Varuhi tipografije iz dunajskega javnega prostora

Sprehajalci po mestnih ulicah, zlasti po trgovskih, so včasih lahko opazili številne znake trgovin, restavracij, obrtnih delavnic ... Številna mesta so imela svoj specifični »tipografski DNK«. V avstrijski prestolnici je takšne sledi tradicionalne poslovne tipografije iz 19. in 20. stoletja mogoče videti le še ponekod, spominjajo pa nas na čas, ko je bilo to mesto prestolnica velikega imperija in nekaj časa šesto največje na svetu po številu prebivalcev. 

Iz tistega časa se je ohranilo zelo malo trgovin. V zadnjih nekaj desetletjih so na nakupovalnih ulicah mesta opazne velike strukturne spremembe. Majhne trgovine izginjajo, nadomeščajo jih velike, globalne nakupovalne in gostinske verige. Trgovin, ki so bile prej v lasti več generacij iste družine, praktično ni več. Seveda nova podjetja, ki najemajo poslovne prostore, odstranijo stare znake nad vhodi in postavijo svoje, nove. To ni le sodoben pojav, vendar se je v zadnjem času proces tehnoloških in številnih drugih sprememb v trgovini na drobno pospešil, zlasti po letu 1995, ko je Avstrija vstopila v Evropsko unijo.  

Kljub temu je bilo tudi na začetku 21. stoletja na pročeljih dunajskih stavb ohranjenih relativno veliko napisov trgovin iz petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja. Najbolj zanimive med temi napisi zbirajo nekateri navdušenci, pridobivajo pa jih tudi tisti, ki služijo denar s njihovo prodajo zasebnim in drugim zbirateljem. In ne samo oni. Od leta 2012 na Dunaju deluje Stadtschrift, Združenje za zbiranje, ohranjanje in dokumentiranje zgodovinskih (poslovnih) napisov. Srce tega združenja je na začetku dunajske Liniengasse, v 6. okrožju, v ateljeju Rolanda Hörmanna.

Hörmann je grafični oblikovalec, specializiran za tipografijo. Med drugim mi pokaže škatlo, v kateri je steklenička parfuma svetovno znane blagovne znamke. Črke na tej škatli so njegovo delo, ampak razlog za tokratni obisk niso ti Rolandovi napisi, temveč veliko večji. Številni med njimi visijo na visokih stenah njegovega grafičnega ateljeja in vsak je zanimiv po svoje – nekateri so iz svetlih neonskih cevi, drugi so tipografsko privlačni, tretji predstavljajo znane blagovne znamke ... 

Roland opozarja, da z izginjanjem tradicionalnih trgovin v mestu izginjajo tudi takšne mojstrovine in z njimi tipografski DNK Dunaja. »Stari napisi so določali identiteto in specifično prepoznavnost mesta, mi pa jih vidimo kot kulturno dediščino, ki jo je treba ohraniti. Mnogi med njimi so resnično uspešni primeri uporabne umetnosti,« pravi.

Na vprašanje, kako je, skupaj z ženo Birgit Ecker in nekaterimi prijatelji, prišel na idejo o ustanovitvi Stadtschrifta, odgovori, da so ga črke in različne vrste napisov fascinirale že od otroštva. Navduševali so ga katalogi svojčas slovitega podjetja Letraset, ki jih je imel njegov oče, tehnični risar v arhitekturnih birojih. (Letraset je postal splošno ime za postopek lepljenja že pripravljenih znakov, črk, številk in drugih grafičnih simbolov iz prozorne folije na podlago, kar je bilo pred pojavom fotologov in namiznega založništva zelo priljubljeno v tiskarstvu, op. p.) 

Foto: Klaus Pichler

Zanemarjena kulturna dediščina

Roland Hörmann o sebi pravi, da se je s črkami ukvarjal že od malih nog. Po tem, ko se je izobrazil za grafičnega oblikovalca, se je ta ljubezen ponovno prebudila. Na Dunaju, kjer živi od leta 1999, je začel fotografirati poslovne napise. »Bili so navdih za moja grafična dela,« pove. Ugotovil je, da ga najbolj privlačijo starejši, ročno mojstrsko izdelani napisi. Nekega dne je na kupu gradbiščnih odpadkov zagledal čudovite pločevinaste črke bivšega poslovnega napisa in se odločil, da jih ne bo shranil le na fotografiji, temveč tudi fizično.

