BereMMo: Iluzija svobodne volje

Robert M. Sapolsky: Določeno (Veda o življenju brez svobodne volje)

UMco, 2025

Robert M. Sapolsky, priznani ameriški nevrobiolog, primatolog in antropolog, ki ga je britanski nevrolog Oliver Sacks imenoval za enega od najboljših znanstvenih piscev našega časa, v svoji najnovejši knjigi Določeno: veda o življenju brez svobodne volje

postavlja pod vprašaj eno od temeljnih prepričanj človeštva: obstoj svobodne volje. Na več kot 500 straneh natančno analizira znanstvene dokaze iz nevrobiologije, genetike, psihologije in drugih ved, da bi nas prepričal v misel, ki je za večino ljudi – tudi za številne znanstvenike in filozofe – skoraj bogokletna.

Teza Sapolskega, da svobodna volja ne obstaja, je seveda radikalna in izzivalna. Trdi namreč, da »če združimo vse znanstvene rezultate iz vseh relevantnih znanstvenih disciplin, ni prostora za svobodno voljo«. S tem izzove tudi nekatere najvplivnejše sodobne filozofe. Kompatibilist Daniel Dennett, ki zagovarja, da svobodna volja lahko obstaja kljub determinizmu, po mnenju Sapolskega spregleda bistveno – da ni dovolj, da se zdi, kot da smo nekaj izbrali, če pa je ta izbira zgolj posledica procesov, ki se dogajajo zunaj naše zavestne kontrole. »To, da verjamemo v svobodno voljo, je posledica evolucijsko oblikovanega občutka nadzora – iluzije, ki je bila koristna, a je še vedno iluzija,« meni Sapolsky.

V svoji knjigi nas tako popelje na pot razumevanja, kako naši možgani delujejo avtomatično, kako se odločitve oblikujejo, še preden postanemo zavestno vključeni vanje, in kako so naši odzivi pogojeni s seštevkom genov, izkušenj, socialnega okolja in trenutnega biokemičnega stanja. Avtor zapiše: »Nihče si ne izbere, kdo bo, in posledično nihče ne izbira, kako se bo odločal.« Njegov zaključek ni le znanstven, temveč tudi etičen in družbeno relevanten – če ni svobodne volje, kaj to pomeni za moralno odgovornost, kaznovanje in nagrajevanje?

Sprejeti idejo, da nimamo svobodne volje, je za mnoge težko. Občutek, da naši možgani delujejo avtonomno in določajo naše vedenje, še preden se tega zavemo, je zaskrbljujoč. Vendar pa Sapolsky poudarja, da razumevanje te realnosti lahko vodi do večjega sočutja do sebe in drugih, saj zmanjšuje potrebo po obtoževanju in poudarja pomen okolja in genetike pri oblikovanju posameznika.​

Kljub kontroverznosti tematike je Določeno pomembno delo, ki spodbuja razpravo o tem, kaj pomeni biti človek in kako razumemo lastne odločitve. Kombinacija avtorjeve znanstvene natančnosti in dostopnega jezika omogoča, da se bralci poglobijo v kompleksno temo in razmislijo o lastnih prepričanjih o svobodni volji. V času, ko se pogosto zatekamo k individualni odgovornosti, je osvežujoče – in hkrati nelagodno – slišati, da morda vendarle nismo tako zelo »gospodarji svoje usode«, kot si radi predstavljamo.

Francis Fukuyama: Liberalizem in njegove tegobe

Beletrina, 2025

Francis Fukuyama (1952) velja za enega od najvplivnejših sodobnih političnih mislecev, ki se je v zgodovino zapisal s svojo tezo o »koncu zgodovine«, ki jo je predstavil istoimenski knjigi iz leta 1992. V njej je trdil, da je liberalna demokracija najvišja oblika vladavine, ki bo prevladala po koncu hladne vojne. Vendar pa so dogodki, kot so teroristični napadi 11. septembra 2001, vzpon Kitajske in Rusije ter porast populizma, pokazali, da zgodovina še ni dosegla svojega konca. Fukuyama zdaj priznava, da je liberalna demokracija podvržena nenehnim izzivom in da zahteva stalno prizadevanje za njeno ohranjanje in krepitev.​

