Bom že jutri ...

Ta prispevek sem nameraval napisati v januarju, a sem prvi mesec leta (in del drugega) uspešno izkoristil za iskanje razlogov, zakaj je vse drugo bolj nujno, in oblikovanje drugih izgovorov, zakaj bi ga bilo bolj smiselno prestaviti v neko neopredeljeno, magično prihodnost, ki se imenuje jutri. Beri: izvajal sem prvino odlašanja, v skladu z dogajanjem – na olimpijski ravni. Mentalna telovadba, ki ji vsaj priložnostno podleže slehernik, na prvi pogled velja za sorodnico lenobe in akutno pomanjkanje discipline ter dokaj zanesljiv vir slabe vesti. Pa je resnično tako hudo?

Parkinsonov zakon kot zlata uteha

Kdor koli se je kdaj znašel pred projektom ali nalogo s časovnim rokom (verjetno vsak bralec oz. bralka tega članka) se mora najprej temeljito seznaniti s Parkinsonovim zakonom. Avtor te neusmiljene resnice je zgodovinar C. Northcote Parkinson, davnega leta 1955 pa je zapisal, da se »delo razširi in zapolni čas, ki je na voljo za njegov zaključek«. Ta zakon je seveda zlata uteha za vse, ki kdaj odlašamo, saj se globoko zavedamo, da bomo zadevo izpeljali do konca, tudi če bo na voljo zgolj še nekaj ur. Gospod Parkinson je bil očitno precej razgledan tudi glede kolektivne delovne dinamike, saj je tudi avtor opazke, da »število delavcev v javni upravi narašča ne glede na količino dela, ki jo je treba opraviti«. Nedvomno človek, ki ni odlašal, ko je želel kaj povedati.

Strateško odlašanje

Ljudje odlašamo iz različnih razlogov in dejansko je v nekaterih primerih to nekakšen preživetveni mehanizem, saj se z odlašanjem izognemo potencialnemu neuspehu, trenutni bolečini (v zameno za udobje) in stresu, ki sledi vedno, ko nekdo kritizira naše delo. A sodeč po prispevku London School of Economics to ni edini način, kako odlašanje koristi našemu preživetju. Odlašanje je namreč lahko videno tudi kot strateška zakasnitev, ki smo jo podedovali od daljnih prednikov, saj študije dokazujejo, da bolj odlašamo v nepredvidljivih okoljih (glej npr. Chen, Qu: Life history and procrastination, 2017). Logika je naslednja: trud, ki ga vložimo takoj, bo morda bolje investiran v prihodnosti, ko bodo pogoji bolj ugodni. Ne glede na to, da se ljudje danes za preživetje ne borijo z mamuti in tigri, je torkovo jutro lahko bolje porabljeno za kaj drugega kot pisanje nekega dokumenta, ki ga zaradi časovne stiske takrat ne bo nihče prebral (ga bo pa morda čez en mesec). V resnici gre torej za sprejemanje odločitev z zamudo, kar je lahko zelo koristno, saj to običajno pomeni tudi bolj temeljit razmislek. Kar je dobro samo po sebi. Večina težav v življenju, kot vemo, namreč ne izhaja iz samih dejanj, temveč odsotnosti temeljitega razmisleka pred temi.

Izvor težav po navadi ni pretiran razmislek

Prav temeljit razmislek pa je tisto, kar je potrebno, če želimo ustrezno rešiti neki problem ali resnično ustvarjalno pristopiti k nekemu opravilu. Razmišljanje pa ni preprost linearen proces, ki se odvija samo takrat, ko se parkiramo za mizo in si rečemo: »Zdaj pa zares moram rešiti ta problem.« Dovolj je že, da se z izzivom ali nalogo seznanimo in ne hitimo, ampak pustimo umu, da vstopi v t. i. »inkubacijsko fazo«, ko se v ozadju dogaja divergentno razmišljanje in rekombiniranje različnih idej. Kljub temu da tisti trenutek v resnici nimamo nič za deliti ali pokazati, lahko v resnici precej napredujemo proti končnemu cilju. Raziskava med korejskimi zaposlenimi je dokazala (glej Grant, Shin), da v določeni meri odlašanje vodi v bolj kreativne ideje oz. rešitve.

Ravno prav

Življenje je polno doživetij, ki so v zdravi meri koristna, v preveliki ali ponavljajoči veliki meri pa škodljiva, celo usodna. Stres je odličen primer tega. Tu naletimo še na en zakon, in sicer Yerkes-Dodsonov, ki pravi to, kar vsi podzavestno čutimo, in sicer, da najbolje delamo takrat, ko smo pod ravno pravšnjo količino stresa. Situacija iz 4. razreda, ko je vdani avtor ves prepoten, v strahu pred šusom v redovalnici, razredno sramoto in nadiranjem učiteljice, pred tablo recitiral Krst pri Savici, ni ravno pravi stres. Ta se vedno pojavi, ko se začne bližati rok za končanje nečesa in naša koncentracija doseže neslutene višave. Takrat smo prisiljeni, da damo vse od sebe s kar se da skromno časovno naložbo. Smo, po besedah znalcev, »kognitivno učinkoviti«. Odlašanje do ravno pravega stresa je torej pravo odlašanje. Vsak zase skorajda intuitivno ve, kdaj je to, a če je v torek ob 9. uri zjutraj predstavitev pri stranki, trenutek za pripravo predstavitve zagotovo ni ponedeljek po večernih poročilih. 

Tanka linija do začaranega kroga

A stres je tanka linija, kjer človeka lahko hitro zanese. Prav tako pa ima odlašanje nekako paradoksalen odnos s stresom. Ko neko aktivnost v glavi odložimo v prihodnje, se nam stres momentalno zniža (ker smo se izognili težki nalogi), a bolj kot se rok za končanje naloge približuje, večji je pritisk za delo in to oboje povečuje stres. Raste tudi občutek krivde in strahu pred neuspehom. Sodeč po prispevku na spletnem portalu insightspsychology.org lahko kronično odlašanje preprogramira naše možgane v smeri, da utrdi vzorce za izogibanje in oslabi našo zmogljivost, da se neposredno soočimo z izzivi. Dodatno zaradi kroničnega odlašanja slabše nadzorujemo impulze in izvajamo odločitveni proces. Na povsem kemični ravni pa odlašanje dviguje kortizol, t. i. hormon stresa, ki lahko oslabi spomin, kapaciteto za koncentracijo in celostno duševno zdravje. Povišan kortizol, ki sicer najvišjo vrednost običajno doseže zjutraj ob prebujanju, najnižjo pa okoli polnoči, ima tudi vrsto drugih slabih učinkov, od poslabšanja imunskega sistema do povečevanja apetita in inzulina. Z odhodom na jutranji šport tako zagotovo ne gre odlašati, saj dodatno polurno poležavanje po začetnem šusu toplega udobja pritisne na kortizol, zaradi česar bomo skoraj zagotovo segli po večjem zajtrku in nato polni rogljičkov ter občutkov krivde začeli dan, ki ne more biti drugačen kot ultrastresen, poln nadaljnjega odlašanja. In začarani krog se lahko začne.