Birgit se je strinjala z njim, da so te črke izjemno lepe, in nato sta se odločila, da bosta sistematično začela ohranjati to večinoma zanemarjeno kulturno dediščino. Nedolgo zatem sta v skladu s predpisi ustanovila združenje s statutom, katerega cilj je ohranjanje, ne prodaja takšnih napisov.

Roland pove, da je do nedavnega, do oktobra 2025, v Berlinu obiskovalce sprejemal Buchstabenmuseum (Muzej črk). To je bil prvi muzej tipografije v javnem prostoru nasploh, zbirka pa je vključevala veliko takšnih poslovnih napisov. Čeprav se je mestna/deželna oblast Berlina odločila zmanjšati sredstva, ki jih je namenila podpori tega muzeja, in je zaprt, njegovi upravitelji še naprej zbirajo in dokumentirajo ta del zgodovine nemške metropole. »Naša ideja pa je bila od začetka drugačna. Nismo želeli imeti stalne muzejske razstave. Naše stališče je bilo, da je treba napise najprej ohraniti tam, kjer so bili, v javnem prostoru, da jih lahko vidijo vsi,« pove sogovornik.

Foto: Klaus Pichler

Seveda se postavlja vprašanje, zakaj takšnih napisov ne zbira na primer veliki Wien Museum (Muzej Dunaja, prej imenovan Zgodovinski muzej Dunaja). Roland pove, da ta muzej v svoji zbirki ima nekaj mestnih napisov, vendar le majhno število, ki jih muzejski strokovnjaki ocenjujejo kot zelo pomembne za zgodovino mesta, na primer tistega na nekdanji Južni železniški postaji. Muzej po zakonu mora vložiti precejšnja sredstva v obnovo takšnih napisov, zato se mu ne splača hraniti vsakega zanimivega. 

Namesto muralov

Združenje Stadschrift je leta 2013 prvič postavilo posebno notranjo razstavo za javnost, kjer so pokazali dva ducata napisov. Zanimanje medijev je bilo precej veliko, zato so dobili pravico, da več napisov iz svoje zbirke postavijo na zunanjo steno ene od stavb, prav tako so jim namenili sponzorska sredstva za njihovo postavitev. »Potem je bilo lažje. Ljudje so nam začeli dajati informacije o tem, kje bi lahko našli kaj zanimivega. Seveda so se na nas obrnili tudi lastniki, ki so zapirali svoje trgovine, s predlogi, da prevzamemo njihove napise. Na ta način so prihranili stroške demontaže. Tako je naša zbirka narasla na približno 140 napisov,« pove Roland. Večina jih je v skladišču, nekaj deset pa jih je na pročeljih več stavb v različnih delih Dunaja. 

Foto: Roland Hörmann

Na vprašanje, kako so se napisi sčasoma spreminjali, Roland pojasni, da tu obstaja več dimenzij. »Kar zadeva vsebino, pred nekaj desetletji blagovne znamke niso bile prevladujoče, napisi so bili generični: 'Živila', 'Papirnica', 'Elektrika', 'Radio', 'Televizorji' ... Takšnih oznak ni več. Zdaj so vsi napisi imena blagovnih znamk. Tudi tehnološke spremembe so bile ogromne. Tehnologija s plinskimi svetlobnimi cevmi obstaja že sto let, od dvajsetih let prejšnjega stoletja, ne pa, kot mnogi mislijo, od petdesetih ali šestdesetih let 20. stoletja. Tehnologija z neonskimi lučmi je bila revolucionarna. Bilo je mogoče izdelovati svetleče črke v poljubni obliki. Cevi so izdelovali steklarski mojstri. To so zares mojstrovine. Težava je bila v tem, da so se na prostem, izpostavljene dežju in drugim vplivom, zlahka poškodovale. Rešitev so potem našli v prekrivanju svetlobnih cevi s prozorno plastiko. Danes pa nihče več ne izdeluje neonskih napisov, vsi delajo z LED-tehnologijo. Na Dunaju je preživelo le eno podjetje za neonske napise, ki pa vzdržuje le obstoječe. Novih naročil ni,« pove, ob koncu pa doda še, da na Dunaju še vedno obstajajo maloštevilčni lepi stari neonski napisi, ki so ostali v originalni uporabi. »Eden od teh je zagotovo nad glavnim vhodom hotela Kärntner Hof v središču Dunaja: širok napis iz črk izdelanih iz rumenih neonskih cevi. Ljudje so spoznali, da je to nekaj posebnega, in to zavestno ohranjajo,« ga veseli. 

Foto: Roland Hörmann