Ko vključenost postane vprašanje jezika

Kot pravijo v družbi Mastercard Slovenija, o finančni vključenosti ljudje govorimo pogosto, a redko dovolj natančno. Razprave se praviloma vrtijo okoli dostopa do storitev, digitalizacije in uporabniške izkušnje, bistveno vprašanje pa pogosto ostaja v ozadju: v katerem jeziku finance sploh razumemo.

Večletna kampanja »Geste vključenosti« in vseslovenska pobuda »Prispevajkretnjo.si« je prejela številna domača in mednarodna priznanja (od nagrad na SOF-u in dokazane komunikacijske odličnosti Effie do mednarodnih priznanj na festivalih kreativnosti), zdaj pa se projekt nadaljuje v novi obliki. Tokrat ne več v jeziku kampanje, temveč v jeziku izkušnje, doživetja, doživljanja. V predstavi z naslovom 100 pa roka!, prvi inkluzivni predstavi v Sloveniji v znakovnem jeziku o razumevanju financ, se bodo geste vključenosti iz komunikacijskega prostora preselile na oder.

Ko se finančni pojmi preselijo na oder

Pri Mastercard Slovenija povejo, da je idejna zasnova zaključnega projekta nastala kot logična nadgradnja vsega, kar so »Geste vključenosti« gradile od začetka, od razvoja slovenskega znakovnega jezika, preko finančne pismenosti do aktivnega vključevanja gluhe skupnosti.

»Skupnost gluhih je specifična skupina. Gluhi ljudje se pri finančnem izobraževanju soočajo z velikimi ovirami, saj klasična predavanja temeljijo na govoru, besedilu in abstraktnih razlagah. Primarni jezik gluhih je znakovni jezik. V njem številni finančni izrazi, ki so za slišeče samoumevni, na primer varčevanje, obresti, naložbe ali dolg, dolgo niso bili jasno razumljivi. Pred začetkom pobude Prispevaj kretnjo za nekatere izraze sploh niso obstajale ustrezne kretnje. Gluhi znanje najbolje sprejemajo skozi gib, zgodbo in vizualna sporočila, zato predstava finančne koncepte prevede v dramsko izkušnjo. Zato odgovor ni bil nov priročnik ali dodatno izobraževanje, temveč drugačen medij. Tak, ki temelji na vizualnosti, gibu in odnosih, na elementih, ki so gluhi skupnosti že naravno blizu,« pravijo.

Predstava tako izhaja iz vsakdanjih finančnih situacij varčevanja, dolga, kreditov in finančne odgovornosti ter jih umešča v odnose med ljudmi. Ne razlaga pojmov, temveč jih pokaže skozi zgodbo, napetost in čustva in poveže s spletnimi finančnimi lekcijami za gluhe in spletnim slovarjem na prispevajkretnjo.si. Znakovni jezik pri tem ni prevod ali dodatek, temveč izhodiščni izrazni jezik. Ustvarjalni proces je temeljil na tesnem sodelovanju gluhih in slišečih ustvarjalcev. Režijsko vodstvo gluhe režiserke je zagotovilo, da vizualna berljivost, ritem in telesna govorica izhajajo iz gluhe perspektive, slišeči elementi pa se temu prilagajajo. S tem predstava ne ustvarja kompromisa, temveč novo gledališko formo, ki je enakovredno dostopna obema skupnostma.

Pomemben učinek predstave je tudi izkustveni premik za slišeče občinstvo. Prvič se znajdejo v situaciji, kjer zgodba ni prilagojena njim, temveč morajo sami prilagoditi način spremljanja. Do vključevanja tako ne pride z razlago, temveč z izkušnjo.

Brez najbolj udobnega orodja: besede

Avtor zasnove predstave je Lado Bizovičar, ki pravi, da je bilo ustvarjanje te komedije zanj neverjetna izkušnja. »Največji izziv je bil sprejeti, da tokrat ne delamo predstave ‘z dodatkom’ za gluhe, ampak predstavo, ki izhaja iz znakovnega jezika in gluhe perspektive. To ti takoj vzame najbolj udobno orodje, besedo, in ti postavi vprašanje: ali znaš stvar res povedati, če je ne smeš samo ‘povedati’,« pravi. Drugi izziv je bil zanj zelo praktičen in hkrati umetniški: kako narediti, da je zgodba enako jasna in enako močna za gluhe in slišeče, brez kompromisa, da bi kdo dobil le ‘pol predstave’.

»Ko besede niso glavne, začneš bolj poslušati, opazovati in sodelovati. Namesto da bi ‘povedala’, sta igralca začela ‘graditi’ pomen. In ravno zato lahko finance, ki so sicer hladne in abstraktne, na odru postanejo čisto človeške: ljubezen, strah, sram, upanje, moč, dolg … Stvari, ki jih vsi razumemo, tudi brez ene same izrečene besede,« pravi Lado Bizovičar, avtor idejne zasnove predstave.

Po njegovih besedah so režiserka Lada Orešnik, avtor Nejc Gazvoda in igralca Jernej Gašperin in Špela Rotar v to zagrizli z nalezljivim veseljem. »Največja nagrada pa je bila, ko vaje niso več izgledale kot prevajanje, ampak kot skupno ustvarjanje nove forme. Ko se v prostoru zgodi trenutek, da se gluhi in slišeči istočasno nasmejijo ali istočasno utihnejo – in vidiš, da se je povezava res zgodila. To je predstava, ki ni primerljiva z ničimer, kar smo ustvarjalci doslej ustvarjali; občutek, da inkluzija ni slogan, ampak dejanska izkušnja, ki jo ljudje odnesejo domov. Lahko bi rekli: neprecenljivo,« se nasmehne.