Francisu Fukuyami smo imeli nedavno priložnost prisluhniti tudi v Ljubljani, ko je marca 2025 nastopil v Cankarjevem domu v okviru literarnega festivala Fabula in predstavil svojo zadnjo knjigo Liberalizem in njegove tegobe, v kateri analizira sodobne izzive liberalne demokracije in opozarja na nevarnosti, ki pretijo liberalizmu tako z leve kot z desne. Na eni strani kritizira neoliberalno deregulacijo, ki je povečala družbeno neenakost in oslabila vlogo države, na drugi strani pa opozarja na populistične in avtoritarne težnje, ki izkoriščajo nezadovoljstvo ljudi in spodkopavajo demokratične institucije. A čeprav izpostavlja slabosti liberalizma, pa meni, da je to še vedno najboljši okvir za zagotavljanje svobode in dostojanstva posameznika. Zagovarja vrnitev h klasičnemu liberalizmu, ki temelji na vladavini prava, zaščiti posameznikovih pravic in pluralizmu. Poudarja, da je treba obnoviti zaupanje v institucije in okrepiti družbeno kohezijo, da bi se liberalna demokracija lahko uspešno soočila z izzivi sodobnega sveta.​

Fukuyama opozarja tudi na nevarnosti, ki jih predstavljajo dezinformacije in manipulacije v digitalnem prostoru, ter na potrebo po regulaciji tehnoloških velikanov.​ »Posedujejo gore podatkov o preferencah svojih uporabnikov, kar jim omogoča, da zelo natančno izbirajo ciljne vsebine, da maksimizirajo interakcijo uporabnikov preko njih. Uporabnikov nihče ne sili, da se tako vedejo; vse se jim zdi kot prostovoljna izbira, dejansko pa temelji na sofisticirani skriti manipulaciji s strani platform. Namesto da bi prispevale v družbenem procesu, v katerem se nove in raznolike informacije preverjajo, prebavljajo in pretehtavajo v razpravi, raje krepijo že obstoječa prepričanja in preference. Tega ne delajo zaradi kake neposredne politične motivacije, temveč za izboljšanje lastnih finančnih rezultatov, spotoma pa še spodkopljejo smotrn potek demokratične razprave,« je kritičen.

Knjiga Liberalizem in njegove tegobe je zagotovo pomembno delo, ki ponuja poglobljeno analizo stanja sodobne liberalne demokracije, hkrati pa z argumentacijo in zgodovinsko perspektivo spodbuja k razmisleku o prihodnosti naših političnih sistemov in vrednot.

Petra Julia Ujawe: Najboljše šele pride

Cankarjeva založba, 2025

Cankarjeva založba je predstavila dva nova romana iz zbirke Razmerja, ki jo ureja novinarka in pisateljica Lara Paukovič, v njej pa izhajajo »berljive žanrske knjige, ki za gladko tekočo zgodbo ne žrtvujejo leposlovnega dostojanstva«, kot pravijo v založbi. Po besedah Paukovičeve gre za »kakovostno in komunikativno pisanje«, vsi dosedanji romani pa so nastali izpod peresa avtoric, ki so obiskovale njeno delavnico ljubezenskega pisanja, ki jo vodi pod okriljem Cankarjeve založbe.

