravi.

Za enega od takšnih kultnih prostorov velja tudi nekdanja restavracija Pen klub v vili Društva slovenskih pisateljev, ki sta jo z ljubeznijo vodila med literarnimi ustvarjalci priljubljena zakonca Marjan Miklič – Miki in Oli Miklič. Že poleti so pri Triiije odprli Vrt Lili Novy pred vilo, kjer so prav tako združili moči s Kaval Groupom in pri njegovi ureditvi sodelovali z mladim krajinskim arhitektom Svitom Oliverjem Katancem, do konca leta pa bo v novi podobi zaživel tudi legendarni Pen klub, v katerem bo kuharske vajeti prevzel Kavalov chef Mojmir Šiftar.

vrt LN

Poleti so Triiije odprli Vrt Lili Novy pred vilo, kjer so prav tako združili moči s Kaval Groupom in pri njegovi ureditvi sodelovali z mladim krajinskim arhitektom Svitom Oliverjem Katancem. (Foto: Taja Košir Popovič)

»Hoteli smo ohraniti dušo interierja, zato smo se odločili, da poudarimo zgodovino hiše. V osrednjem prostoru bodo izpostavljene poslikave na stropu v nenavadni temno modri barvi, ki so bile do zdaj skrite. S tem se podajamo v funkcionalizem 30-ih let prejšnjega stoletja, ko so nastajale. Ohranili bomo Mikijeve temne, bordo rdeče barve iz 60-ih let, ter tako združili ta desetletja s pridihom sodobnosti. Vse to bo sobivalo, namesto osebne zgodbe, ki sta jo pisala Miki in Oli, pa bomo ustvarjali zgodbo hiše, ki se je plastila skozi čas,« pripoveduje Mercina in dodaja: »Pen klub bo še vedno ohranil malce skrivnostnosti; do njega ne bodo vodile table, tudi pesek pred hišo bo ostale in niti škripajočim stopnicam se ne bomo odpovedali.« Vse to je pač del doživetja in dojemanja prostora, kar je tudi bistvo filozofije biroja Triiije.

Članek je bil objavljen v jesenski prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko na svoj računalnik ali telefon prenesete tukaj.

Intervju

ŽZZ
25. 03. 2024

Rubrika Življenje z znaMMkami je ena najbolj branih v MM-u, zato jo objavljamo tudi na…

mancakrnel
23. 03. 2024

Umetna vs. človeška inteligenca, to je zdaj (najbolj pereče) vprašanje. Tudi o tem smo se…

Umetna inteligenca ni tako zelo nov pojav. Generične vsebine, generični oglasi, generični ljudje, generično pisanje – to morda najtežje prenašam –,…

Rašula
23. 03. 2024

Z dr. Jeleno Rašula, strokovnjakinjo za digitalni marketing, ki je pred dobrim letom…

»Bati se umetne inteligence je zame tako, kot bi se pred leti bala digitalnega marketinga, ker transparentno pokaže rezultat vseh kampanj in oceni…

Naši avtorji