Srečanje dveh svetov

Režiserka predstave Lada Orešnik dodaja, da dejstvo, da predstava izhaja iz znakovnega jezika, temeljno spremeni klasično režijsko razmišljanje. »Režija ne izhaja več prvenstveno iz govora, temveč iz vizualnega jezika – giba, mimike, telesne izraznosti, ritma in prostorskih odnosov med igralci. V predstavi se govorjeni in znakovni jezik prepletata ter delujeta skupaj kot enoten gledališki izraz. Gre za srečanje dveh svetov: sveta gluhih in slišečih. Znakovni jezik zahteva drugačen odnos do časa, prostora in komunikacije na odru, saj mora biti pomen viden, ne le slišan,« pojasni.

Poseben izziv predstave je po njenih besedah tudi tematika finančnih pojmov, ki jih je treba prevesti v jasen, razumljiv in vizualno berljiv gledališki jezik. Na vajah so zato ves čas iskali skupni izraz, ki je dostopen obema občinstvoma.

Režiserka predstave je Lada Orešnik, ki pravi, da je njen cilj ustvarjati gledališče, kjer se gluhi in slišeči enakovredno srečajo v istem prostoru – ne kot dve ločeni občinstvi, temveč kot ena skupnost.

Inkluzija naj ne bo samo sporočilo

O konceptu je spregovoril tudi Matej Kodrič, kreativni direktor agencije Povem, kjer so zasnovali kampanjo »Geste vključenosti«. Pravi, da je bila v tem primeru vključenost večplastna: »Predstavo so ustvarili skupaj gluhi in slišeči scenaristi, scenografi, režiserji, igralci. Naslednji je tu jezik, saj predstava ni ‘prevedena’ v znakovni jezik. Beseda, kretnja, mimika, svetloba, zvok in prostor so enakovredni gradniki zgodbe. Potem je tu še izkušnja, v katero so vključeni vsi gledalci. Da bi razumeli predstavo, jo morajo spremljati pozorno, ker šum nekomu pomeni razumevanje drugemu … Oboji se moramo potruditi. In v tem je ključ vključenosti. Dokler je inkluzija samo sporočilo, je to v glavnem moralna drža. Če postane izkušnja, lahko postane osebna resnica, ki spreminja odnos.«

Učinki ostajajo

Aleš Petejan, direktor marketinga v družbi Mastercard Slovenija, je zadovoljen, da so uspeli kampanjo s predstavo prenesti v fizični prostor in jo spremeniti v izkušnjo. »Razlika je v stopnji angažiranosti in razumevanja. Ko se sporočilo preseli na oder, se zgodi premik od tega, da o nečem nekaj le 'vemo', do tega, da to 'začutimo'. Gledališče omogoča, da se o inkluzivnosti ne pogovarjamo abstraktno, temveč jo postavimo v konkretno skupno situacijo. V istem prostoru sedijo gluhi in slišeči, na odru sodelujejo profesionalni ustvarjalci in gluha protagonistka. To ni več komunikacija o vključevanju, temveč njegova izvedba,« pravi.

Fizična izkušnja po njegovem mnenju omogoča globlje razumevanje: »Finance kot tema so lahko kompleksne in oddaljene, zlasti za skupnosti, ki nimajo ustreznega jezikovnega orodja. Ko to temo predstavimo skozi umetniški format, postane dostopnejša, bolj človeška in razumljiva. V našem primeru ima pomembno vlogo tudi jezikovna dimenzija. Predstava 100 pa roka! predstavlja zaključek dolgoročnega projekta, ki se je začel v letu 2024. A učinki ostajajo, saj smo tudi z njeno pomočjo, skupno podporo s širšo javnostjo in poslovnimi partnerji ter drugimi sistematično bogatili slovenski znakovni jezik na vseh področjih, ne zgolj v okviru financ.«

Omenjeni pozitivni učinki so eden od načinov, na katerega merijo uspeh, za katerega pravi, da ga razumejo večplastno. »Prva raven so merljivi kazalniki, doseg, odzivi, strokovne potrditve in dvig finančne pismenosti med gluhimi. Ti nam povedo, ali smo projekt izvedli kakovostno in ali je nagovoril širšo javnost. Druga raven je sprememba percepcije in pripisa pozitivnih vrednot znamki Mastercard. Če finančne teme postanejo razumljivejše in manj obremenjene, če se o njih pogovarjamo z več jasnosti in manj zadržkov, je to pomemben premik. Najpomembnejša raven pa so spremembe v praksi,« poudarja.

S platformo Prispevajkretnjo.si v partnerstvu z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije konkretno prispevajo k razvoju slovenskega znakovnega jezika. Slovenščina ima več kot 110.000 besed, znakovni jezik je imel ob zagonu iniciative leta 2024 približno 25.000 znakov. Ta razlika je bila posebej izrazita na področju financ. Z razvojem novih finančnih kretenj in gradnjo prvega finančnega slovarja v slovenskem znakovnem jeziku odpravljajo sistemsko oviro. 

»Uspeh za nas ni zgolj aplavz po premieri ali osvojene nagrade, temveč dolgoročni učinek: da se standardi vključevanja, ki jih postavljamo danes, uveljavijo kot samoumevna praksa tudi širše v družbi,« sklene Petejan.

V predstavi, v kateri znakovni jezik ni zgolj prevod, temveč enakovreden element, bosta na odru zaigrala gluha igralka Špela Rotar in igralec Jernej Gašperin. Predstava 100 pa roka!, ki bo 13. marca 2026 zaživela na velikem odru SiTi Teatra BTC, bo nato svojo pot nadaljevala po izbranih gledališčih Slovenije.