V drugi sezoni sta tako izšla romana Ne poznam je Suzane Zagorc in Najboljše šele pride Petre Julie Ujawe. Komunikologinja Suzana Zagorc se je v svojem tretjem romanu posvetila problematiki izgorelosti ter ženskemu prebujenju in opolnomočenosti. V romanu kulturologinje, novinarke in prevajalke Petre Julie Ujawe pa sledimo zgodbi mlade ženske, ki se mora znova najti, da lahko krmilo življenja ponovno vzame v svoje roke. Naj se tokrat posvetimo romanu Najboljše šele pride, saj nas je zanimalo, kako se novinarska kolegica znajde tudi v pisateljski vlogi. In naj kar takoj izdamo – vsekakor jo je opravila z odliko. Poskrbela je namreč za vse ključne sestavine privlačnega in berljivega ljubezenskega romana. Glavna junakinja Kristina ne ve povsem, kaj bi rada v življenju; od nekdaj je veljala za pridno, prizadevno in neproblematično dekle, ki vedno rada ustreže ljudem okoli sebe, nase pa pogosto pozabi. Tako se prepozno zave, da je v poroko z na prvi pogled popolnim Goranom privolila le zato, ker se je to od nje pač pričakovalo. Na svoj poročni dan jo končno prešine, da bo naredila gromozansko napako, zato pobegne – v najetem mustangu, ki ga vozi njen ljubimec, s katerim se je zapletla na svoji dekliščini. Če že do tu zgodba zveni zapleteno, se v tem duhu le še stopnjuje. Avtorici uspe ves čas ohraniti humorni ton, hkrati pa bralec (no, bralka) sočustvuje s protagonistko, ki si nikoli ni priznala, da je njen popolni zaročenec tudi popolni čustveni manipulator, ki ji zaradi lastne negotovosti skorajda ne pusti dihati. Ko Kristina vendarle zbere moč in se poda na pot odkrivanja lastne identitete – tudi s pomočjo prijateljic in svojih štirih sester, s katerimi življenje ni nikoli enolično –, ji končno uspe zadihati s polnimi pljuči, pri čemer tudi svojo karierno pot postavi povsem na glavo, pri tem pa pusti blizu tudi svojemu sanjskemu moškemu. Simpatična romanca, kot nalašč za dopustniško branje.

Katja L. Pauli: Prevare à la carte

Hirondelle, 2025

Katja Pavli je svojo poslovno pot skoraj tri desetletja gradila na področju marketinga v mednarodnih korporacijah, potem pa se je v 53. letu življenja odločila, da se poda v literarne vode. Svojo kreativnost je usmerila v pisanje kriminalnih zgodb, umeščenih na Dunaj, kjer je nekaj let tudi živela in delovala. Nemščina je tudi sicer njen materni jezik, a ji tudi slovenščina ne dela preglavic, kar so se bralci lahko prepričali že v njenem kriminalnem prvencu Spletke à la carte, ki je izšel leta 2023. Očitno se ji je odločitev, da oglaševalsko industrijo zamenja za pisanje, že obrestovala, saj je šel njen prvi roman že v dveh mesecih v ponatis. Nedavno je predstavila drugi roman iz kriminalne trilogije, ki ga je naslovila s Prevare à la carte, v njem pa nadaljuje začrtano literarno pot – kombinacijo napetega kriminalnega zapleta in angažirane družbene kritike.

V središču dogajanja je Nathalie, nekdanja žena (domnevno) uspešnega menedžerja Jörga, ki pa jo preteklost še vedno preganja, čeprav je že dodobra zakorakala v (svetlejšo) prihodnost. Na prvih straneh romana se namreč znajde v ujetništvu; videti je, kot da jo je ugrabila Jörgova kruta ljubica Vanesa, ki pa naj bi bila mrtva. Avtorica nas nato vrne v preteklost, v kateri se je Nathalie morala spoprijeti z manipulacijami, bolečimi prevarami in čustvenim izsiljevanjem. Vmes spozna tudi resnično ljubezen, a žal v njej ne more dolgo uživati ...

Slogovno je roman berljiv in tekoč, pisateljica zna vzdrževati tempo in zanimanje bralca. Na trenutke sicer zdrsne v nekoliko sentimentalne vode, zlasti pri opisu osebnih odnosov, kar zna zmotiti ljubitelje klasičnih kriminalk. A prav ta »osladnost« bo verjetno všeč širšemu občinstvu, ki hrepeni po čustvenih zgodbah. Poleg tega je razvidna avtoričina želja po opolnomočenju žensk, saj nagovarja bralke, naj postavijo meje, vzamejo moč v svoje roke in ne pristajajo na manj, predvsem pa naj si izborijo finančno neodvisnost. Brez nje je namreč z njimi še toliko lažje manipulirati in izkoriščati.

Avtorica je spretno nastavila tudi nadaljevanje zgodbe, ki bo svoj razplet doživela v še zadnjem delu trilogije.

Clemence Michallon: Tiha najemnica

Hiša knjig, 2024

V literarnem svetu, nasičenem s trilerji, ki pogosto sledijo predvidljivim vzorcem, se Clémence Michallon s svojim prvencem Tiha najemnica prebije kot pravo razodetje. Gre za zgodbo, ki jo ne samo beremo, temveč jo čutimo – z napetostjo, ki se počasi, a neizbežno zažira pod kožo.

Francozinja Clémence Michallon, nekdanja novinarka časopisa The Independent, ki sicer že več kot deset let živi v New Yorku in je pred nekaj leti postala ameriška državljanka, je svoj trilerski prvenec napisala v angleščini – in zanj pobrala številna priznanja. The Washington Post in New York Post sta ga imenoval za eno od pomembnejših poletnih knjig za leto 2023, revija Vogue pa ga je celo ocenila za eno od najboljših knjig leta 2023, če niti ne štejemo pozitivnih mnenj na tisoče bralcev. V njem se loteva teme, ki bi zlahka postala senzacionalistična, a ji s premišljeno in subtilno pripovedjo uspe ustvariti psihološko prepričljiv portret zla – zla, ki se skriva v očeh soseda, očeta, znanca. Njegova maska normalnosti je popolna. Aiden Thomas je na zunaj vzoren oče in spoštovan član skupnosti, v resnici pa serijski morilec, ki je že leta ujet med rutino, laži – in ujetnice.

Tiha najemnica je Rachel, ugrabljena ženska, ki jo Aiden v presenetljivem obratu seli s seboj in svojo hčerko v novo življenje, kjer mora pod krinko »najemnice« nadaljevati življenje ob človeku, ki ji je ukradel identiteto, svobodo, in skoraj – človeškost. Najmočnejši vidik romana je ravno prikaz psihološke dinamike med plenilcem in žrtvijo: ni kričanja, ni hitrih zasukov – je tišina, napetost, izračunani koraki in popolna podrejenost, ki jo pisateljica z natančnostjo in empatijo zariše skozi oči več pripovedovalk. Zgodbo namreč spremljamo z več perspektiv: Racheline, Aidnove najstniške hčerke Cecilie in Emily, ki se zaljublja v Aidana, ne da bi seveda količkaj slutila, kdo je v resnici. Ta večplastnost pripovedi daje romanu poseben ritem in globino, saj se počasi sestavlja mozaik groze, obenem pa avtorica subtilno odgrinja tančice manipulacije, ki jo zločinec izvaja ne le nad svojimi žrtvami, ampak tudi nad svetom okoli sebe. Prav v tem je moč romana: v grozljivi normalnosti, ki se ne zdi nič posebnega – dokler ni prepozno.

Michallonova piše v minimalističnem, a natančnem slogu, ki ustvarja klavstrofobično vzdušje. Jezik je zadržan, skoraj tih, kar še poudari srhljiv kontrast med vsakdanjostjo in skrajnostjo. Avtorica bralca ne vodi za roko, ampak ga pusti, da sam občuti nelagodje – da sam zazna, kdaj »nekaj ne štima«. In prav v tem zadržanem pristopu je Tiha najemnica še toliko bolj učinkovita. Ne kriči, a zadene. Tiha najemnica ni le triler. Je tudi zgodba o preživetju, o notranji moči, o tihem uporništvu in vztrajnosti. Rachel, čeprav ujeta, nikoli ne izgubi svoje človečnosti. Njena zgodba je opomin, kako tanka je lahko meja med navidezno varnostjo in popolno izgubo kontrole – in kako pomembno je slišati tudi tihi glas.

Čeprav gre za prvenec, pisateljica pokaže zrelost in mojstrstvo, ki spominja na najboljše predstavnice psihološkega trilerja, kot so Gillian Flynn, Tana French ali Paula Hawkins. A ima nekaj svojega, nekaj bolj evropskega, hladnega, a čustveno nabitega. Ni naključje, da je bil roman preveden že v več kot 30 jezikov in da so bile tudi že prodane pravice za filmsko oz. TV-priredbo.

Članek je bil izvorno objavljen v Marketing magazinu maj 2025, #527. Revijo lahko naročite na [email protected].